Ali si pripravljen zagovarjati svojo vero?

ALI si že bil kdaj v okoliščinah, ko si začutil, da moraš zagovarjati svojo vero? Razmisli o tem, kaj se je zgodilo Susani, 16-letni sestri v Paragvaju. V srednji šoli je eden od njenih sošolcev pri uri etike in morale pripomnil, da Jehovove priče ne priznavajo »Stare zaveze«, Jezusa Kristusa niti Marije. Drug sošolec je dodal, da so Priče fanatiki, ki bi raje umrli, kakor pa sprejeli zdravljenje. Kako bi se v takšnih okoliščinah odzval ti?

Susana se je v molitvi obrnila k Jehovu in dvignila roko. Šolska ura se je bližala koncu, zato je učiteljico zaprosila, ali bi lahko kot Jehovova priča predstavila svoje verovanje. Učiteljica je brez pomisleka privolila, zato se je Susana v naslednjih dveh tednih pripravljala na svojo točko s pomočjo brošure Kdo so Jehovove priče? Kaj verujejo?.

Prišel je dan predstavitve. Susana je pojasnila, od kod ime Jehovove priče. Razložila je tudi, kakšno je naše upanje glede prihodnosti in zakaj ne sprejemamo transfuzije krvi. Zatem je povabila razred, naj ji postavlja vprašanja. Roko je dvignila večina njenih sošolcev in sošolk. Ko je učiteljica videla, kako dekle odgovarja na temelju Svetega pisma, je to nanjo naredilo močan vtis.

Ena od učenk je dejala: »Enkrat sem bila v kraljestveni dvorani in tam ni bilo niti ene same podobe.« Učiteljico je zanimalo, zakaj ne. Susana ji je prebrala Psalm 115:4–8 in 2. Mojzesovo 20:4. Učiteljica je osuplo vprašala: »Kako to, da so naše cerkve tako polne podob, ko pa jih Biblija obsoja?«

Ta razprava z vprašanji in odgovori je trajala 40 min. Nato je Susana vprašala sošolce, ali bi radi videli videokaseto Ne krvi – ko medicina sprejme izziv, in vsi so se strinjali. Zato se je učiteljica odločila, da bodo nadaljevali naslednji dan. Po ogledu videokasete je Susana pojasnila nekaj načinov brezkrvnega zdravljenja, ki so za nekatere Jehovove priče sprejemljivi. Nato je učiteljica pripomnila: »Nisem vedela, da obstaja toliko načinov zdravljenja brez transfuzije krvi, niti se nisem zavedala koristi takšnega zdravljenja. Ali je na voljo samo Jehovovim pričam?« Ko je slišala, da se lahko zanj odločijo tudi drugi, je rekla: »Ko bodo Jehovove priče naslednjič prišli k meni, jih bom sprejela.«

Predstavitev, ki naj bi trajala 20 minut, se je raztegnila na tri ure. V  naslednjem tednu pa so predstavili svoje verovanje drugi učenci, ki so člani cerkve. Na koncu so jim sošolci postavili veliko vprašanj, vendar jim učenci nanje niso znali odgovoriti in zagovarjati svoje vere. Učiteljica jih je vprašala: »Kako to, da ne morete zagovarjati svoje vere kakor vaša sošolka, ki je Jehovova priča?«

Odgovorili so ji: »Oni zares preučujejo Biblijo. Mi pa tega ne delamo.«

Nato se je učiteljica obrnila k Susani in ji rekla: »Vidi se, da preučuješ Biblijo in se trudiš delati po tem, kar v njej piše. Zaslužiš si pohvalo.«

Susana bi lahko ostala tiho. Vendar je spregovorila in s tem posnemala odličen zgled neimenovane izraelske deklice, ki so jo zajeli Sirci. Ta deklica je živela pri družini sirskega vojskovodja Naamana, ki je imel odvratno kožno bolezen. Svoji gospodinji je pogumno rekla: »Ah, da bi bil gospod moj pri proroku, ki je v Samariji! Potem bi ga ozdravil njegovih gob.« Preprosto ni mogla, da ne bi pričevala o pravem Bogu. Zaradi tega je njen gospodar Naaman postal Jehovov častilec. (2. kra. 5:3, 17)

Tudi Susana ni mogla, da ne bi pričevala o Jehovu in njegovem ljudstvu. Ko je slišala, da o njenem verovanju slabo govorijo, je spregovorila in zagovarjala svojo vero. S tem je ravnala po naslednji svetopisemski zapovedi: »Posvečujte Kristusa kot Gospoda v svojem srcu, vedno pripravljeni, da se zagovarjate pred vsakim, ki bi od vas hotel izvedeti razlog upanja, ki je v vas, toda storite to blago in zelo spoštljivo.« (1. Pet. 3:15) Ali si pripravljen zagovarjati svojo vero in spregovoriti, kadar se pojavi priložnost za to?

[Slika na strani 17]

Pripomočka, ki ti lahko pomagata pri zagovarjanju tvoje vere