Ne pozabi Jehova

NEKATERI iz množice so že doživeli nekaj takega. Drugi pa so sedaj prvič, in tudi zadnjič, prečkali rečno strugo, ne da bi se zmočili. Jehova je namreč zajezil reko Jordan. Na milijone Izraelcev se je v dolgi in široki koloni pomikalo po rečnem dnu z enega brega reke na drugega proti Obljubljeni deželi. Najverjetneje so si takrat mnogi podobno kakor njihovi starši, ki so pred 40 leti prečkali Rdeče morje, mislili: »Tega, kar je Jehova danes storil, pa res ne bom nikoli pozabil.« (Joz. 3:13–17)

Vendar je Jehova vedel, da bodo nekateri Izraelci »hitro [. . .] pozabili« to, kar je storil zanje. (Ps. 106:13) Zato je njihovemu voditelju Jozuetu naročil, naj z rečnega dna vzdignejo 12 kamnov in jih zložijo na kup tam, kjer bodo tisto noč prenočili. Jozue je pojasnil: »Ti kameni naj bodo sinom Izraelovim v večen spomin.« (Joz. 4:1–8) To spominsko obeležje iz kamnov naj bi narod spominjalo na Jehovova veličastna dela in na to, zakaj bi mu morali vedno zvestovdano služiti.

Ali se iz te zgodbe lahko kaj naučimo tudi današnji Božji služabniki? Da. To, da ne smemo nikoli pozabiti Jehova in da mu moramo še naprej zvestovdano služiti. Današnjim Jehovovim služabnikom pa lahko koristijo tudi druga svarila, ki jih je dobil izraelski narod. Razmislimo denimo o naslednjih Mojzesovih besedah: »Varuj se, da ne pozabiš GOSPODA, Boga svojega, da ne bi držal njegovih zapovedi, sodb in postav, ki ti jih danes zapovedujem.« (5. Mojz. 8:11) Mojzes je pokazal, da obstaja povezava med tem, da človek pozabi Jehova in da ga ne uboga. To bi se lahko zgodilo komu tudi danes. Apostol Pavel je v svojem pismu kristjane opozoril pred »istim vzorcem neposlušnosti«, kakršnega so Izraelci pokazali v pustinji. (Heb. 4:8–11)

Poglejmo si sedaj nekaj dogodkov iz izraelske zgodovine, ki jasno kažejo, da ne bi nikoli smeli pozabiti Boga. Poleg tega nam bo to, kar se bomo naučili iz življenja dveh zvestovdanih Izraelcev, pomagalo, da bomo s srcem, polnim hvaležnosti, vztrajno služili Jehovu.

Zakaj bi se morali spominjati Jehova

Čeprav so bili Izraelci v Egiptu dolga leta, Jehova ni pozabil nanje. »Spomnil se je Bog svoje zaveze z Abrahamom, z Izakom in z Jakobom.« (2. Mojz. 2:23, 24) To, kar je takrat storil zanje, da bi jih rešil iz suženjstva, je bilo prav zares nepozabno.

Egipt je udaril z devetimi nadlogami. Faraonovi svečeniki, ki so se ukvarjali z magijo, jih niso mogli ustaviti. Toda faraon je vseeno še naprej kljuboval Jehovu in ni hotel izpustiti Izraelcev. (2. Mojz. 7:14–10:29) Deseta nadloga pa je tega ponosnega vladarja prisilila, da se je uklonil Božji volji. (2. Mojz. 11:1–10; 12:12) Tako so Izraelci pod Mojzesovim vodstvom skupaj z množico drugih ljudi (vsega skupaj jih je bilo najbrž kakšne 3,000.000) zapustili Egipt. (2. Mojz. 12:37, 38) Vendar še niso bili dolgo na poti, ko si je faraon že premislil. Svojim oboroženim konjenikom na bojnih vozovih, takrat najmogočnejši vojski na svetu, je ukazal, naj zajamejo nekdanje sužnje. Medtem je Jehova naročil Mojzesu, naj odvede Izraelce na kraj, ki so mu rekli Pihahirot in je ležal med Rdečim morjem in gorsko verigo. Zdelo se je, da jih je poslal v past. (2. Mojz. 14:1–9)

Faraon je bil prepričan, da so Izraelci v brezizhodnem položaju, poleg tega jim je bila njegova vojska že tesno za petami. Tedaj pa je Jehova Egipčane zadržal, tako da je mednje in Izraelce postavil oblakov in ognjen steber. Zatem je razdelil Rdeče morje in nastal je prehod, obdan z vodnim zidovjem, ki je morda  segalo 15 metrov visoko. Izraelci so tako lahko prečkali morje po suhem. Kmalu so na obalo prispeli Egipčani in zagledali Izraelce, ki so se oddaljevali proti drugemu bregu. (2. Mojz. 13:21; 14:10–22)

Razumen poveljnik bi v takšnih okoliščinah odnehal – vendar ne faraon. Prepoln samozavesti je vojakom na bojnih vozovih ukazal, naj se poženejo za Izraelci po morskem dnu. Egipčani so se divje zapodili za njimi, toda ko so že skoraj dohiteli rep kolone, je bilo njihovega zasledovanja nenadoma konec. Egiptovski bojni vozovi so obtičali na mestu! Jehova jim je izmaknil kolesa. (2. Mojz. 14:23–25; 15:9)

Medtem ko so imeli opravka s svojimi neuporabnimi vozovi, so še zadnji izmed Izraelcev dosegli nasprotni breg. Nato je Mojzes iztegnil roko nad Rdeče morje in Jehova je povzročil, da se je vodno zidovje zrušilo. Na faraona in njegovo vojsko se je zgrnilo na milijone ton vode in jih pokopalo pod seboj. Preživel ni niti eden. Izraelci so bili rešeni svojih sovražnikov! (2. Mojz. 14:26–28; Ps. 136:13–15)

Novica o tem dogodku je navdala okoliške narode s strahom, ki je bil še dolgo živ. (2. Mojz. 15:14–16) Štirideset let kasneje je Rahaba iz Jerihe rekla dvema Izraelcema: »Obšel [nas je] strah spričo vas [. . .]. Zakaj slišali smo, kako je posušil GOSPOD vode Rdečega morja pred vami, ko ste šli iz Egipta.« (Joz. 2:9, 10) Tega, kako je Jehova rešil svoje ljudstvo, niso pozabili niti ti neizraelski narodi. Seveda pa so Izraelci imeli še več razlogov za to, da bi se spominjali Jehova.

Varoval jih je kakor punčico svojega očesa

Potem ko so Izraelci prečkali Rdeče morje, so stopili v »veliko in strašno« sinajsko puščavo. Toda Jehovova roka ni bila prekratka, tudi ko so hodili po teh »suhih krajih, kjer ni [bilo] vode« ne hrane za tolikšno množico. Mojzes je pozneje rekel: »[Jehova je] našel [. . .] [izraelski narod] v deželi puščave, v pustinji, v tuljenju divjega kraja; obdal ga je, pazil je nanj, varoval ga je kakor očesa svojega punčico.«  (5. Mojz. 8:15, SSP; 32:10) Kako je Bog skrbel zanje?

Dajal jim je »kruh z neba«, imenovan mana, ki se je čudežno pojavljal »po površju puščave«. (2. Mojz. 16:4, 14, 15, 35) Povzročil je tudi, da je pritekla »voda iz kremenaste skale«. Poleg tega je vseh 40 let, kolikor so jih preživeli v pustinji, skrbel za to, da se jim niso obrabila oblačila niti otekle noge. (5. Mojz. 8:4) Kaj je Jehova v zameno upravičeno pričakoval od njih? Mojzes je dejal Izraelcem: »Varuj se samo in pazi skrbno na dušo svojo, da ne zabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, ter da ti ne izginejo iz srca, doklerkoli živiš.« (5. Mojz. 4:9) Če bi se Izraelci s hvaležnostjo spominjali vsega, kar je Jehova storil, da jih je rešil, bi mu vselej služili in si prizadevali ubogati njegove zakone. Kako so se odzvali?

Zaradi pozabljivosti so postali nehvaležni

Mojzes je pred vsemi dejal: »Pozabil si na Skalo, ki te je rodila, in iz spomina si izbrisal Boga.« (5. Mojz. 32:18, NW) Kmalu so pozabili oziroma se niso več menili za to, da jih je Jehova rešil pri Rdečem morju, jih v pustinji ohranjal pri življenju in da je zanje storil še mnoge druge dobre stvari. Postali so uporni.

Nekoč so pričeli kritizirati Mojzesa, ker jim je zmanjkalo vode. (4. Mojz. 20:2–5) Glede mane, ki jih je ohranjala pri življenju, so se pritoževali: »Ta borna jed se nam že gabi.« (4. Mojz. 21:5, SSP) Podvomili so o tem, ali je bilo prav, da jih je Bog odpeljal iz Egipta, in niso več hoteli Mojzesa za svojega voditelja ter govorili: »O da bi bili umrli v deželi Egiptovski ali da bi poginili v tej puščavi! [. . .] Postavimo si poglavarja in pojdimo nazaj v Egipt!« (4. Mojz. 14:2–4)

Kako se je zaradi neposlušnosti Izraelcev počutil Jehova? Psalmist, ki je premišljeval o teh preteklih dogodkih, je napisal: »Kolikokrat so se mu uprli v puščavi, so ga žalili v samoti! Zopet in zopet so izkušali Boga mogočnega in žalili Svetega Izraelovega. Niso se spominjali roke njegove, ne dne, ko jih je bil otel zatiralca, ko je v Egiptu delal znamenja svoja.« (Ps. 78:40–43) Da, Jehova je to, da so ga pozabili, zelo prizadelo.

Moža, ki nista pozabila Jehova

Nekateri Izraelci pa niso pozabili Jehova. Dva izmed njih sta bila Jozue in Kaleb. Skupaj s še 10 možmi sta bila poslana iz Kades-barnee, da si ogledata Obljubljeno deželo. Medtem ko so drugi ogledniki o njej slabo poročali, sta Jozue  in Kaleb ljudem dejala: »Dežela, ki smo jo prehodili, da si jo ogledamo, je jako dobra. Če bomo po volji GOSPODU, nas pripelje v tisto deželo ter nam jo dá, deželo, ki v njej teče mleko in med. Samo ne upirajte se GOSPODU.« Ko so Izraelci slišali te besede, so pričeli govoriti, da ju bodo kamenjali. Onadva pa sta zaupala Jehovu in ostala neomajna. (4. Mojz. 14:6–10)

Leta kasneje je Kaleb rekel Jozuetu: »Mojzes, služabnik GOSPODOV, [me je poslal] iz Kades-barnee ogledovat deželo; in prinesel sem mu poročilo, kakor mi je bilo pri srcu. Toda moji bratje, ki so šli gori z menoj, so ljudstvu v obup zapeljali srce, jaz pa sem zvesto hodil za GOSPODOM, Bogom svojim.« (Joz. 14:6–8) Jozue in Kaleb sta zaupala v Boga, zato sta lahko prestala različne stiske. Bila sta odločena, da se bosta spominjala Jehova vse svoje žive dni.

Poleg tega sta bila Jehovu hvaležna, saj sta se zavedala, da je izpolnil svojo obljubo, da bo svojemu ljudstvu dal rodovitno deželo. Izraelci so mu dejansko dolgovali svoje življenje. Jozue je napisal: »GOSPOD [je dal] Izraelu vso deželo, ki jo je s prisego obljubil dati njih očetom [. . .]. Ni izginila besedica od vsega dobrega, kar je bil GOSPOD obljubil Izraelovi hiši; vse se je izpolnilo.« (Joz. 21:43, 45) Zakaj smo lahko tudi mi Jehovu hvaležni, kakor sta mu bila Jozue in Kaleb?

Bodimo hvaležni

Neki bogaboječi človek je nekoč vprašal: »Kaj naj povrnem GOSPODU za vse dobrote njegove meni?« (Ps. 116:12) Naš dolg do Boga je zaradi tega, kar nam daje v gmotnem pogledu, zaradi duhovnega vodstva in vsega, kar je že in še bo storil za našo prihodnjo rešitev, tako zelo velik, da ne bo niti vsa večnost zadostovala, da bi se mu lahko za vse to oddolžili. Pravzaprav se mu nikoli ne bomo mogli povsem oddolžiti. Lahko pa smo mu hvaležni.

Ali si že kdaj dobil od Jehova nasvet, ki ti je pomagal, da nisi zabredel v težave? Ali imaš čisto vest, zato ker je pripravljen odpuščati? Zaradi takšnega Božjega ravnanja čutimo dolgotrajne koristi, zato bi tudi naša hvaležnost morala dolgo trajati. Štirinajstletna Sandra je bila v hudih težavah, vendar jih je premagala  z Jehovovo pomočjo. Takole pravi: »Po pomoč sem se obrnila k Jehovu in bila sem prav osupla, ko sem videla, kako je vse skupaj rešil. Sedaj vem, zakaj mi je oče tolikokrat govoril o besedah iz Pregovorov 3:5, 6, kjer piše: ‚Upaj v GOSPODA iz vsega srca svojega, na umnost svojo pa se ne zanašaj. Na vseh potih svojih ga spoznavaj, in on ravne naredi steze tvoje.‘ Prepričana sem, da mi bo Jehova tako kot doslej pomagal tudi v prihodnje.«

Da se spominjaš Jehova, pokaži z zdržljivostjo

Biblija pa to, da se vedno spominjamo Jehova, povezuje še z eno lastnostjo: »Zdržljivost pa naj svoje delo opravi do konca, da boste popolni in zdravi v vseh pogledih, da vam ne bo ničesar manjkalo.« (Jak. 1:4) Kakšen pa je med drugim človek, za katerega lahko rečemo, da je »popoln in zdrav v vseh pogledih«? Pridobil si je lastnosti, zaradi katerih se bo lahko med preizkušnjami povsem zanašal na Jehova in jim ne bo dopustil, da bi ga zlomile. Takšna zdržljivost mu takrat, ko se preizkušnja vere konča (in konča se prej ali slej), prinese veliko zadovoljstvo. (1. Kor. 10:13)

Neki dolgoletni Jehovov služabnik, ki se spoprijema s številnimi hudimi zdravstvenimi težavami, takole pojasnjuje, kaj mu pomaga zdržati: »Trudim se osredinjati na to, kar dela Jehova, in ne na to, kar bi jaz rad storil. Biti značajen zame pomeni, da imam pred očmi Božje namene, ne pa svoje želje. Ko imam probleme, Jehova ne sprašujem ‚Zakaj ravno jaz?‘, temveč mu preprosto služim naprej in se ga oklepam tudi, ko nastopijo nepričakovane težave.«

Današnja krščanska občina časti Jehova »v duhu in resnici«. (Jan. 4:23, 24) Kristjani kot skupina ne bodo nikoli pozabili Boga, kakor so ga Izraelci. Toda to, da smo del občine, samo po sebi še ni zagotovilo, da bomo ostali značajni tudi kot posamezniki. Vsak od nas mora biti pri tem, ko služi Jehovu, hvaležen in zdržljiv, kakor sta bila Jozue in Kaleb. In za to imamo dobre razloge, saj nas Jehova tudi v tem težavnem času konca vodi in nenehno skrbi za vsakega od nas.

Podobno kakor spominsko obeležje iz kamnov, ki ga je postavil Jozue, nam danes vse, kar je Bog v preteklosti storil za to, da je rešil svoje služabnike, zagotavlja, da nas Jehova nikakor ne bo zapustil. Zato bodi tudi ti odločen, kakor je bil psalmist, ki je napisal: »S hvalo bom spominjal dejanj GOSPODOVIH, da, spominjal se bom vseh čudes tvojih od starodavnosti. In premišljal bom vsaktero delo tvoje in o dejanjih tvojih bom razmišljal.« (Ps. 77:11, 12)

[Slika na strani 7]

Celoten narod je moral skozi »suhe kraje«.

[Vir slika]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.

[Slika na strani 8]

Izraelci so taborili v Kades-barnei, ko so v Obljubljeno deželo poslali oglednike.

[Vir slika]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.

[Slika na strani 9]

Izraelci bi morali biti po mnogih letih, ki so jih preživeli v pustinji, hvaležni za rodovitno Obljubljeno deželo.

[Vir slika]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.

[Slika na strani 10]

Če bomo imeli jasno pred očmi to, kar želi Bog, bomo lahko zdržali v vseh težavah.