Bodi razumen v svojih pričakovanjih, in boš vesel

»KAKO nesposoben sem!« Kolikokrat si že izrekel kaj takšnega, ker ti ni uspelo doseči tistega, kar si se namenil? Morda se kdaj česa takega obtoži mlada krščanska mamica, ki je po eni strani obremenjena, saj njen dojenček od nje terja nenehno pozornost, po drugi strani pa jo vznemirja občutek, da bi se morala bolj posvečati duhovnim rečem. Spet drugega kristjana lahko zaradi vzgoje, ki je je bil deležen v mladosti, mučijo občutki, da v občini nikoli ne naredi dovolj. Kakšna starejša krščanska sestra pa je morda žalostna, ker ne more več toliko sodelovati pri krščanskih dejavnostih kakor takrat, ko je bila še bolj pri močeh. »Včasih me spravi v jok že govor, ki spodbuja k pionirski službi,« je dejala Christiane, ki zaradi družinskih razmer ne more narediti v Jehovovi službi toliko, kolikor bi rada.

Kako bi se lahko spoprijeli s takšnimi občutki? Kaj je nekaterim kristjanom pomagalo, da so si pridobili stvaren pogled na svoje okoliščine? Kako nam koristi, če smo v svojih pričakovanjih razumni?

Bodi razumen

Apostol Pavel je odkril, v čem je ključ do veselja, ko je rekel: »Vedno se veselite v Gospodu. Še enkrat vam pravim: Veselite se! Naj bo vaša razumnost znana vsem ljudem.« (Fil. 4:4, 5) Da bi bili pri služenju Bogu veseli in zadovoljni, moramo biti razumni. Od sebe lahko pričakujemo samo toliko, kolikor zmoremo in kolikor nam dopuščajo naše okoliščine. Če si prizadevamo doseči nerazumne cilje in se pri tem ne menimo za ceno, ki jo moramo za to plačati, živimo pod nepotrebnim pritiskom. Seveda pa bi morali paziti, da ne bi zašli v drugo skrajnost in bi svoje domnevne omejitve uporabljali za izgovor, da nam ne bi bilo treba sodelovati v krščanski dejavnosti toliko, kolikor bi lahko.

Jehova od nas pričakuje, da mu ne glede na svoje okoliščine damo najboljše, kar imamo – da mu služimo iz vse duše in vsega srca. (Kol. 3:23, 24) Če bi mu dali manj od tega, ne bi živeli v skladu s svojo posvetitvijo njemu. (Rim. 12:1) Povrhu vsega pa bi se še prikrajšali za globoko notranje zadovoljstvo, resnično veselje in druge bogate blagoslove, ki jih prinaša služenje iz vse duše. (Preg. 10:22, NW)

V Bibliji uporabljena beseda, ki jo prevajamo z »razumen«, zajema tudi misel, da je nekdo obziren, popustljiv. (Jak. 3:17) Takšen človek ni prestrog. Če smo torej razumni, imamo lahko uravnovešen pogled na svoje okoliščine. Ali je to težko? Za nekatere je, pa čeprav so do drugih razumevajoči. Denimo da bi pri svojem zaupnem prijatelju, ki se  preveč žene, opazil znamenja izčrpanosti. Ali mu ne bi skušal pomagati, da bi uvidel, da bi bilo modro v življenju kaj spremeniti? Podobno se moramo naučiti pri sebi prepoznati znamenja, ki nam lahko sporočajo, da smo presegli svoje omejitve. (Preg. 11:17)

Imeti razumen pogled na omejitve je lahko izziv za tiste, ki so odraščali v družini s prezahtevnimi starši. Nekateri so v otroštvu nenehno imeli občutek, da nikoli ne naredijo dovolj oziroma tako dobro, da bi si lahko zaslužili ljubezen svojih staršev. Če je bilo tako tudi z nami, imamo lahko izkrivljen pogled na to, kako Jehova gleda na nas. Jehova nas ljubi, saj mu služimo iz vsega srca. Božja Beseda nam zagotavlja, da on »pozna, kakšna stvar smo, spominja se, da smo prah«. (Ps. 103:14) Pozna naše omejitve in nas ima kljub temu rad, če mu le goreče služimo. Če imamo vedno v mislih, da Bog ni podoben strogemu delodajalcu, bomo lažje skromni, zavedali se bomo svojih omejitev in od sebe ne bomo pričakovali preveč. (Miha 6:8)

Toda nekaterim je kljub temu težko biti uravnovešeni. Če je tako tudi s teboj, zakaj ne bi zaprosil za pomoč kakega izkušenega kristjana, ki te dobro pozna? (Preg. 27:9) Ali bi denimo rad služil kot redni pionir? To je izvrsten cilj! Ali ti je ta cilj težko doseči? Morda potrebuješ pomoč, da bi si poenostavil življenje. Mogoče pa bi bilo dobro, da bi se z zaupnim krščanskim prijateljem pogovoril o tem, ali je cilj, da pričneš redno pionirati, glede na to, koliko družinskih odgovornosti imaš, trenutno sploh stvaren. Prijatelj ti bo lahko pomagal razmisliti o tem, ali boš zares zmogel opravljati vse dodatno delo, ki spada k pioniranju, oziroma o tem, kaj bi lahko v življenju spremenil, da bi ti uspelo narediti več. Ženski, denimo, ki bi si rada v življenju določila tempo, ki ji ustreza, je lahko dober svetovalec tudi njen mož. Lahko ji na primer predlaga, naj si nekoliko odpočije pred naslednjim mesecem povečane dejavnosti. Tako bo lahko obnovila svoje moči in se še naprej veselila služenja Bogu.

Želi si to, kar lahko dosežeš

Pri tem, koliko lahko naredimo v Jehovovi službi, nas utegne omejevati starost ali bolezen. Če si oče ali mati in posvečaš precej časa in moči svojim otrokom, imaš morda občutek, da ne moreš toliko osebno preučevati oziroma da nimaš takšnih koristi od krščanskih shodov, kakor bi jih imel sicer. Toda ali se ne strinjaš, da zaradi tega, ker se osredinjaš na svoje omejitve, včasih ne vidiš tistega, kar bi lahko dosegel?

Pred tisočletji je neki levit hrepenel po nečem nedosegljivem. Imel je prednost, da je vsako leto dva tedna služil v templju. Vendar si je želel, da bi stalno bival blizu oltarja, kar je bila sicer plemenita želja, vendar se mu ni mogla izpolniti. (Ps. 84:1–3) Kaj je temu zvestemu  možu pomagalo, da je bil kljub temu zadovoljen? Doumel je, da je bil že en sam dan, ko je služil na tempeljskem dvorišču, edinstvena prednost. (Ps. 84:4, 5, 10) Podobno si tudi mi prizadevajmo, da se ne bi osredinjali na svoje omejitve, temveč skušajmo ugotoviti, kaj lahko storimo, in to tudi ceniti.

Vzemimo za primer Nerlande, krščansko sestro iz Kanade. Ker je priklenjena na invalidski voziček, je sprva menila, da ne more skoraj nič storiti v službi Bogu. Toda ti občutki so se razblinili, ko je pričela na bližnji nakupovalni center gledati kot na svoje oznanjevalsko področje. Pojasnila je: »Na svojem invalidskem vozičku sedim blizu kakšne klopi v tem centru. Veseli me, da lahko oznanjujem ljudem, ki se usedejo tja, da bi si malce oddahnili.« To, da lahko sodeluje pri tej dragoceni veji oznanjevanja, ji prinaša veliko zadovoljstva.

Bodi prilagodljiv

Jadrnica lahko pluje s polno hitrostjo, če se veter upira v njena jadra. Toda ko nastane hudo neurje, mora mornar prilagoditi jadra novim vremenskim razmeram. Nevihte sicer ne more nadzorovati, lahko pa ohrani nadzor nad ladjo, če se prilagodi novim okoliščinam. Podobno je z nami. Pogosto nimamo nobenega nadzora nad nevihtam podobnimi okoliščinami, do katerih lahko pride v našem življenju. Toda če se fizično, duševno in čustveno naprezamo samo toliko, kolikor nam nove razmere dopuščajo, lahko ohranimo nadzor nad svojim življenjem, kolikor je to pač mogoče. Če upoštevamo novonastale okoliščine, bomo pri služenju Bogu lažje zadovoljni in veseli. (Preg. 11:2)

Poglejmo si nekaj primerov. Če se hitro utrudimo, bo za nas morda boljše, če bomo tisti dan, ko imamo zvečer krščanski shod, pazili, da se ne bi lotevali dejavnosti, ki bi nam jemale preveč moči. Tako nam bo lahko druženje s sokristjani na shodu kar najbolj koristilo. Mama, ki ugotovi, da ne bo mogla na oznanjevanje po hišah, ker ji je zbolel otrok, pa bi se denimo lahko odločila, da bo krščansko sestro, s katero se je dogovorila za oznanjevanje, povabila k sebi domov, in da bosta, medtem ko bo njen otrok spal, oznanjevali po telefonu.

Kaj pa, če ti okoliščine ne dovolijo, da bi preučil vse, kar se bo obravnavalo na občinskem shodu? Razmisliš lahko, koliko se boš  utegnil pripraviti in to storiš kar najbolj temeljito. Če svoje načrte prilagajamo okoliščinam, lahko ostanemo dejavni in srečni.

Vendar pa lahko sprememba načrtov od nas terja nekaj odločenosti in truda. Serge in Agnès, zakonca, ki živita v Franciji, sta morala zelo spremeniti svoje cilje. »Ko sva izvedela, da bova dobila otroka, so se nama razblinile sanje, da bova postala misijonarja,« je povedal Serge, ki je sedaj oče dveh živahnih deklic, nato pa dodal, da sta si kot par postavila nov cilj. Rekel je: »Ker nisva mogla več načrtovati služenja v tujini, sva se odločila, da bova ‚misijonarja‘ v domači deželi. Pridružila sva se tujejezični skupini.« Ali sta bila za svojo odločitev kako blagoslovljena? Serge je dejal: »V občini se počutiva zelo koristna.«

Odile, kristjanka iz Francije, je v svojih 70-ih in ima zaradi osteoartritisa težave s koleni, zato ne more biti dolgo na nogah. Zaradi teh težav ni več mogla sodelovati pri oznanjevanju po hišah, kar jo je zelo potrlo. Vendar ni obupala. Pričela je oznanjevati po telefonu. Takole je dejala: »Lažje je in bolj prijetno, kakor sem mislila!« Ta veja oznanjevanja ji je dala nov zagon v Jehovovi službi.

Če boš v svojih pričakovanjih razumen, boš nagrajen

Če imamo razumen pogled na to, kaj lahko storimo in česa ne, si prihranimo veliko razočaranj. Kadar si postavljamo stvarne cilje in jih potem dosegamo, imamo lahko kljub omejitvam občutek, da smo nekaj dosegli. Lahko se veselimo svojih dosežkov, četudi so ti bolj skromni. (Gal. 6:4)

Če bomo uravnovešeni in bomo od sebe pričakovali le toliko, kolikor lahko storimo, bomo postali obzirnejši tudi do sokristjanov. Ker bomo imeli v mislih njihove omejitve, jim bomo vedno hvaležni za to, kar storijo za nas. Če za vsako ponujeno pomoč pokažemo cenjenje, prispevamo k temu, da bodo še bolj pripravljeni sodelovati in da se bomo lahko med seboj še bolje razumeli. (1. Pet. 3:8) Ne pozabimo, naš ljubeči Oče Jehova od nas nikoli ne pričakuje več, kakor zmoremo. In končno: če bomo imeli stvarna pričakovanja in si postavljali dosegljive cilje, nam bodo duhovne dejavnosti v še večje zadovoljstvo in veselje.

[Poudarjeno besedilo na strani 29]

Da bi bili pri služenju Bogu veseli in zadovoljni, moramo biti razumni. Od sebe lahko pričakujemo samo toliko, kolikor zmoremo in kolikor nam dopuščajo naše okoliščine.

[Slika na strani 30]

Nerlande veseli, da lahko oznanjuje po svojih najboljših močeh

[Slika na strani 31]

Nauči se »prilagoditi jadra«

[Vir slike]

© Wave Royalty Free/age fotostock

[Slika na strani 32]

Zakonca Serge in Agnès se zaradi novih ciljev počutita zelo koristna