»Čas molčanja«

»BESEDE so srebro, molk pa zlato.« Tako pravi starodavni pregovor, ki naj bi izviral iz Orienta. Glede na Brewer’s Dictionary of Phrase and Fable se podoben hebrejski pregovor glasi: »Če je beseda vredna en šekel, je molk vreden dva.« Salomon, modri kralj staroveškega Izraela, pa je napisal: »Vse ima svoj določeni čas in vsako početje pod nebom svojo dobo. [. . .] [Je] čas molčanja in čas govorjenja.« (Prop. 3:1, 7)

Kdaj pa je bolje molčati kakor govoriti? Na straneh Biblije se besedi »tišina« in »molčati« ter njune različice pojavljajo več kot stokrat. Sobesedilo teh besed odkriva, da obstajajo vsaj tri okoliščine, v katerih sta molk oziroma tišina zaželena. Pobliže si poglejmo, kako je lahko molk znak spoštovanja, pa tudi preudarnosti in sprevidevnosti. Poleg tega razmislimo, kako je lahko tišina koristna pri poglobljenem premišljevanju.

Znak spoštovanja

Z molčanjem lahko pokažemo spoštovanje oziroma izkažemo čast. Prerok Habakuk je rekel: »GOSPOD je v templju svetosti svoje – mólči pred njim, vsa zemlja!« (Hab. 2:20) Pravi častilci bi morali »upa[ti] in tiho čaka[ti] rešitve GOSPODOVE«. (Žal. 3:26) Psalmist pa je pel: »Molčé se naslanjaj na GOSPODA in čakaj ga strpljivo, ne srdi se zaradi njega, ki ima srečo na poti svoji.« (Ps. 37:7)

Ali lahko hvalimo Jehova brez besed? No, ali nismo včasih tako zelo prevzeti nad stvarstvom, da kar onemimo? Ali ni res, da z občudovanjem naravnih lepot slavimo Stvarnika v svojem srcu? Psalmist David je eno svojih pesmi pričel takole: »Tebi velja molčanje in hvala, o Bog, na Sionu, in tebi se opravljajo obljube.« (Ps. 65:1)

Tako kot moramo spoštovati Jehova, moramo pokazati spoštovanje tudi do tega, kar nam govori. Na primer, ko je Božji  prerok Mojzes imel poslovilni govor pred izraelskim narodom, je skupaj z duhovniki vse navzoče spodbudil: »Molči in [. . .] poslušaj [. . .] glas GOSPODA, svojega Boga.« Kadar so se Izraelci zbrali, da bi poslušali Božjo postavo, so morali pozorno poslušati celo njihovi otroci. Mojzes je naročil: »Zberi ljudstvo, može in žene in otročiče in tujce, ki so v tvojih mestih, da bi čuli in da bi se učili.« (5. Mojz. 27:9, 10; 31:11, 12)

Kako prav je torej, da današnji Jehovovi častilci spoštljivo poslušajo na krščanskih shodih in velikih zborovanjih! Ali ne bi pokazali, da ne spoštujemo Božje Besede in organizacije, če bi se takrat, ko se na odru obravnavajo življenjsko pomembne biblijske resnice, med seboj po nepotrebnem pogovarjali? Med programom je čas za molčanje in poslušanje.

Tudi v zasebnih pogovorih pokažemo spoštovanje s tem, da sogovornika pozorno poslušamo. Očak Job je na primer svojim tožnikom dejal: »Poučite me, in molčal bom.« Bil je pripravljen molčati in jih poslušati. Ko pa je bil na vrsti, da spregovori, jih je zaprosil: »Molčíte, pustíte mi, da jaz govorim.« (Job 6:24; 13:13)

Znak preudarnosti in sprevidevnosti

V Bibliji piše: »Kdor [. . .] brzda ustne svoje, je razumen [ravna preudarno, NW].« »Mož pameten [Sprevideven človek, NW] molči.« (Preg. 10:19; 11:12) Razmislimo, kako čudovit zgled preudarnosti in sprevidevnosti je dal Jezus s tem, da je znal molčati. Molčal je denimo, ko je sprevidel, da nima nobenega smisla govoriti sovražno nastrojenim ljudem. (Mat. 26:63) Pozneje, ko ga je zasliševal Pilat, prav tako »ni odgovarjal«. Preudarno se je odločil, da bo pustil, da bodo namesto njega govorila vsem dobro znana dejstva. (Mat. 27:11–14)

Tudi mi ravnamo modro, če brzdamo svoje ustnice, še posebej ko smo izzvani. »Počasni za jezo je poln razuma,« se glasi pregovor, »nagli pa pospešuje neumnost.« (Preg. 14:29) Če se v težavnih okoliščinah odzovemo prenagljeno, utegnemo izreči kaj nepremišljenega, kar drugim morda zveni neumno. Pozneje lahko svoje ravnanje obžalujemo in smo ob notranji mir.

Preudarno pa ravnamo tudi, ko brzdamo svoje ustnice pred hudobnimi ljudmi. Molk je lahko povsem primeren, ko se nam posmehujejo ljudje na oznanjevanju. In ali ne bi bilo modro, da bi ostali tiho, ko sošolci ali sodelavci povedo kakšno neokusno šalo ali govorijo prostaško, saj bomo s tem pokazali, da ne odobravamo njihovega govorjenja? (Efež. 5:3) Psalmist je napisal: »Z uzdo bom čuval usta svoja, dokler bo brezbožnik pred menoj.« (Ps. 39:1)

 »Sprevideven človek« ne zlorabi zaupanja drugih. (Preg. 11:12, NW) Pravi kristjan bo pazil na svoj jezik, tako da ne bo razkrival zaupnih informacij. Glede tega morajo biti še posebej pazljivi krščanski starešine, saj ne želijo izgubiti zaupanja članov občine.

Z molkom lahko veliko povemo, čeprav ne izrečemo niti besedice. Angleški pisatelj Sydney Smith, ki je živel v 19. stoletju, je glede enega svojih sodobnikov napisal: »Ker tu in tam na kratko pomolči, se je pogovarjati z njim pravi užitek.« Prav zares, vsakodnevni pogovor med prijateljema bi moral biti podoben dvosmerni cesti. Dober sogovornik zna tudi dobro poslušati.

»Kjer je veliko besed, ni brez greha,« je posvaril Salomon, »kdor pa brzda ustne svoje, je razumen.« (Preg. 10:19) Manj ko izrečemo besed, manj možnosti je, da bomo izrekli kaj nepremišljenega. »Tudi neumneža, ko molči, imajo za modrega, in kdor stiska ustne svoje, velja za razumnega.« (Preg. 17:28) Zato v molitvi prosimo Jehova, naj »čuv[a] vrata [naših] ustnic«. (Ps. 141:3)

Tišina je v pomoč pri poglobljenem premišljevanju

V Svetem pismu za človeka, ki hodi po poti pravičnosti, piše, da o »postavi [Jehovovi] [. . .] premišljuje noč in dan«. (Ps. 1:2) Kakšno okolje pa je najbolj primerno za poglobljeno premišljevanje?

Izak, sin očaka Abrahama, »je šel premišljat po polju, ko se je večerilo«. (1. Mojz. 24:63) Za premišljevanje si je izbral miren kraj in spokojni del dneva. Kralj David pa je to počel v tihih nočeh. (Ps. 63:6) Celo Jezus, ki je bil popoln človek, se je zato, da bi lahko zadovoljil svojo potrebo po samoti in poglobljenem premišljevanju, velikokrat umaknil od glasnih ljudskih množic v samotne gore, puščave in na druge odmaknjene kraje. (Mat. 14:23; Luk. 4:42; 5:16)

Da tišina deluje na človeka dobrodejno, ne more nihče zanikati. Je pravo okolje za samopreiskavo, ki je nujna za naš napredek. Poleg tega lahko tišina prispeva k duševnemu miru. Če vsake toliko časa poglobljeno premišljujemo v tihem okolju, bomo postajali vse bolj skromni in ponižni ter bomo vedno bolj cenili to, kar je v življenju resnično pomembno.

Tišina in molk sta torej lahko zelo koristna, toda to velja tudi za »čas govorjenja«. (Prop. 3:7) Današnji pravi častilci so »po vsej naseljeni zemlji« zelo zaposleni z oznanjevanjem dobre novice o Božjem kraljestvu. (Mat. 24:14) Več ko se jih pridruži njihovim vrstam, večji je njihov radostni »hrup«. (Miha 2:12) Zato skupaj z drugimi goreče oznanjujmo dobro novico o Kraljestvu in govorimo o čudovitih Božjih delih! Pri tem, ko opravljamo to pomembno delo, pa tudi s svojim načinom življenja kažimo, da se zavedamo, da je molk včasih zlato.

[Slika na strani 3]

Na naših krščanskih shodih bi morali poslušati in se učiti.

[Slika na strani 4]

Na oznanjevanju je na žaljenje včasih najboljše odgovoriti z molkom.

[Slika na strani 5]

Tišina je v pomoč pri poglobljenem premišljevanju.