Okusimo veselje, ki ga prinaša pridobivanje učencev

»Pojdite torej in mi pridobivajte učence.« (MAT. 28:19)

1.–3. a) Kako se počutijo mnogi, ki vodijo biblijski pouk? b) Katera vprašanja bomo obravnavali v tem članku?

»ENAJST tednov že preučujem z družino iz Pakistana,« je napisala sestra, ki služi v hindijsko govoreči skupini v Združenih državah Amerike. Takole je nadaljevala: »Da smo postali prijatelji, mi seveda ni treba posebej omenjati. Ko pomislim na to, da se bodo kmalu vrnili v svojo domovino, mi v oči stopijo solze. Toda ne le zaradi tega, ker mi je žal, da bom izgubila prijatelje, temveč tudi zato, ker mi je bilo v tolikšno veselje, da sem jih lahko poučevala o Jehovu.«

² Ali si kakor ta sestra že okusil radost, ki izhaja iz tega, da s kom preučuješ Biblijo? Jezusu in njegovim učencem v prvem stoletju je pridobivanje učencev prinašalo veliko veselja. Ko se je 70 učencev vrnilo k Jezusu z radostnim poročilom, se je »silno razveselil v svetem duhu«. (Luk. 10:17–21) Pridobivanje učencev pa prinaša veliko veselja tudi mnogim danes. Tako so leta 2007 marljivi in radostni oznanjevalci vsak mesec vodili povprečno šest milijonov in pol biblijskih poukov!

³ Nekateri oznanjevalci pa niso še nikoli okusili veselja, ki ga prinaša vodenje  biblijskega pouka. Drugi morda niso z nikomer preučevali že več let. Kaj bi nas lahko odvračalo od tega, da bi si prizadevali vzpostaviti biblijski pouk? Kako bi lahko te ovire premagali? In kako smo nagrajeni, kadar po svojih najboljših močeh poslušamo Jezusovo zapoved »Pojdite torej in mi pridobivajte učence«? (Mat. 28:19)

Ovire, ki bi nas lahko prikrajšale za veselje

4., 5. a) Kako se mnogi odzivajo v nekaterih delih sveta? b) S katero oviro se morajo oznanjevalci spoprijeti v nekaterih drugih krajih?

⁴ V nekaterih delih sveta ljudje radi sprejmejo našo literaturo in z veseljem pričnejo preučevati Biblijo. Neka zakonca iz Avstralije, ki sta začasno služila v Zambiji, sta napisala: »To, kar pravijo o Zambiji, je res. Ta dežela je pravi raj za oznanjevanje. Oznanjevati na ulici je nekaj neverjetnega! Ljudje kar sami pristopijo k tebi in nekateri celo povprašajo po določenih izdajah revij.« Bratje in sestre v Zambiji so v enem od zadnjih let vodili več kot 200.000 biblijskih poukov, kar pomeni, da je vsak oznanjevalec povprečno vodil vsaj enega.

⁵ Marsikje pa oznanjevalcem ni enostavno oddati literaturo in le stežka redno vodijo biblijski pouk. Zakaj? Pogosto se dogaja, da ljudi ni doma, ko oznanjevalec potrka na njihova vrata, ali pa so doma tisti, ki jih vera enostavno ne zanima. Slednji so morda odraščali v neverni družini ali pa se jim upira hinavščina, ki jo vidijo pri krivi veri. Mnogim so lažni pastirji zadali globoke duhovne rane, zato so »izmučeni in razkropljeni«. (Mat. 9:36) Povsem razumljivo je, da so takšni previdni, ko se želi kdo z njimi zaplesti v pogovor o Bibliji.

6. Katere ovire imajo morda nekateri oznanjevalci?

⁶ Nekateri zvesti oznanjevalci pa se morajo spoprijemati še z drugačno oviro, zaradi katere bi lahko izgubili radost. Čeprav so bili nekoč zelo dejavni pri pridobivanju učencev, pa jih sedaj omejujejo starostne omejitve in bolezen. Potem so tu še ovire, ki si jih morda nalagamo sami. Ali denimo meniš, da nisi dovolj usposobljen za vodenje biblijskega pouka? Morda razmišljaš kakor Mojzes, ki je Jehovu, ko ga je poslal, naj govori s faraonom, rekel: »Prosim, Gospod, jaz nisem zgovoren mož, niti nisem bil kdaj poprej.« (2. Mojz. 4:10) Z občutkom nesposobnosti je tesno povezan tudi strah pred neuspehom. Lahko se denimo bojimo, da biblijski učenec ne bo postal Jezusov sledilec zato, ker nismo popolni učitelji. Zato raje nimamo biblijskega pouka, kakor pa da bi tvegali, da bi se nam to zgodilo. Kako bi lahko premagali vse te ovire?

Pripravimo svoje srce

7. Kaj je Jezusa spodbujalo, da je oznanjeval ljudem?

⁷ Najprej pripravimo svoje srce. Jezus je rekel: »Usta [. . .] govore, česar je srce prepolno.« (Luk. 6:45) Jezusa je k oznanjevanju spodbujalo srce, polno iskrenega zanimanja za druge. Ko je denimo opazil, v kako slabem duhovnem stanju so Judje, »so se mu zasmilili«. Svojim učencem je rekel: »Žetev je [. . .] velika [. . .]. Gospodarja žetve prosite, naj na svojo žetev pošlje delavce.« (Mat. 9:36–38)

8. a) O čem bi bilo dobro premišljevati? b) Kaj nam pove to, kar je napisala neka biblijska učenka?

⁸ Ker tudi mi sodelujemo pri pridobivanju učencev, je dobro, da poglobljeno premišljujemo o tem, kaj vse smo sami pridobili, ker si je nekdo vzel čas in z nami preučeval Biblijo. Razmišljajmo tudi o ljudeh, s katerimi bomo prišli v stik na oznanjevanju, in o tem, kako jim bo naše sporočilo koristilo. Neka ženska je v pismu podružničnemu uradu v svoji državi napisala: »Rada bi vam povedala, kako zelo cenim Priči, ki prihajata k meni, da me poučujeta. Verjetno me včasih že kar težko prenašata, saj imam toliko vprašanj in ju vedno tako dolgo zadržim pri sebi. Vendar sta potrpežljivi in mi radi govorita o tem,  kar sta se naučili. Jehovu in Jezusu se zahvaljujem, da sta vstopili v moje življenje.«

9. Na kaj se je osredinjal Jezus in kako ga lahko posnemamo?

⁹ Seveda se na Jezusov trud, da bi pomagal ljudem, niso vsi pozitivno odzvali. (Mat. 23:37) Nekateri so mu nekaj časa sledili, nato pa so pričeli ugovarjati temu, kar je učil, in »niso več hodili z njim«. (Jan. 6:66) Toda Jezus si ni dovolil, da bi zaradi negativnega odziva nekaterih pričel razmišljati, da je njegovo sporočilo brez pomena. Resda veliko semena, ki ga je posejal, ni obrodilo nobenega sadu, vendar se je osredinjal na pozitivne plati svojega dela. Videl je, da so polja že zrela za žetev, in se zelo veselil, da je lahko sodeloval pri tej žetvi. (Beri Janez 4:35, 36.) Ali bi ga lahko posnemali, tako da ne bi videli le nerodovitne zemlje med posameznimi žitnimi stebli, temveč bi se osredinili na žetev, ki jo obeta naše področje? Poglejmo, kaj nam lahko pomaga ostati tako pozitivni.

Sejmo s prepričanjem, da bomo želi

10., 11. Kaj lahko storiš, da bi ohranil radost?

¹⁰ Poljedelec seje s prepričanjem, da bo žel. Podobno bi morali tudi mi sejati s prepričanjem, da bomo pričeli z ljudmi preučevati Biblijo. Kaj pa, če kljub rednemu oznanjevanju najdeš le malo ljudi doma oziroma se ti zdi, da ti nikakor ne uspe priti v stik z ljudmi, ki bi jih moral ponovno obiskati? To ti lahko jemlje pogum. Ali naj bi zato nehal oznanjevati po hišah? Nikakor ne! Še vedno je veliko takšnih, ki prvič pridejo v stik z resnico po tej preizkušeni metodi.

¹¹ Ali pa bi lahko zato, da bi ohranil radost, poizkusil tudi druge metode oznanjevanja in bi morda skušal priti do ljudi še kako drugače  kakor zgolj od vrat do vrat? Na primer, ali si že poskusil oznanjevati na ulici ali vzpostaviti stik z ljudmi na njihovem delovnem mestu? Ali bi lahko navezal stik po telefonu oziroma bi tiste, s katerimi si se že pogovarjal o kraljestvenem sporočilu, zaprosil za telefonsko številko, tako da bi ostali v stiku? Če boš vztrajen in prilagodljiv, se boš navsezadnje veselil tega, da boš našel posameznike, ki se bodo na sporočilo o Kraljestvu odzvali z naklonjenostjo.

Kaj lahko storimo, ko se ljudje ne zanimajo

12. Kaj bi lahko naredili, če veliko ljudi na našem področju vera na prvi pogled ne zanima?

¹² Kaj pa lahko naredimo, če je na našem področju veliko ljudi brezbrižnih do vere? Ali bi lahko kako prilagodil svoj pristop, tako da bi vzbudil njihovo zanimanje? Apostol Pavel je sovernikom v Korintu napisal: »Judom [sem] postal kakor Jud [. . .]. Tistim, ki so brez postave, sem postal, kakor bi bil brez postave, čeprav nisem brez Božje postave.« Zakaj je Pavel to delal? »Vsakršnim ljudem sem postal vse, da bi jih tako ali drugače nekaj rešil,« je rekel. (1. Kor. 9:20–22) Ali bi lahko tudi mi našli kaj skupnega z ljudmi na našem področju? Veliko takšnih, ki ne verujejo v Boga, želi izboljšati družinske odnose. Morda pa tudi iščejo smisel življenja. Ali bi jim lahko predstavili sporočilo o Kraljestvu tako, da jih bo pritegnilo?

13., 14. Kako bi lahko okusili še večjo radost pri pridobivanju učencev?

¹³ Vse več oznanjevalcev – tudi tistih, ki živijo na področjih, kjer je večina ljudi ravnodušna – postaja še bolj radostnih pri pridobivanju učencev. Zakaj? Ker so se pričeli učiti tujega jezika. Neka 60-letna zakonca sta odkrila, da na področju njune občine živi več tisoč kitajskih študentov z družinami. »To naju je spodbudilo, da sva se pričela učiti kitajščine,« pravi mož in nadaljuje: »Čeprav sva morala učenju jezika vsak dan posvetiti precej časa, pa sva tako dobila priložnost voditi precej biblijskih poukov s Kitajci na našem področju.«

¹⁴ Morda se ne moreš pričeti učiti tujega jezika. Ali pa bi lahko takrat, ko srečaš ljudi, ki govorijo tuj jezik, uporabil knjižico Dobra novica za ljudi vseh narodov? Običajno tudi ni težko dobiti literaturo v jeziku ljudi, ki jih srečaš. Za to, da bi se lahko pogovarjal z ljudmi, ki govorijo tuj jezik oziroma so iz druge kulture, je resda potreben dodaten čas in trud, vendar ne spreglej načela iz Božje Besede: »Kdor seje obilno, bo tudi obilno žel.« (2. Kor. 9:6)

Pri tem delu sodeluje cela občina

15., 16. a) Zakaj pri pridobivanju učencev sodeluje cela občina? b) Kakšno vlogo imajo pri tem starejši?

¹⁵ Seveda pa pridobivanje učencev ni odvisno le od prizadevanja enega posameznika. Pri tem sodeluje vsa občina. Kako pa? Jezus je rekel: »Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« (Jan. 13:35) In res je tako. Kadar biblijski učenci obiščejo shod, nanje pogosto naredi močan vtis ljubezen, ki jo občutijo na naših shodih. Neka biblijska učenka je napisala: »Na shodih zelo uživam. Tam ti ljudje dajejo občutek, da si resnično dobrodošel!« Jezus je rekel, da bo lahko tistim, ki bodo postali njegovi sledilci, nasprotovala njihova družina. (Beri Matej 10:35–37.) Vendar je tudi obljubil, da bodo v občini dobili veliko duhovnih »bratov, sester, mater [in] otrok«. (Mar. 10:30)

¹⁶ K napredku biblijskih učencev lahko še zlasti pripomorejo naši starejši bratje in sestre. Zakaj? Četudi nekateri od njih ne morejo z drugimi preučevati, pa s spodbudnimi komentarji na občinskih shodih krepijo vero vseh, ki jih poslušajo. Njihove izkušnje »na potu pravičnosti« so v okras občini in pritegnejo ljudi iskrenega srca v Božjo organizacijo. (Preg. 16:31)

 Otresimo se strahov

17. Kako bi lahko premagali občutek, da nismo dovolj sposobni, da bi pridobivali učence?

¹⁷ Kaj pa, če nas preganja občutek, da nismo dovolj sposobni, da bi sodelovali pri pridobivanju učencev? Spomnimo se, da je Jehova pomagal Mojzesu, tako da mu je dal svetega duha in tovariša, njegovega brata Arona. (2. Mojz. 4:10–17) Jezus je obljubil, da nas bo na oznanjevanju podpiral Božji duh. (Apd. 1:8) Poleg tega je poslal učence oznanjevat v dvoje. (Luk. 10:1) Če ti je torej težko voditi biblijski pouk, moli k Bogu za njegovega duha, ki ga potrebuješ, da bi imel dovolj modrosti, nato pa se dogovori z oznanjevalcem, ob katerem se boš dobro počutil in ki ti bo obenem lahko pomagal s svojimi izkušnjami. Spomni se tudi, da je Jehova za opravljanje tega posebnega dela izbral navadne ljudi, »to, kar je na tem svetu šibko«. To ti lahko zelo okrepi vero. (1. Kor. 1:26–29)

18. Kako se lahko otresemo strahu pred neuspehom?

¹⁸ Kako pa bi se lahko otresli strahu pred neuspehom? Spomnimo se, da pridobivanje učencev ni kakor pripravljanje kosila, pri čemer je uspeh – ali pa neuspeh – odvisen predvsem od enega: od kuharja. Pri pridobivanju učencev je uspeh odvisen vsaj od treh oseb. Najpomembnejšo vlogo pri tem ima Jehova, saj je on tisti, ki nekoga pritegne k sebi. (Jan. 6:44) Potem smo tu člani občine, ki si po najboljših močeh prizadevamo, da bi z veščim poučevanjem pomagali učencu napredovati. (Beri 2. Timotej 2:15.) Tu pa je še učenec, ki mora pričeti ravnati po tem, kar se uči. (Mat. 7:24–27) Če kdo neha preučevati, nas lahko to razžalosti. Upamo, da se bodo biblijski učenci prav odločili, vendar pa bo na koncu vsakdo »zase dajal odgovor Bogu«. (Rim. 14:12)

Kako vse bomo nagrajeni

19.–21. a) Kako vse smo nagrajeni, če vodimo biblijske pouke? b) Kako Jehova gleda na vse, ki sodelujejo v oznanjevanju?

¹⁹ Vodenje biblijskih poukov nam pomaga, da v življenju najprej iščemo Kraljestvo. Poleg tega se nam resnice iz Božje Besede tako še globlje vtisnejo v naš um in srce. Zakaj? Pionir Barak pojasnjuje: »Vodenje biblijskih poukov te prisili, da še bolj preučuješ Božjo Besedo. Ugotavljam, da se moram o nekaterih stvareh najprej sam še bolj prepričati, preden lahko o tem ustrezno poučim koga drugega.«

²⁰ Kaj pa, če nimaš biblijskega pouka? Ali to pomeni, da Bog ne ceni tvojega služenja? Nikakor ne! Jehova zelo ceni, ko si ga prizadevamo hvaliti. Vsi, ki sodelujemo pri oznanjevanju, smo »Božji sodelavci«. Res pa je, da nam vodenje biblijskega pouka prinese še več veselja, saj lahko vidimo, kako Bog daje, da seme, ki smo ga posejali, raste. (1. Kor. 3:6, 9) »Ko vidiš, da biblijski učenec napreduje,« pravi pionirka Amy, »si Jehovu neizmerno hvaležen, da je bil pripravljen po tebi dati nekomu čudovito darilo: priložnost, da spozna pravega Boga in dobi večno življenje.«

²¹ Če si po svojih najboljših močeh prizadevamo, da bi vzpostavili in vodili biblijske pouke, nam bo v tem svetu lažje biti osredinjeni na služenje Bogu, močnejše pa bo tudi naše upanje, da bomo prišli v novi svet. Poleg tega bomo z Jehovovo pomočjo morda tudi pomagali rešiti življenje tistim, ki nas poslušajo. (Beri 1. Timotej 4:16.) Kakšna radost bo to!

Ali se spomniš?

• Kaj lahko nekatere ovira, da ne vodijo biblijskih poukov?

• Kaj lahko storimo, če je na našem področju veliko ljudi, ki jih vera na prvi pogled ne zanima?

• Kako vse smo nagrajeni, če vodimo biblijski pouk?

[Preučevalna vprašanja]

[Sliki na strani 9]

Ali s pridom uporabljaš tudi druge metode oznanjevanja, da bi našel ljudi iskrenega srca?