Drugim delajmo dobro
Drugim delajmo dobro
»Delajte dobro.« (LUK. 6:35)
1., 2. Zakaj ni vedno tako enostavno drugim delati dobro?
DRUGIM delati dobro ni vedno tako lahko. Morda nam tisti, ki jim izkažemo ljubezen, tega ne povrnejo. Ker nam je resnično mar za duhovno dobro ljudi, si jim denimo prizadevamo povedati »veličastno dobro novico srečnega Boga« in njegovega Sina, oni pa se morda odzovejo z ravnodušnostjo oziroma nehvaležnostjo. (1. Tim. 1:11) Drugi se vedejo kot »sovražniki Kristusovega mučilnega kola«. (Fil. 3:18) Kako naj bi kristjani ravnali s takšnimi ljudmi?
2 Jezus Kristus je svojim učencem rekel: »Ljubite svoje sovražnike [in] delajte dobro.« (Luk. 6:35) V nadaljevanju bomo ta nasvet pobliže pogledali. Pregledali pa bomo tudi nekaj drugih smernic, ki jih je povedal Jezus v zvezi s tem, kako lahko drugim delamo dobro.
»Ljubite svoje sovražnike«
3. a) S svojimi besedami povzemi Jezusove besede iz Mateja 5:43–45. b) Kako so na Jude in ljudi drugih narodnosti začeli gledati judovski verski voditelji prvega stoletja?
3 Jezus je v znamenitem govoru na gori svojim poslušalcem rekel, naj ljubijo sovražnike in molijo za tiste, ki jih preganjajo. (Beri Matej 5:43–45.) Jezusa so takrat poslušali Judje, ki so dobro poznali Božjo zapoved: »Ne maščuj se, tudi se ne spominjaj krivega zoper otroke ljudstva svojega, ampak ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe.« (3. Mojz. 19:18) Judovski verski voditelji prvega stoletja so menili, da se besede »otroci ljudstva« in »bližnji« nanašajo samo na Jude. Res je, da je Mojzesova postava Izraelcem narekovala, naj ostanejo ločeni od drugih narodov, toda judovski verski voditelji so sčasoma začeli gledati na ljudi, ki so pripadali tem narodom, kot na nasprotnike, ki jih je treba sovražiti.
4. Kako naj bi Jezusovi učenci ravnali s svojimi sovražniki?
4 Jezus pa je nasprotno ljudi javno spodbudil: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo.« (Mat. 5:44) Njegovi učenci naj bi s tistimi, ki so bili do njih sovražni, ljubeče ravnali. Glede na zapis v Lukovem evangeliju je Jezus rekel: »Vam, ki poslušate, pa pravim: Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo, blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molite za tiste, ki vas žalijo.« (Luk. 6:27, 28) Podobno kakor posamezniki v prvem stoletju, ki so si te besede vzeli k srcu, tudi mi »tistim, ki [n]as sovražijo,« delamo dobro, tako da se na njihovo sovražno ravnanje odzivamo z dobrimi dejanji. »Tiste, ki [n]as preklinjajo,« blagoslavljamo tako, da z njimi govorimo prijazno. In »za tiste, ki [n]as preganjajo«, bodisi da z nami nasilno ravnajo bodisi da nas kako drugače »žalijo«, molimo. Boga ljubeče rotimo, da bi se preganjalcem spremenilo srce in bi začeli delati, kar je treba, da bi si pridobili Jehovovo naklonjenost.
5., 6. Zakaj bi morali ljubiti svoje sovražnike?
5 Zakaj pa naj bi ljubili svoje sovražnike? »Da boste dokazali, da ste sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih,« je rekel Jezus. (Mat. 5:45) Če ravnamo po teh besedah, postanemo Božji »sinovi« v tem smislu, da posnemamo Jehova, ki »daje, da njegovo sonce vzhaja nad hudobnimi in dobrimi in da dežuje na pravične in nepravične«. Bog je namreč, kot izvemo iz Lukovega evangelija, »dober do nehvaležnih in hudobnih«. (Luk. 6:35)
6 Jezus je poudaril, kako pomembno je, da njegovi učenci »ljubi[jo] svoje sovražnike«, ko je rekel: »Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar ne delajo tega tudi davkarji? In kaj posebnega delate, če pozdravljate samo svoje brate? Mar ne delajo tega tudi pripadniki drugih narodov?« (Mat. 5:46, 47) Če bi imeli radi samo tiste, ki imajo radi nas, si ne bi pri Bogu zaslužili nobenega »plačila« oziroma nam Bog ne bi bil za to posebej naklonjen. Vračati ljubezen drugim so znali tudi davkarji, ki so bili v očeh mnogih preziranja vredni ljudje. (Luk. 5:30; 7:34)
7. Zakaj ne bi bilo nič posebnega, če bi pozdravljali samo svoje »brate«?
7 Med Judi je bil običajen pozdrav, ki je vseboval besedo »mir«. (Sodn. 19:20; Jan. 20:19) S tem pozdravom so bližnjemu zaželeli zdravje, uspeh in blaginjo. Če bi pozdravljali samo tiste, ki jih imamo za svoje »brate«, to ne bi bilo prav nič »posebnega«, saj je Jezus poudaril, da podobno ravnajo tudi »pripadniki drugih narodov«.
8. K čemu je Jezus spodbujal svoje poslušalce, ko je rekel, naj bodo popolni?
8 Kristusovi sledilci zaradi podedovanega greha ne moremo biti brez napak oziroma popolni. (Rim. 5:12) Toda Jezus je ta del svojega govora vseeno sklenil takole: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mat. 5:48) Svoje poslušalce je torej spodbujal, naj »nebeškega Očeta« Jehova posnemajo v tem, da izpopolnijo svojo ljubezen, tako da ljubijo sovražnike. To se pričakuje tudi od nas danes.
Zakaj naj bi odpuščali?
9. Kaj pomenijo besede »Odpusti nam naše dolgove«?
9 Sočloveku pa delamo dobro tudi, kadar mu usmiljeno odpustimo, ko greši proti nam. Pravzaprav se Jezusova vzorčna molitev med drugim glasi: »Odpusti nam naše dolgove, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom.« (Mat. 6:12) Seveda se te besede ne nanašajo na finančne dolgove. Iz Lukovega evangelija izvemo, da je Jezus z izrazom »dolgovi« imel v mislih grehe, saj tam piše: »Odpusti nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakemu, ki nam je dolžan.« (Luk. 11:4)
10. Kako lahko posnemamo Boga v odpuščanju?
10 Bog skesanim grešnikom velikodušno odpušča, mi pa ga moramo posnemati. Apostol Pavel je napisal: »Bodite pa drug do drugega prijazni in polni najgloblje sočutnosti ter si velikodušno odpuščajte, kakor je tudi Bog po Kristusu velikodušno odpustil vam.« (Efež. 4:32) Psalmist David je pel: »Usmiljen in milostiv je GOSPOD, počasen v jezo in obilen v milosti. [. . .] Ne dela nam po grehih naših in ne povrača nam po krivicah naših. [. . .] Kakor daleč je vzhod od zahoda, tako daleč spravlja od nas prestopke naše. Kakor se oče usmili otrok, usmili se GOSPOD njih, ki se ga bojé. Kajti on pozna, kakšna stvar smo, spominja se, da smo prah.« (Ps. 103:8–14)
11. Komu Bog odpušča?
11 Vendar Bog odpusti ljudem samo, če ti odpustijo drugim, ki so grešili proti njim. (Mar. 11:25) Jezus je na to opozoril z besedami: »Če namreč drugim odpustite njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče odpustil vam. Če pa drugim ne odpustite njihovih prestopkov, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.« (Mat. 6:14, 15) Da, Bog odpušča samo tistim, ki velikodušno odpuščajo drugim. Poleg tega drugim tudi delamo dobro, če upoštevamo Pavlov nasvet: »Kakor je Jehova velikodušno odpustil vam, tako delajte tudi vi.« (Kol. 3:13)
»Nehajte soditi«
12. Kaj je svetoval Jezus glede sojenja drugih?
12 Jezus je pokazal, da obstaja še en način, kako drugim delati dobro, ko je v svojem govoru na gori poslušalcem zapovedal, naj nehajo soditi druge, in nato to misel podkrepil s slikovito ponazoritvijo. (Beri Matej 7:1–5.) Poglejmo si, kaj je Jezus imel v mislih, ko je rekel: »Nehajte soditi.«
13. Kako naj bi ravnali Jezusovi poslušalci?
13 V Matejevem evangeliju lahko preberemo te Jezusove besede: »Nehajte soditi, da ne boste sojeni.« (Mat. 7:1) V Lukovem evangeliju pa piše: »Nehajte soditi, in zagotovo ne boste sojeni. Nehajte obsojati, pa zagotovo ne boste obsojeni. Oproščajte, pa vam bo oproščeno.« (Luk. 6:37) Farizeji prvega stoletja so druge neprizanesljivo sodili na podlagi svojih nesvetopisemskih tradicij. Vsakdo med Jezusovimi poslušalci, ki je ravnal kakor oni, je moral »neha[ti] soditi«. Jezus je zapovedal, naj drugim oproščajo oziroma odpuščajo njihove napake. Podobno je glede odpuščanja svetoval apostol Pavel, kakor smo že omenili.
14. K čemu so Jezusovi učenci spodbujali druge s tem, da so jim odpuščali?
14 Jezusovi učenci so druge s tem, da so jim odpuščali, navajali k temu, da so se tudi oni tako odzivali. »S kakršno sodbo namreč sodite,« je rekel Jezus, »s takšno se bo sodilo vam, in s kakršno mero odmerjate, s takšno bodo odmerjali vam.« (Mat. 7:2) Glede našega ravnanja z drugimi velja, da žanjemo to, kar sejemo. (Gal. 6:7)
15. Kako je Jezus pokazal, da je napačno biti prekritičen?
15 Spomnimo se, da je Jezus, zato da bi nakazal, kako napačno je biti prekritičen, vprašal: »Zakaj potem gledaš iver v očesu svojega brata, za bruno v svojem očesu pa se ne zmeniš? Ali kako moreš svojemu bratu reči ‚Dovoli, da ti odstranim iver iz očesa‘, ko pa imaš sam v očesu bruno?« (Mat. 7:3, 4) Kdor se nagiba k temu, da kritizira, opazi v ‚očeh‘ svojega brata že najmanjše nepravilnosti. Pravzaprav namiguje, da ima njegov brat – pa četudi gre za nepomembno napako, ki je kakor majhna iver – zamegljen vid oziroma slabo presojo, zato se ponudi, da mu bo to ‚iver odstranil‘. Hinavsko izraža pripravljenost, da mu bo pomagal videti stvari bolj jasno.
16. Zakaj lahko rečemo, da so imeli farizeji v svojem očesu »bruno«?
16 Do drugih so bili še posebej kritični judovski verski voditelji. Naj ponazorimo: Ko je Jezus nekega moškega ozdravil slepote in je ta zanj odkrito rekel, da ga je gotovo poslal Bog, so farizeji moškemu jezno odvrnili: »Ves si se rodil v grehih, pa boš nas učil?« (Jan. 9:30–34) Farizeji so torej imeli, kar se tiče jasnega duhovnega vida in zmožnosti zdrave presoje, v svojem očesu »bruno«, zato so bili popolnoma slepi. Nič čudnega, da je Jezus vzkliknil: »Hinavec! Odstrani najprej bruno iz svojega očesa, in potem boš jasno videl, kako odstraniti iver iz očesa svojega brata.« (Mat. 7:5; Luk. 6:42) Če smo odločeni, da bomo delali dobro in z drugimi lepo ravnali, ne bomo do njih kritični – v očeh svojega brata ne bomo nenehno iskali figurativne iveri. Zavedali se bomo, da smo nepopolni, in bomo zato pazili, da ne bi bili do sovernikov kritični ali da bi jih obsojali.
Kako naj bi ravnali z drugimi
17. Kako naj bi ravnali z drugimi glede na stavek iz Mateja 7:12?
17 Jezus je v svojem govoru na gori poudaril, da je Bog do svojih služabnikov kakor oče, saj jim odgovarja na njihove molitve. (Beri Matej 7:7–12.) Vredno je omeniti, da je takrat izrekel tudi zlato pravilo glede tega, kako ravnati z drugimi: »Vse torej, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim.« (Mat. 7:12) Samo če z drugimi tako ravnamo, dokazujemo, da smo pravi sledilci Jezusa Kristusa.
18. Kako je »Postava« nakazovala, da moramo z drugimi ravnati tako, kot želimo, da bi oni ravnali z nami?
18 Jezus je potem, ko je rekel, da bi morali z drugimi ravnati tako, kot želimo, da bi oni ravnali z nami, pristavil: »To je namreč pomen Postave in Prerokov.« Kadar ravnamo po Jezusovih besedah, delamo v skladu z duhom, ki veje iz »Postave«, torej iz tega, kar je zapisano v Bibliji od 1. do 5. Mojzesove knjige. V teh knjigah ni le razkrit Jehovov namen, da se bo pojavilo seme, ki bo odstranilo vse zlo, temveč je v njih tudi Božja postava oziroma zakon, ki ga je Bog dal Izraelcem po Mojzesu leta 1513 pr. n. št. (1. Mojz. 3:15) Postava je med drugim določala, da morajo biti Izraelci pravični in nepristranski, da morajo delati dobro tistim, ki so v stiski, in tujcem, ki prebivajo med njimi. (3. Mojz. 19:9, 10, 15, 34)
19. Kako se iz »Prerokov« vidi, da bi morali delati dobro?
19 Ko je Jezus omenil »Preroke«, je imel v mislih preroške knjige Hebrejskih spisov. V njih so mesijanske prerokbe, ki so se izpolnile na Kristusu. Iz njih je mogoče tudi razbrati, da Bog blagoslavlja svoje služabnike, kadar delajo to, kar je prav v njegovih očeh, in z drugimi prav ravnajo. V Izaijevem prerokovanju je denimo napisan naslednji nasvet za Izraelce: »Tako pravi GOSPOD: Pazite na pravico in strezite pravičnosti! [. . .] Blagor človeku, ki dela to, in sinu človekovemu, ki se trdno drži tega: ki [. . .] varuje roko svojo, da bi ne storil nič zlega.« (Iza. 56:1, 2) Jasno je, da Bog od svojega ljudstva pričakuje, da bo delalo dobro.
Drugim vedno delajmo dobro
20., 21. Kako so se množice odzvale na Jezusov govor na gori in zakaj bi o njem moral poglobljeno premišljevati?
20 Pregledali smo samo nekaj od mnogih zelo pomembnih misli, ki jih je izrekel Jezus v svojem izjemnem govoru na gori. Vendar lahko kljub temu dobro razumemo, zakaj so se tisti, ki so ga takrat poslušali, odzvali tako, kot lahko beremo v navdihnjenem poročilu: »Ko pa je Jezus končal te besede, so bile množice osuple nad njegovim načinom poučevanja, ker jih je učil kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki.« (Mat. 7:28, 29)
21 Jezus Kristus je nedvomno dokazal, da je napovedani »Čudoviti svetovalec«. (Iza. 9:5, SSP [9:6, AC]) Iz govora na gori se izvrstno vidi, kako dobro je poznal mišljenje svojega nebeškega Očeta. Ta govor se poleg tega, kar smo do sedaj obravnavali, močno dotakne tudi prave sreče, pokaže, kako se ogniti nemorale, kaj pomeni biti pravičen, kako ravnati, da bi si zagotovili varno in srečno prihodnost, in še marsikaj drugega. Zakaj ne bi še enkrat po molitvi prebral Matejevega evangelija od 5. do 7. poglavja? O tam napisanih čudovitih Jezusovih nasvetih poglobljeno premišljuj in moli. Zatem pa to, kar je Kristus učil v svojem govoru na gori, tudi udejanjaj v svojem življenju. Tako boš lahko še bolj ugajal Jehovu, prav ravnal z drugimi in delal dobro.
Kako bi odgovoril?
• Kako naj bi ravnali s svojimi sovražniki?
• Zakaj naj bi odpuščali?
• Kaj je Jezus rekel o sojenju drugih?
• Kako naj bi ravnali z drugimi glede na Matej 7:12?
[Preučevalna vprašanja]
[Poudarjeno besedilo na strani 10]
Ali veš, zakaj je Jezus rekel »Nehajte soditi«?
[Slika na strani 8]
Zakaj naj bi molili za tiste, ki nas preganjajo?
[Slika na strani 10]
Ali z drugimi vedno ravnaš tako, kot želiš, da bi oni s teboj?