Videl sem, kako je Božja čreda rasla v Koreji

Pripoveduje Milton Hamilton

»Žal vas moramo obvestiti, da je vlada Republike Koreje misijonarjem preklicala vse vizume, kar pomeni, da v državi niste zaželjeni. [. . .] Zaradi tega ste začasno dodeljeni na Japonsko.«

TO SPOROČILO je bilo v pismu, ki sva ga z ženo prejela iz Brooklyna v New Yorku proti koncu leta 1954. Nekoliko pred tem sva diplomirala v 23. razredu šole Gilead, ki je potekala na severu zvezne države New York. Ko sva dobila to pismo, sva začasno služila v Indianapolisu v Indiani.

Z ženo Liz (prej Liz Semock) sva bila sošolca v srednji šoli in sva se leta 1948 poročila. Polnočasno službo je imela rada, vendar ni bila preveč navdušena nad tem, da bi odšla iz Združenih držav Amerike in služila v tujini. Kaj ji je pomagalo, da je spremenila stališče?

Strinjala se je, da gre z menoj na sestanek za tiste, ki želijo obiskovati šolo Gilead. Udeležila sva se ga na mednarodnem zborovanju na Jenkijskem stadionu v New Yorku poleti leta 1953. Po tem spodbudnem sestanku sva izpolnila prošnji za šolo Gilead. Na najino presenečenje sva bila povabljena v naslednji razred, ki je pričel s poukom februarja 1954.

Dodeljena sva bila v Korejo, čeprav se je tam poleti leta 1953 ravno končala triletna vojna, tako da je bila dežela zelo opustošena. Kot se vidi iz pisma na začetku tega članka, sva najprej odšla na Japonsko. Tja sva skupaj s šestimi somisijonarji, ki so bili prav tako dodeljeni v Korejo, prispela januarja 1955 po dvajsetih dneh čezoceanskega potovanja. Lloyd Barry, ki je bil takrat nadzornik japonske podružnice, nas je ob šestih zjutraj pričakal na pomolu. Kmalu sva bila na poti v misijonarski dom v Jokohami. Kasneje istega dne pa sva že odšla na oznanjevanje.

Končno v Koreji

Sčasoma so nama izdali vizi, da sva lahko vstopila v Republiko Korejo. Najino letalo je 7. marca 1955 vzletelo z mednarodnega letališča Haneda v Tokiu in do letališča Yoido v Seulu smo potrebovali tri ure. Tam nama je dobrodošlico izreklo več kot 200 korejskih Prič in iz oči so nama od veselja privrele solze. Takrat je bilo v vsej Koreji zgolj 1000 Prič. Podobno kot mnogi drugi zahodnjaki sva tudi midva menila, da so vsi vzhodnjaki videti enaki in se vedejo enako, ne glede na to, v kateri državi živijo. Kmalu pa sva ugotovila, da to ni res. Korejci nimajo le svojega jezika in abecede, temveč tudi svojo  kuhinjo, edinstvene telesne značilnosti, svojevrstna tradicionalna oblačila in še druge posebnosti, kot je denimo oblika stavb.

Prva težja naloga, ki sva se je lotila, je bila učenje korejščine. Na voljo ni bilo nobenih knjig, ki bi nama pri tem pomagale. Kmalu sva spoznala, da je nemogoče le z angleškimi glasovi natančno posnemati glasove korejskih besed. Pravilne izgovarjave se lahko naučiš samo, če poznaš korejsko abecedo.

Seveda brez napak ni šlo. Liz je denimo neko stanovalko vprašala, ali ima Biblijo. Ženska jo je začudeno pogledala, odšla v stanovanje in se vrnila s škatlico vžigalic. Liz jo je namreč vprašala, ali ima sungnyang oziroma vžigalice, ne pa sungkyung, kar je beseda za Biblijo.

Po nekaj mesecih so naju poslali v Pusan, pristaniško mesto na jugu, da bi tam odprla misijonarski dom. Najeti nama je uspelo tri manjše sobe za naju in še za dve sestri, ki sta bili na to področje dodeljeni skupaj z nama. Tam ni bilo tekoče vode in zato tudi ne stranišča z dotokom vode. Samo ponoči je bil tlak v ceveh dovolj visok, da je voda prišla do drugega nadstropja. Zato smo izmenoma vstajali zelo zgodaj zjutraj, da bi jo natočili v posode. Nato smo jo morali prekuhati ali pa razkužiti s klorom, da bi jo lahko pili.

Spoprijemali pa smo se še z drugimi izzivi. Oskrba z elektriko je bila tako slaba, da nismo mogli uporabljati pralnega stroja ali likalnika. Naša kuhinja je bila na hodniku in edini gospodinjski aparat v njej je bila peč na petrolej. Kmalu se je vsak od nas naučil, kako naj na dan, ko je bil določen, da kuha, pripravi obrok. Tri leta zatem, ko sva z Liz prišla v Korejo, sva se oba okužila s hepatitisom. Takrat je zelo veliko misijonarjev dobilo to bolezen. Kar nekaj mesecev je preteklo, preden sva okrevala, imela pa sva še druge težave z zdravjem.

Pomoč pri premagovanju ovir

Zadnjih 55 let je Korejski polotok eno od politično najbolj vročih področij v Aziji. Polotok deli na dvoje DMC oziroma demilitarizirana cona, ki leži 55 kilometrov severno od Seula, prestolnice Republike Koreje. Leta 1971 nas je obiskal Frederick Franz iz svetovnega sedeža v Brooklynu. Skupaj sva odšla do DMC, najbolj varovane meje na svetu. Tukaj so se v preteklih letih funkcionarji Združenih narodov pogosto srečali s predstavniki vlad obeh Korej.

Seveda smo glede političnih zadev sveta nevtralni in takšno stališče smo imeli tudi do političnih  razmer na Korejskem polotoku. (Jan. 17:14) Več kot 13.000 korejskih prič je zato, ker niso želeli uporabiti orožja proti svojim bližnjim, v zaporih preživelo skupaj 26.000 let. (2. Kor. 10:3, 4) Vsi mladi bratje v tej deželi vedo, da se bodo morali spoprijeti s to preizkušnjo, vendar zaradi tega niso prestrašeni. Žalostno je, da vlada mlade kristjane označi kot »zločince«, čeprav je njihov edini »zločin« to, da se ne želijo odreči svoji krščanski nevtralnosti.

Tudi sam sem leta 1944 med drugo svetovno vojno zavrnil služenje v vojski in sem zato dve leti in pol odsedel v zaporu v Lewisburgu v Pensilvaniji (ZDA). Čeprav naši korejski bratje v zaporu preživljajo veliko težje čase, dobro vem, kaj vse prestajajo. Mnogi so bili spodbujeni, ko so izvedeli, da smo nekateri misijonarji, ki služimo v Koreji, imeli podobno izkušnjo. (Iza. 2:4)

Spoprimemo se s preizkušnjo

Na preizkušnji pa je bila tudi naša nevtralnost, saj so leta 1977 predstavniki oblasti menili, da mlade Korejce prepričujemo, naj zavrnejo služenje vojaškega roka. Zato se je vlada odločila, da misijonarjem, ki so odšli iz takšnega ali drugačnega razloga, ne izda dovoljenja za ponovni vstop v državo. Ta odlok je veljal od leta 1977 do leta 1987. Če bi med tem časom odšli iz Koreje, nam ne bi dovolili, da se vrnemo. Zato v vseh teh letih nismo odšli domov, niti za to ne, da bi obiskali najbližje.

Večkrat smo se sestali s predstavniki vlade in pojasnili, da smo kot Kristusovi sledilci nevtralni. Nazadnje so spoznali, da se nas ne da prestrašiti, zato so ta odlok po desetih letih končno ukinili. V teh letih je predvsem zaradi zdravstvenih težav moralo oditi iz države le nekaj misijonarjev. Vsi drugi smo ostali in danes smo veseli, da smo se tako odločili.

Sredi 1980-ih let so nasprotniki našega delovanja po krivem obtožili upravnike naše pravne družbe, da mladeniče odvračajo od služenja v vojski. Takrat so oblasti vsakega od nas upravnikov poklicale na zagovor. Nenazadnje pa se je tožilec 22. januarja 1987 odločil, da obtožba ni utemeljena. Ta odločitev nam je pomagala reševati kakršne koli kasnejše nesporazume.

Bog blagoslavlja naše delo

V Koreji so nas zaradi naše nevtralnosti z leti vse bolj ovirali pri oznanjevalskem delu. Zato je bilo vedno težje najti primerne prostore za zbore in zborovanja. Ker so bile okoliščine takšne, smo Priče prevzeli pobudo in v Pusanu zgradili prvo zborsko dvorano v Aziji. Bil sem zelo počaščen, da sem lahko 5. aprila 1976 imel posvetitveni govor pred 1300 navzočimi.

Vse od leta 1950 je bilo na desettisoče vojakov iz Združenih držav Amerike poslanih v Korejo. Mnogi od njih so postali Priče, potem ko so se vrnili domov. Pogosto se zgodi, da se nam v pismu zahvalijo, ker smo jim  duhovno pomagali. Za nas pa je to bil velik blagoslov.

Na žalost mi je 26. septembra 2006 smrt vzela mojo drago življenjsko sopotnico Liz. Ne morem povedati, kako zelo jo pogrešam. V 51 letih, kolikor je služila v Koreji, je z veseljem sprejela vsako dodelitev in se nikoli ni pritoževala. Nikoli ni predlagala ali pa vsaj namignila, da bi se rada vrnila v Združene države Amerike, deželo, za katero je nekoč rekla, da je ne želi nikdar zapustiti.

Jaz pa služim kot član betelske družine v Koreji. Družina se je iz peščice članov v tistih zgodnjih letih povečala na kakih 250, kolikor nas je danes. Prednost imam, da lahko služim v sedemčlanskem podružničnem odboru, ki v tej deželi nadzira delo.

Koreja je bila ob najinem prihodu zelo revna, sedaj pa je ena najbolj naprednih držav na svetu. V njej živi več kot 95.000 Prič in skoraj 40 odstotkov jih sodeluje v redni ali pomožni pionirski službi. Vse to so še dodatni razlogi, zaradi katerih sem hvaležen, da sem lahko tukaj služil Bogu in videl, kako je njegova čreda rasla.

[Slika na straneh 24, 25]

Ko sva s somisijonarji prispela v Korejo.

[Slika na straneh 24, 25]

Ko sva služila v Pusanu.

[Slika na strani 25]

Z bratom Franzom pri DMC leta 1971

[Slika na strani 26]

Z Liz malo preden je umrla.

[Slika na strani 26]

Korejska podružnica, kjer služim kot član betelske družine.