Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ni nas bilo strah, saj je bil z nami Jehova

Ni nas bilo strah, saj je bil z nami Jehova

Ni nas bilo strah, saj je bil z nami Jehova

Po pripovedi Egyptie Petridou

Leta 1972 smo se Priče s celega Cipra zbrali v Nikoziji, da bi prisluhnili posebnemu govoru Nathana H. Knorra, ki je do tedaj že dolga leta vodil oznanjevalsko delo Jehovovih prič. Takoj me je prepoznal in me, še preden sem se mu uspela predstaviti, vprašal: »Ali kaj veš, kako je z brati in sestrami v Egiptu?« Z bratom Knorrom sva se seznanila 20 let prej v mojem rojstnem mestu Aleksandriji v Egiptu.

RODILA sem se 23. januarja 1914 v Aleksandriji kot najstarejša od štirih otrok. Odraščali smo le kak lučaj stran od morja. Aleksandrija je bila takrat čudovito svetovljansko mesto, širom po svetu znano po svoji arhitekturi in zgodovini. Ker so v tem mestu živeli Arabci skupaj z Evropejci, smo se otroci naučili govoriti angleško, arabsko, francosko in italijansko ter seveda tudi materni jezik, grščino.

Po končani maturi sem se zaposlila v francoski modni hiši, kjer sem s ponosom in z veseljem oblikovala in šivala elegantne večerne obleke za dame iz visoke družbe. Bila sem tudi zelo verna in sem rada brala Biblijo, pa čeprav tega, kar sem prebrala, nisem kaj dosti razumela.

Približno takrat – sredi 1930-ih – sem spoznala prijaznega mladeniča, ki je bil po rodu s Cipra. Theodotos Petrides je bil izurjen rokoborec, vendar se je izučil tudi za slaščičarja in je bil zaposlen v neki znani slaščičarni. Zaljubil se je vame, majhno temnolasko. Pogosto mi je pod oknom prepeval romantične grške pesmi. Poročila sva se 30. junija 1940. To so bili srečni dnevi. Živela sva v stanovanju, ki je bilo tik pod stanovanjem moje mame. Leta 1941 se nama je rodil prvi otrok, John.

Spoznamo biblijsko resnico

Theodotos že nekaj časa ni bil zadovoljen s svojo religijo in se je spraševal marsikaj v zvezi z Biblijo. Potem pa je, ne da bi jaz vedela, pričel preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami. Nekoč, ko sem bila sama doma z najinim dojenčkom, je na vrata potrkala neka gospa in mi izročila kartico, na kateri je bilo natisnjeno biblijsko sporočilo. Iz vljudnosti sem ga prebrala. Nato mi je ponudila nekaj biblijske literature. Kar osupnila sem, saj so bile to ravno takšne knjige, kakršne je domov prinesel Theodotos!

»Veste, te knjige že imam,« sem ji dejala. »Prosim vstopite.« To Pričo, Eleni Nicolaou, sem skorajda v hipu zasula z vprašanji. Nanje mi je potrpežljivo odgovarjala z Biblijo. To mi je bilo všeč. Na lepem sem pričenjala razumeti sporočilo Biblije. V kratkem premoru med najinim pogovorom je Eleni zagledala fotografijo mojega moža. »Tega gospoda pa poznam!« je vzkliknila. Theodotosova skrivnost je bila razkrita. Bila sem šokirana. Theo je hodil na krščanske shode brez mene – ne da bi mi sploh povedal! Ko je tega dne prišel domov, sem mu rekla: »Tja, kamor si šel prejšnjo nedeljo, bom šla ta teden s teboj!«

Na prvem shodu, na katerem sem bila, je skupina kakih desetih ljudi razpravljala o biblijski knjigi preroka Miha. Informacije sem kar požirala! Od takrat naprej sta naju vsak petek zvečer obiskala George in Katerini Petraki in z nama preučevala Biblijo. Moj oče in oba brata so temu nasprotovali, medtem ko je bila sestra strpna, čeprav ni nikoli postala Priča. Moja mama pa se je oklenila biblijske resnice. Leta 1942 smo se mama, Theodotos in jaz v znak svoje posvetitve Jehovu krstili v morju v Aleksandriji.

Življenje se nam spremeni

Leta 1939 se je pričela druga svetovna vojna in se kmalu razplamtela. Na začetku 1940-ih so se v bližnjem El Alameinu nastanili nemški general Erwin Rommel in njegove tankovske enote, zaradi česar je bila Aleksandrija polna britanskih vojakov. Pričeli smo si delati zalogo suhe hrane. Nato pa je Theodotosa delodajalec prosil, naj poskrbi za njegovo slaščičarno v Būr Taufīqu blizu Sueza, zato smo se preselili tja. Bratje so poslali grško govoreči par Prič, da bi nas našel. Ker nista imela našega naslova, sta tako dolgo oznanjevala po hišah, da sta nas našla.

V Būr Taufīqu sva z možem preučevala Biblijo s Stavrosom in Giulo Kypraios ter njunima otrokoma Totosom in Georgio. Postali smo tesni prijatelji. Stavros je tako zelo užival v preučevanju Biblije, da je vse ure v hiši premaknil za eno uro nazaj, zato da bi zamudila zadnji vlak in bi morala pri njih ostati dlje. Naše razprave so se tako nadaljevale pozno v noč.

V Būr Taufīqu smo živeli 18 mesecev, potem pa je zbolela moja mama, zato smo se vrnili v Aleksandrijo. Umrla je leta 1947 in bila do konca zvesta Jehovu. Znova smo občutili, kako nas Jehova tolaži po krepilni družbi zrelih krščanskih prijateljev. Imeli smo tudi priložnost izkazovati gostoljubnost misijonarjem, ki so se na poti na dodelitev v tujini ustavili pri nas, ker se je njihova ladja za nekaj časa zasidrala v aleksandrijskem pristanišču.

Veselje, pa tudi žalost

Leta 1952 sem rodila drugega sina, Jamesa. Z možem sva se zavedala, kako pomembno je, da svoja sinova vzgajava v duhovno zdravem okolju, zato sva dala svoj dom na razpolago za shode, na katerih smo preučevali Biblijo, in pogosto gostila polnočasne služabnike. Tako je najin starejši sin John vzljubil biblijsko resnico in je že sredi najstniških let pričel pionirati. Hkrati je obiskoval večerno šolo, da bi si pridobil poklic.

Kmalu zatem so zdravniki odkrili, da je Theodotos hudo bolan na srcu in mu svetovali, naj neha opravljati svoj poklic. Najinemu sinu Jamesu je bilo komaj štiri leta. Kaj naj bi storili? Ali ni Jehova obljubil »Ne boj se, ker jaz sem s teboj«? (Iza. 41:10) Težko si je zamisliti, kako presenečeni in veseli smo bili, ko smo bili leta 1956 povabljeni, da bi služili kot pionirji v Ismailiji, kraju blizu Sueškega prekopa! V Egiptu so zatem nastopila zelo viharna leta, v katerih so naši krščanski bratje in sestre potrebovali spodbudo.

Leta 1960 smo morali oditi iz Egipta, vsak le z eno potovalko v roki. Preselili smo se na Ciper, ki je bil rojstni kraj mojega moža. Theodotos je bil takrat že zelo bolan in ni mogel več delati. Vendar sta nam neki prijazni brat in njegova žena ponudila, da lahko živimo na njuni posesti. Na žalost je moj mož dve leti kasneje umrl in me pustil samo z desetletnim Jamesom. John, ki se je prav tako preselil z nami na Ciper, je bil takrat že poročen, zato je moral skrbeti za svojo družino.

Preskrbljena v težavnih časih

Nato pa sta nama Stavros in Dora Kairis ponudila, da se lahko nastaniva v njuni hiši. Pokleknila sem in se zahvalila Jehovu, da je znova poskrbel za naju. (Ps. 145:16) Ko sta se Stavros in Dora odločila, da bosta prodala svojo hišo in zgradila novo s kraljestveno dvorano v pritličju, sta nama z Jamesom izkazala prijaznost in za naju zgradila majhen prizidek z dvema sobama.

Čez čas se je poročil tudi James in z ženo sta pionirala, dokler se jima ni rodil prvi od štirih otrok. Leta 1974, dve leti po tistem nepozabnem obisku brata Knorra, je prišlo na Cipru do političnega prevrata. * Mnogi, med njimi tudi Priče, so morali zbežati s svojih domov in pričeti na novo kje drugje. Med njimi je bil tudi moj sin John. Z ženo in s tremi otroki se je preselil v Kanado. Vendar smo se v tem času na Cipru vseeno veselili porasta kraljestvenih oznanjevalcev.

Ko sem začela dobivati pokojnino, sem se lahko še bolj posvetila oznanjevanju. Toda pred nekaj leti me je zadela rahla možganska kap, zato sem se preselila k sinu Jamesu in njegovi družini. Kasneje se mi je zdravje tako poslabšalo, da sem morala biti več tednov v bolnišnici. Zatem sem se preselila v dom za ostarele. Kljub nenehnim bolečinam oznanjujem osebju doma, drugim varovancem in njihovim obiskovalcem. Poleg tega namenjam veliko ur preučevanju in s prijazno pomočjo duhovnih bratov in sester mi uspe obiskovati občinsko preučevanje knjige v bližini doma.

Kaj me tolaži v starosti

V tolažbo mi je, ko slišim, kako je s tistimi, ki sva jim s Theodotosom imela prednost pomagati, da so spoznali resnico. Mnogi od njihovih otrok in vnukov so sedaj v polnočasni službi – nekateri v Angliji, Avstraliji, Grčiji, Kanadi in Švici. Moj sin John živi v Kanadi skupaj s svojo ženo in sinom. Njuna najstarejša hči in njen mož sta pionirja. Njuna mlajša hči in mož, Linda in Joshua Snape, pa sta bila povabljena v 124. razred šole Gilead.

Moj sin James in njegova žena sedaj živita v Nemčiji. Dva od njunih sinov služita v Betelu – eden v Atenah, drugi pa v Seltersu. Njun najmlajši sin, hčerka in njen mož pionirajo v Nemčiji.

Kaj vse bomo lahko povedali moji mami in dragemu Theodotosu, ko bosta vstala od mrtvih! Čisto bosta prevzeta, ko bosta izvedela, kako dragoceno dediščino sta zapustila svoji družini. *

[Podčrtni opombi]

^ odst. 21 Glej Prebudite se!, 22. oktober 1974, strani 12–15, v angleščini.

^ odst. 26 Sestra Petridou je med pripravljanjem tega članka za objavo umrla v starosti 93 let.

[Poudarjeno besedilo na strani 24]

Znova smo občutili, kako nas Jehova tolaži po krepilni družbi zrelih krščanskih prijateljev.

[Zemljevid na strani 24]

(Lega besedila – glej publikacijo)

CIPER

NIKOZIJA

SREDOZEMSKO MORJE

EGIPT

KAIRO

El Alamein

Aleksandrija

Ismailija

Suez

Būr Taufīq

Sueški prekop

[Vir slike]

Based on NASA/Visible Earth imagery

[Slika na strani 23]

Sin John z ženo

[Slika na strani 25]

Sin James z ženo

[Slika na strani 23]

S Theodotosom leta 1938