»To je pot, po njej hodite!«

Zgodba Emilie Pederson

Pripoveduje Ruth E. Pappas

MOJA mama, Emilia Pederson, se je rodila leta 1878. Čeprav je postala učiteljica, si je v resnici želela svoje življenje posvetiti temu, da bi ljudem pomagala, da bi se zbližali z Bogom. O tem je pričal tudi njen veliki kovček v naši hiši v majhnem mestu Jasper, v ameriški zvezni državi Minnesota. Kupila ga je za potovanje na Kitajsko, kamor je hotela oditi za misijonarko. Toda ko ji je umrla mati, je morala svoje načrte potisniti na stran ter ostati doma in skrbeti za svoje sestre in mlajšega brata. Leta 1907 se je poročila s Theodorjem Holienom. Jaz sem se rodila 2. decembra 1925 kot zadnja od sedmih otrok.

Mama je imela v zvezi z Biblijo vprašanja, na katera si je iskreno prizadevala najti odgovore. Eno od vprašanj je zadevalo nauk o peklu, ki naj bi bil kraj ognjenih muk za hudobne. Gostujočega pastorja luteranske cerkve je vprašala, kje v Bibliji bi lahko našla podporo za ta nauk. Odgovoril ji je nekako v tem smislu, da sploh ni pomembno, kaj o tem pravi Biblija – o peklu kot o kraju ognjenega mučenja je pač enostavno treba učiti.

Njena duhovna lakota končno potešena

Kmalu po letu 1900 je mamina sestra Emma odšla v Northfield, v ameriško zvezno državo Minnesoto, da bi študirala glasbo. Stanovala je pri svojem učitelju, Miliusu Christiansonu, čigar žena je bila Preučevalka Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče. Emma je omenila, da ima sestro, ki je vneta bralka Biblije. Kmalu zatem je gospa Christianson napisala moji mami pismo in ji odgovorila na njena biblijska vprašanja.

Nekoč je prišla v Jasper oznanjevat Preučevalka Biblije Lora Oathout. Z vlakom je prispela iz kraja Sioux Falls (Južna Dakota). Mama je preučila biblijsko literaturo, ki jo je dobila, in leta 1915 pričela drugim govoriti o biblijski resnici ter razdeljevati literaturo, ki ji jo je priskrbela Lora.

Leta 1916 je slišala, da bo na zborovanju v Sioux Cityju (Iowa) Charles Taze Russell. Tudi sama si je želela iti tja. Takrat je imela že pet otrok in najmlajši, Marvin, je bil star komaj pet mesecev. Kljub temu je z vsemi otroki odšla na 160 kilometrov dolgo pot z vlakom proti Sioux Cityju, da bi bila navzoča na zborovanju. Poslušala je govore brata Russlla, videla »Fotodramo stvarjenja« in se krstila. Po vrnitvi domov je napisala članek o tem zborovanju in izšel je v časopisu Jasper Journal.

Leta 1922 je bila mama ena izmed 18.000 ljudi, ki so obiskali zborovanje v Cedar Pointu (Ohio). Po tem zborovanju je ni nič ustavilo pri oznanjevanju Božjega kraljestva.  Pravzaprav nas je s svojim zgledom spodbujala, da smo upoštevali nasvet: »To je pot, po njej hodite!« (Iza. 30:21, SSP)

Sadovi njenega oznanjevanja

Na začetku 1920-ih so se starši preselili v hišo v okolici Jasperja. Oče je imel uspešno podjetje in veliko družino, za katero je bilo treba skrbeti. Biblije ni preučeval toliko kakor mama, vendar je iz vsega srca podpiral oznanjevanje in imel vrata našega doma vedno odprta za potujoče služabnike, ki so bili tedaj poznani kot romarji. Kadar je kdo od teh potujočih bratov imel govor v naši hiši, se je pri nas pogosto zbralo tudi po 100 in več ljudi – stlačili so se v dnevno sobo, jedilnico in spalnico.

Ko mi je bilo kakih sedem let, nas je po telefonu poklicala moja teta Lettie in povedala, da bi njena soseda Ed Larson in njegova žena rada preučevala Biblijo. Z veseljem sta sprejemala biblijsko resnico in kasneje k pouku povabila še eno sosedo, Martho Van Daalen, mater osmih otrok. Tako so tudi Martha in vsi njeni postali Preučevalci Biblije. *

Nekako takrat je pri očetu začel delati Gordon Kammerud, mlad fant, ki je živel nekaj kilometrov proč od nas. Posvarili so ga: »Pazi se šefovih hčerk. Imajo neko čudno vero.« Vendar je Gordon pričel preučevati Biblijo in se kmalu prepričal, da je našel resnico. Tri mesece kasneje se je krstil. Resnico so spoznali tudi njegovi starši in tako smo Holienovi, Kammerudovi in Van Daalenovi postali tesni prijatelji.

Krepilna zborovanja

Zborovanje v Cedar Pointu je mamo tako okrepilo, da ni hotela izpustiti nobenega več. Zato so med mojimi najzgodnejšimi spomini tudi dolga potovanja na ta zborovanja. Eno od njih, ki je bilo leta 1931 v Columbusu (Ohio), je bilo zgodovinskega pomena, saj smo na njem sprejeli ime Jehovove priče. (Iza. 43:10–12) Dobro se spominjam tudi zborovanja v Washingtonu leta 1935, na katerem je bilo v zgodovinsko pomembnem predavanju razkrito, kdo je »velika množica« iz Razodetja. (Raz. 7:9) Moji sestri Lilian in Eunice sta bili med 800 kandidati za krst, ki so se na tem zborovanju krstili.

Naša družina je leta 1937 potovala na zborovanje v Columbus (Ohio), leta 1938 v Seattle (Washington) in leta 1939 v New York. Z nami so potovali Van Daalenovi, Kammerudovi ter drugi in med potjo smo taborili. Leta 1940 se je Eunice poročila z Leom Van Daalenom in pričela sta pionirati. Istega leta se je Lilian poročila z Gordonom Kammerudom in tudi onadva sta postala pionirja.

 Zborovanje leta 1941 v St. Louisu (Misuri) je bilo nekaj posebnega. Tam nas je na tisoče mladih dobilo knjigo Children. To zborovanje je bilo zame prelomno. Kmalu zatem, natančneje 1. septembra 1941, sem skupaj z bratom Marvinom in njegovo ženo Joyce pričela pionirati. Bilo mi je 15 let.

V naši poljedelski skupnosti je bilo bratom in sestram težko priti na zborovanja, ker so bila pogosto ravno med žetvijo. Zato smo po vsakem zborovanju imeli na domačem dvorišču obnovo programa za vse tiste, ki niso mogli biti navzoči. To so bili radostni dogodki.

Gilead in dodelitve v tujini

Februarja 1943 je bila ustanovljena šola Gilead, ki je namenjena šolanju pionirjev za misijonarsko službo. V prvem razredu je bilo šest članov družine Van Daalen – bratje Emil, Arthur, Homer in Leo, njihov bratranec Donald in Leova žena, moja sestra Eunice. Poslovili smo se z mešanimi občutki, saj nismo vedeli, kdaj se bomo spet videli. Po prejemu diplome je bilo vseh šest dodeljenih v Portoriko, kjer je bilo takrat manj kakor ducat Prič.

Leto kasneje so tretji razred Gileada obiskali Lilian in Gordon ter Marvin in Joyce. Tudi njih so poslali v Portoriko. Nato pa sem septembra 1944 pri 18-ih še jaz odšla v šolo Gilead, in sicer v četrti razred. Zatem ko sem februarja 1945 diplomirala, sem se pridružila svojim sorodnikom v Portoriku. Kakšen zanimiv svet se je odprl pred mojimi očmi! Čeprav se ni bilo enostavno naučiti španščine, smo nekateri kmalu vodili po več kot 20 biblijskih poukov. Jehova je blagoslovil delo. Danes je v Portoriku okoli 25.000 Prič!

Našo družino pretreseta tragediji

Leo in Eunice sta ostala v Portoriku tudi po tem, ko sta leta 1950 dobila sina Marka. Leta 1952 sta načrtovala, da si bosta vzela dopust in obiskala sorodnike v svoji domovini. Enajstega aprila sta se vkrcala na letalo. Toda kmalu po vzletu je prišlo do tragedije – letalo je strmoglavilo v ocean. Leo in Eunice sta umrla. Dveletnega Marka pa so našli plavajočega na vodi. Neki preživelec v rešilnem čolnu ga je potegnil iz vode ter mu dal umetno dihanje – in Mark je preživel. *

Pet let kasneje, 7. marca 1957, sta se mama in oče peljala v kraljestveno dvorano, ko jima je na poti spustila avtomobilska zračnica. Medtem ko je oče menjaval gumo ob robu ceste, ga je zadel drveči avtomobil, tako da je na kraju nesreče umrl. Pogrebnega govora se je udeležilo kakih 600 ljudi in skupnosti, v kateri je bil oče spoštovan človek, je bilo dano odlično pričevanje.

Nove dodelitve

Tik preden mi je umrl oče, sem dobila novo dodelitev, poslali so me v Argentino. Avgusta 1957 sem prispela v mesto Mendoza, ki leži ob vznožju Andov. Leta 1958 so v Argentino dodelili Georgea Pappasa, diplomanta 30. razreda šole Gilead. Postala sva dobra prijatelja in se aprila 1960 poročila. Leta 1961 mi je v starosti 83 let umrla mama. Zvesto je hodila po poti pravega čaščenja in še mnogim, mnogim drugim pomagala, da so storili enako.

 Z Georgeem sva deset let služila skupaj z drugimi misijonarji v različnih misijonarskih domovih. Nato sva sedem let preživela v okrajni službi. Leta 1975 pa sva se vrnila v Združene države Amerike, da bi pomagala bolnim članom družine. Leta 1980 so moža povabili v okrajno službo na špansko govorečem področju. Takrat je bilo v Združenih državah Amerike okoli 600 špansko govorečih občin. Šestindvajset let sva obiskovala številne od njih in na lastne oči videla, kako je število občin naraslo na dobrih 3000.

Hodijo po »poti«

Mama je imela priložnost videti, kako so tudi mlajši člani njene družine stopili v polnočasno službo. Carol, hči moje najstarejše sestre Ester, je denimo pričela pionirati leta 1953. Poročila se je z Dennisom Trumborom in vse od takrat sta v polnočasni službi. Esterina druga hči, Lois, se je omožila z Wendellom Jensenom. Obiskovala sta 41. razred šole Gilead in 15 let misijonarila v Nigeriji. Marka, čigar starši so umrli v letalski nesreči, sta posvojila Leova sestra Ruth La Londe in njen mož Curtiss. Mark in njegova žena Lavonne sta več let pionirala in vzgojila svoje štiri otroke tako, da tudi sami hodijo po »poti«. (Izaija 30:21, SSP)

Orlen, edini še živeči od mojih bratov in sester, je sredi svojih 90-ih. Še vedno zvesto služi Jehovu. Midva z Georgeem pa se še naprej veseliva polnočasne službe.

Mamina zapuščina

Sedaj imam v lasti eno od maminih dragocenosti – njeno pisalno mizo. Dobila jo je od mojega očeta za poročno darilo. V enem od predalov je njen stari album s pismi in članki, ki so izšli v časopisu in v katerih je temeljito pričevala o Božjem kraljestvu. Nekateri izmed njih segajo celo v zgodnja tisočdevetstota leta. V pisalni mizi so shranjena tudi pisma maminih otrok, ki so jih pošiljali s svojih misijonarskih dodelitev in jih je mama tako zelo cenila. Kako uživam, ko jih znova in znova prebiram! Pisma, ki jih je ona pošiljala nam, so bila vedno spodbudna, polna pozitivnih misli. Mami se ni nikoli izpolnila želja, da bi bila misijonarka. Vendar je s svojo gorečnostjo za misijonarsko službo razvnela željo po polnočasnem služenju še več generacijam za seboj. Kako zelo se že veselim velikega družinskega snidenja z mamo in očetom na rajski zemlji! (Razodetje 21:3, 4)

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 17]

Emilia Pederson

[Slika na strani 18]

Leta 1916: Mama, oče (v naročju drži Marvina); spodaj od leve proti desni: Orlen, Ester, Lilian, Mildred

[Slika na strani 19]

Leo in Eunice malo pred svojo smrtjo

[Slika na strani 20]

Leta 1950: Od leve proti desni, zgoraj: Ester, Mildred, Lilian, Eunice, Ruth; spodaj: Orlen, mama, oče in Marvin

[Slika na strani 20]

Leta 2001: George in Ruth Pappas v okrajni službi