Krščanski pogreb – dostojanstven, skromen in sprejemljiv Bogu

PO OKOLICI se razlegajo kriki žalovalcev. Oblečeni v posebna črna oblačila tarnajo in se v hudi žalosti brezglavo mečejo po tleh. Plesalci se zibajo v ritmu divje glasbe. Spet drugi jedo in praznujejo z glasnim smehom in veseljačenjem. Nekateri ležijo na tleh, povsem omamljeni od palmovega vina in piva, ki tečeta v potokih. Za kateri dogodek gre? V nekaterih delih sveta so to tipične značilnosti pogreba, na katerem se zbere na stotine ljudi, da bi se poslovili od pokojnega.

Mnogi izmed Jehovovih prič živijo v skupnostih, kjer so njihovi sorodniki in sosedje zelo praznoverni in se silno bojijo mrtvih. Na milijone ljudi verjame, da človek po smrti postane duh, ki lahko živečim pomaga ali škoduje. To verovanje je tesno povezano s številnimi pogrebnimi običaji. Seveda je normalno, da žalujemo za kom, ki je umrl. Tudi Jezus in njegovi učenci so žalovali, ko so umrli ljudje, ki so jih imeli radi. (Jan. 11:33–35, 38; Apd. 8:2; 9:39) Vendar pa niso nikoli posnemali skrajnostnih navad žalovanja, običajnih za tiste dni. (Luk. 23:27, 28; 1. Tes. 4:13) Zakaj ne? En razlog je ta, da so poznali resnico o smrti.

V Bibliji jasno piše: »Živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo [se ne zavedajo ničesar, NW]. [. . .] Kakor njih ljubezen, tako je njih sovraštvo in njih gorečnost davno izginila. [. . .] Kajti ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti v kraju smrti, kamor greš.« (Prop. 9:5, 6, 10) Iz teh navdihnjenih biblijskih stavkov lahko jasno vidimo, da se človek po smrti ničesar več ne zaveda. Ne more misliti, čutiti, se pogovarjati, niti ničesar dojemati. Kako naj bi poznavanje te pomembne biblijske resnice vplivalo na krščanski pogreb?

»Nečistega se več ne dotikajte«

Jehovove priče se neglede na narodnost ali kulturo dosledno ogibajo vsakršnih običajev, ki so povezani z verovanjem, da so mrtvi pri zavesti in da lahko vplivajo na živeče. Običaji, kot so bedenje pri umrlem, praznovanje po pogrebu, obhajanje obletnice pogreba, drugi pokop, darovanje za umrle in razni obredi vdov in vdovcev, so nečisti in ne ugajajo Bogu, saj imajo korenine v nesvetopisemskem demonskem nauku, ki uči, da duša oziroma duh ne umre. (Ezek. 18:4) Pravi kristjani ne sodelujejo pri takšnih običajih, saj ne morejo »imeti deleža pri ‚Jehovovi mizi‘ in pri mizi demonov«. (1. Kor. 10:21) Ubogajo zapoved: »Odidite izmed njih in se ločite, [. . .] in nečistega se več ne dotikajte.« (2. Kor. 6:17) To pa ni vedno tako enostavno.

V Afriki in drugje po svetu ljudje na splošno verjamejo, da bodo užalili duhove prednikov, če ne bodo ravnali po določenih običajih. Menijo, da bi jih s tem hudo razjezili, kar bi lahko nakopalo prekletstvo ali nesrečo celotni skupnosti. Ker mnogi Priče nočejo sodelovati pri nesvetopisemskih pogrebnih običajih, jih vaške skupnosti ali sorodniki kritizirajo, žalijo oziroma z njimi ravnajo kot z izobčenci. Nekatere obtožujejo, da so neprilagodljivi in nespoštljivi do mrtvih. Tu in tam se zgodi, da neverniki na silo prevzamejo nadzor nad krščanskim pogrebom. Kako  se torej lahko ognemo prerekanju s tistimi, ki odločno vztrajajo pri pogrebnih običajih, ki jih Bog ne mara? In kar je še pomembnejše: kaj naj bi storili, da se ne bi vpletli v nečiste navade in običaje, ki lahko poškodujejo naš odnos z Jehovom?

Jasno izrazimo svoje stališče

V nekaterih delih sveta je navada, da glede pogreba ne odločajo le družinski člani, temveč tudi sorodniki in plemenski starešine. Zato mora zvest kristjan že vnaprej jasno povedati, da bodo pogreb organizirali in opravili Jehovove priče, in to po biblijskih načelih. (2. Kor. 6:14–16) Pogreb bi moral potekati tako, da ne bi bila vznemirjena vest sovernikov oziroma da se ne bi spotaknili tisti, ki vedo, kaj verjamemo in učimo o mrtvih.

Kadar kristjan zaprosi krščansko občino, da opravi pogrebno slovesnost, mu lahko postavljeni starešine praktično svetujejo oziroma ga spomnijo na določena biblijska načela, tako da bo vse v zvezi s pogrebom v skladu s svetopisemskimi smernicami. Če kdo, ki ni Priča, želi, da bi ob tem dogodku ravnali po katerem od nečistih običajev, je zelo pomembno, da smo odločni ter da pogumno, a obenem prijazno in spoštljivo pojasnimo svoje krščansko stališče. (1. Pet. 3:15) Toda kaj storiti, če neverni sorodniki ne popustijo? Potem se družina Prič morda odloči, da je ne bo na pogreb. (1. Kor. 10:20) V tem primeru je lahko v kraljestveni dvorani ali na kakem drugem primernem kraju preprost pogrebni govor, na katerem lahko tisti, ki iskreno žalujejo za svojim ljubljenim, dobijo »tolažbo iz Pisem«. (Rim. 15:4) Čeprav tam ni trupla preminulega, je takšna slovesnost vseeno dostojanstvena in povsem sprejemljiva. (5. Mojz. 34:5, 6, 8) Cel dogodek je morda zaradi neprijaznega vmešavanja nevernikov še bolj stresen in žalosten. Vendar nas tolaži dejstvo, da Bog vidi, da smo odločeni delati, kar je prav, in nam lahko da »moč, ki presega običajno«. (2. Kor. 4:7)

Svoje želje napišimo

Kadar človek pisno izrazi svojo željo, kako naj ga pokopljejo, se bo dosti lažje dogovarjati z nevernimi sorodniki, saj bodo verjetno spoštovali njegove želje. Napisati bi moral pomembne podrobnosti, kot so: kako in kje naj bi pogreb potekal ter kdo naj bi ga organiziral in opravil. (1. Mojz. 50:5) Takšen dokument ima največjo veljavo takrat, ko je lastnoročno podpisan pred pričami. Tisti, ki na temelju biblijskih načel sprevidevno in modro razmišljajo o prihodnosti, vedo, da jim za to ni treba čakati na pozno starost ali neozdravljivo bolezen. (Preg. 22:3; Prop. 9:12)

Nekaterim je neprijetno napisati navodila glede svojega pogreba. Vendar človek s takšnim  ravnanjem pokaže krščansko zrelost in to, da mu je resnično mar za druge. (Fil. 2:4) Veliko bolje je, da zadevo uredi sam, kakor da jo naprti družinskim članom, ki bodo zaradi njegove smrti že tako čustveno prizadeti, drugi pa jih bodo morda še silili, naj pristanejo na nečiste običaje, ki jih preminuli ni odobraval niti jim ni pripisoval nobene veljave.

Pogreb naj bo skromen

V mnogih delih Afrike so ljudje na splošno prepričani, da mora biti pogreb velik in razkošen, zato da ne bi razjezili duhov prednikov. Nekateri pogreb izkoristijo za »bahavo razkazovanje« svojega družbenega in ekonomskega položaja. (1. Jan. 2:16) Veliko časa, truda pa tudi denarja namenijo temu, da bi pokojnika »dostojno« pokopali. Da bi na pogreb prišlo čimveč ljudi, na različnih krajih razobesijo velike panoje s sliko umrlega in s tem javno vabijo na ta dogodek. Portret umrlega natisnejo tudi na majice in jih razdelijo med žalovalce. Naročijo dovršeno izdelane in drage krste, da bi naredili vtis na opazovalce. V neki afriški deželi gredo nekateri celo tako daleč, da dajo izdelati krste, ki spominjajo na avtomobile, letala, ladje in druge predmete, da bi pokazali, kako bogati in imenitni so ter kaj vse si lahko privoščijo. Truplo morda vzamejo iz krste in ga položijo na posebej okrašeno posteljo. Žensko lahko oblečejo v belo poročno obleko, jo okrasijo z veliko nakita in koraldami ter jo izdatno naličijo. Ali bi bilo sodelovanje pri takšnih običajih v resnici primerno za kogar koli izmed Božjega ljudstva?

Zreli kristjani se zavedajo, kako modro se je ogibati skrajnosti, v katere zahajajo ljudje, ki ne poznajo Božjih načel niti jim ni mar zanje. Jasno jim je, da neskromni in nesvetopisemski običaji in navade »ne izvira[jo] od Očeta, temveč od sveta«, ki »mineva«. (1. Jan. 2:15–17) Zato moramo skrbno paziti, da nas ne bi potegnilo v vrtinec nekrščanskega tekmovanja, kdo bo imel veličastnejši pogreb. (Gal. 5:26) Izkušnje kažejo, da so pogrebi v okolju, v katerem je strah pred mrtvimi močno ukoreninjen del kulture in družabnega življenja, pogosto veliki in jih je težko  nadzorovati, zaradi česar lahko hitro uidejo izpod nadzora. Neverne lahko verovanje, da je mrtve treba častiti, zlahka navede na nečisto ravnanje. Zato na takšnih pogrebih morda glasno in pretirano žalujejo, objemajo truplo in mu govorijo, kakor da bi bil človek še živ, ter nanj polagajo denar in druge predmete. Če bi se kaj takšnega dogajalo na krščanskem pogrebu, bi bilo to za Jehovovo ime in njegovo ljudstvo velika sramota. (1. Pet. 1:14–16)

Glede na to, da poznamo resnico o mrtvih, bi morali biti toliko pogumni, da na naših pogrebih ne bi z ničimer posnemali posvetnih ljudi. (Efež. 4:17–19) Čeprav je bil Jezus največji in najpomembnejši človek, kar jih je kdaj živelo, je bil njegov pogreb nevpadljiv in skromen. (Jan. 19:40–42) Tistim, ki imajo »Kristusov um«, takšen pogreb nikakor ni pod častjo. (1. Kor. 2:16) S tem da je krščanski pogreb skromen in preprost, se vsekakor najbolje ognemo temu, kar je po Svetem pismu nečisto, ter ustvarimo mirno ozračje, ki je dostojanstveno, dostojno in edino primerno za tiste, ki ljubijo Boga.

Ali naj bi po pogrebu praznovali?

Ponekod je v navadi, da se po pogrebu sorodniki, sosedje in drugi v velikem številu zberejo k pojedini in plesu z bučno glasbo. Na teh pogrebnih praznovanjih ljudje pogosto popijejo veliko alkohola in se nemoralno vedejo. Nekateri trdijo, da takšno veseljačenje pomaga odgnati žalost. Drugi menijo, da je to enostavno del njihove kulture. Mnogi pa so prepričani, da je takšna pojedina nujna, saj gre pravzaprav za obred, pri katerem gre duša v onostranstvo. Z njim izkažejo čast in spoštovanje umrlemu ter dovolijo njegovi duši, da se pridruži prednikom.

Pravi kristjani se zavedajo, kako modro je to, kar piše v Svetem pismu: »Boljša je žalost nego smeh, kajti po otožnem obličju se poboljšava srce.« (Prop. 7:3) Poleg tega vedo, kako koristno je, da ljudje mirno premišljujejo o kratkosti življenja in upanju na vstajenje. Prav zares, za tiste, ki imajo tesen odnos z Jehovom, je »dan smrti boljši nego dan rojstva«. (Prop. 7:1) Ker se torej pravi kristjani zavedamo, da je veseljačenje ob pogrebu povezano s spiritističnimi verovanji in nemoralnim vedenjem, bi bilo povsem neprimerno, če bi organizirali takšno praznovanje ali bili na njem zgolj navzoči. Če bi se udeležili pogreba, na katerem ljudje veseljačijo, bi pokazali, da ne spoštujemo Boga in vesti sočastilcev.

Naj drugi vidijo razliko

Kako hvaležni smo, da smo se osvobodili bolestnega strahu pred smrtjo, ki je tako običajen za tiste, ki tavajo v duhovni temi! (Jan. 8:32) Ker smo »otroci luči«, kažemo svojo žalost in bolečino skromno in spoštljivo ter tako, da se vidi, da poznamo resnico glede smrti in da trdno upamo v vstajenje. (Efež. 5:8; Jan. 5:28, 29) Poleg tega nas bo takšno upanje varovalo pred tem, da bi nas zaneslo in bi pretirano izražali svojo žalost, kar lahko pogosto opazimo pri ljudeh, »ki nimajo upanja.« (1. Tes. 4:13) Navdajalo pa nas bo tudi s pogumom, ki ga potrebujemo, da bi lahko trdno zastopali čisto čaščenje in ne bi podlegli strahu pred ljudmi. (1. Pet. 3:13, 14)

Če bomo zvesto ravnali po svetopisemskih načelih, bodo ljudje imeli priložnost videti »razloček med pravičnim in brezbožnim, med njim, ki služi Bogu, in njim, ki mu ne služi«. (Mal. 3:18) V prihodnosti bo smrt za vselej odpravljena. (Raz. 21:4) Medtem ko čakamo na izpolnitev te veličastne obljube, si prizadevajmo, da bi bili pred Jehovom brez madeža in najmanjše lise ter povsem ločeni od tega hudobnega sveta in njegovih običajev, ki sramotijo Boga. (2. Pet. 3:14)

[Slika na strani 30]

Modro je, da želje glede svojega pogreba napišemo.

[Slika na strani 31]

Krščanski pogreb bi moral biti skromen in dostojanstven.