Pred devetdesetimi leti sem se pričel spominjati svojega Stvarnika

Pripoveduje Edwin Ridgwell

ENAJSTEGA novembra 1918 so se otroci v moji šoli nepričakovano zbrali, da so praznovali konec velike vojne, kasneje preimenovane v prvo svetovno vojno. Bil sem star komaj pet let in nisem popolnoma razumel, za kaj gre. Vendar sem na podlagi tega, kar sta me starša učila o Bogu, vedel, da ne želim sodelovati v tej proslavi. Molil sem k Bogu, toda čustva so me premagala in začel sem jokati. A v proslavi nisem sodeloval. Takrat sem se pričel spominjati svojega Stvarnika. (Prop. 12:1)

Nekaj mesecev pred tem dogodkom v šoli se je naša družina preselila v bližino Glasgowa na Škotskem. Približno takrat je moj oče šel poslušat javni govor z naslovom »Milijoni sedaj živečih ne bodo nikoli umrli«. Govor mu je spremenil življenje. Oče in mama sta pričela preučevati Biblijo ter sta se pogosto pogovarjala o Božjem kraljestvu in prihodnjih blagoslovih. Hvaležen sem Bogu, da sta me od takrat naprej učila, da naj ljubim Boga in zaupam vanj. (Preg. 22:6)

Začnem polnočasno služiti

Pri 15 letih bi si lahko začel pridobivati višjo izobrazbo, vendar sem si resnično želel postati polnočasni oznanjevalec. Oče je menil, da sem premlad, zato sem nekaj časa delal v pisarni. Vendar sem si tako zelo želel služiti Jehovu polnočasno, da sem nekega dne napisal pismo J. F. Rutherfordu, ki je takrat nadziral svetovno oznanjevalsko delo. Vprašal sem ga, kaj si misli o mojih načrtih. Brat Rutherford mi je odpisal: »Če si dovolj star za to, da hodiš v službo, si dovolj star tudi za to, da sodeluješ v Gospodovem delu. [. . .] Prepričan sem, da te bo Gospod blagoslovil, če se boš trudil in mu zvesto služil.« To pismo, z datumom 10. marec 1928, je zelo vplivalo na našo družino. Nedolgo zatem smo oče, mama, starejša sestra in jaz že služili polnočasno.

Brat Rutherford je leta 1931 na zborovanju v Londonu pozval prostovoljce, da bi dobro novico širili v drugih deželah. Javil sem se in skupaj z Andrewjem Jackom sem bil dodeljen v Kaunas, ki je bil tedaj glavno mesto Litve. Star sem bil 18 let.

Kraljestveno sporočilo oznanjujem v tujini

Takrat je bila Litva osiromašena kmetijska država in oznanjevanje na podeželju ni bilo preprosto. Težko je bilo dobiti prenočišče in nekaterih sva se še dolgo spominjala. Na primer, neko noč naju je z Andrewjem zbudil neprijeten občutek. Prižgala sva petrolejko in  videla, da je najina postelja polna stenic. Bila sva pogrižena od glave do pet! En teden sem moral vsako jutro do vratu stati v mrzli vodi bližnje reke, da bi si tako blažil bolečine. Vseeno sva bila odločena, da bova še naprej oznanjevala. Kmalu zatem sva srečala mlad par, ki je pričel živeti v skladu z biblijsko resnico. Sprejela sta naju v svoj dom, ki je bil majhen, vendar čist, in tako so bili najini problemi s stanovanjem rešeni. Z veseljem sva spala na tleh, in to je bilo pravo olajšanje!

V Litvi sta prevladovali rimskokatoliška in ruska pravoslavna cerkev. Samo bogati so si lahko privoščili Biblijo. Najin glavni cilj je bil, da obdelava čim več področja in tistim, ki se zanimajo, oddava čim več biblijske literature. Najprej sva si v mestu poiskala prenočišče. Nato sva previdno obdelala okolico mesta, potem pa hitro še samo mesto. Tako sva običajno lahko končala, še preden bi nama krajevni duhovniki pričeli povzročati težave.

Veliko dvignjenega prahu, veliko publicitete

Leta 1934 je Andrew dobil novo dodelitev v podružničnem uradu v Kaunasu in moj oznanjevalski sodelavec je postal John Sempey. Imela sva nekaj nepozabnih doživetij. Nekoč sem v nekem majhnem mestu obiskal odvetniško pisarno. Odvetnik se je razjezil, iz predala izvlekel pištolo in mi ukazal, naj odidem. Potiho sem se pomolil in se spomnil naslednjega biblijskega nasveta: »Rahel odgovor odvrača togoto.« (Preg. 15:1) Zato sem rekel: »Moj obisk je prijateljski in prinašam vam dobro novico. Hvaležen sem vam, da ne boste streljali.« Moški je umaknil prst s sprožilca pištole, jaz pa sem zadenjsko previdno zapustil pisarno.

Ko sem se pridružil Johnu, mi je povedal, da je tudi on imel razburljivo izkušnjo. Odpeljali so ga na policijsko postajo, ker so ga po krivem obtožili, da je ženski, ki jo je srečal, ukradel bankovec velike vrednosti. Tam se je moral John do golega sleči, da so ga preiskali. Seveda John bankovca ni imel. Kasneje so ulovili pravega tatu.

Oba dogodka sta dvignila veliko prahu v tem sicer mirnem mestu in zaradi tega je veliko ljudi izvedelo za najino delo!

Skrivno delovanje

Tvegano je bilo prenašati biblijsko literaturo v sosednjo Latvijo, kjer je bilo naše delo prepovedano. Tja sva se približno enkrat na mesec odpeljala ponoči z vlakom. Včasih sva, potem ko sva oddala literaturo, odpotovala v Estonijo in prevzela še nekaj literature ter jo nazaj grede odložila v Latviji.

Ob neki priložnosti je carinik izvedel, kaj počneva, ter zahteval, da zapustiva vlak in predava literaturo njegovemu nadrejenemu.  Z Johnom sva molila k Jehovu, da bi nama pomagal. Na najino presenečenje carinik ni povedal svojemu nadrejenemu, kaj prenašava, temveč je le rekel: »Tadva imata nekaj za prijaviti.« To, kar sem »prijavil«, sem opisal kot gradivo, ki bo pomagalo ljudem v šolah in na univerzah razumeti pomen tega, kaj se dogaja v našem zelo težavnem svetu. Nadrejeni carinik naju je spustil naprej in varno sva dostavila najino pošiljko.

Ko so se politične razmere v teh baltskih državah poslabšale, so Pričam vse bolj nasprotovali in tako so oznanjevanje prepovedali tudi v Litvi. Andrewja in Johna so deportirali, in ker se je na obzorju že risala druga svetovna vojna, so vsem Britancem svetovali, naj zapustijo državo. Z žalostjo v srcu sem odšel tudi jaz.

Prednosti in blagoslovi v Severni Irski

Takrat so moji starši živeli v Severni Irski in leta 1937 sem se jim pridružil. Zaradi vojne histerije je bila tudi tam naša literatura prepovedana, a smo vseeno med vojno vseskozi oznanjevali. Po vojni naše delo ni bilo več uradno prepovedano. Harold King, izkušeni pionir, ki je kasneje služil kot misijonar na Kitajskem, je organiziral vse potrebno za javne govore na prostem. »To soboto,« je rekel, »bom imel jaz prvi govor na prostem.« Nato me je pogledal in dejal: »Naslednjo soboto pa ga boš imel ti.« Bil sem šokiran.

Živo se spomnim svojega prvega govora. Navzočih je bilo več sto ljudi. Med govorom sem stal na zaboju, ni pa bilo nikakršnega ozvočenja. Po govoru je k meni pristopil neki moški, mi segel v roko in se predstavil kot Bill Smith. Dejal je, da je opazil množico ljudi in se ustavil, da bi videl, kaj se dogaja. Izkazalo se je, da je z Billom v preteklosti navezal stike moj oče, vendar sta jih izgubila, ko sta se moj oče in mačeha preselila v Dublin,  da bi tam pionirala. Pričela sva preučevati Biblijo. Sčasoma je devet članov Billove družine začelo služiti Jehovu.

Kasneje sem oznanjeval po obrobju Belfasta, kjer so stale velike vile, in tam srečal neko Rusinjo, ki je v preteklosti živela v Litvi. Ko sem ji predstavil nekaj literature, je pokazala na eno od knjig in rekla: »To že imam. Dal mi jo je moj stric, ki je profesor na univerzi v Kaunasu.« Pokazala mi je knjigo Stvarjenje v poljščini. Robovi so bili polni opomb. Kako presenečena je bila, ko je izvedela, da sem bil jaz tisti, ki je dal to knjigo njenemu stricu v Kaunasu! (Prop. 11:1)

Ko je John Sempey slišal, da odhajam v Severno Irsko, me je prosil, da naj obiščem njegovo mlajšo sestro Nellie, saj je pokazala nekaj zanimanja za biblijsko resnico. Z mojo sestro Connie sva jo poučevala o Bibliji. Nellie je hitro napredovala in svoje življenje posvetila Jehovu. Čez čas sva si pričela dvoriti in zatem sva se poročila.

Z Nellie sva v Jehovovi službi skupaj preživela 56 let in imela prednost pomagati več kot sto ljudem, da so spoznali biblijsko resnico. Upala sva, da bova skupaj preživela harmagedon in nato živela v Jehovovem novem svetu, vendar mi jo je kruta sovražnica smrt vzela leta 1998. To je bil zame strašen udarec – ena največjih preizkušenj v mojem življenju.

Znova v baltskih državah

Približno leto dni po Nelliejini smrti sem bil deležen čudovitega blagoslova. Povabljen sem bil na obisk podružničnega urada v Talinu (Estonija). V pismu, ki sem ga dobil od tamkajšnjih bratov, je pisalo: »Od desetih bratov, ki so bili v poznih 1920-ih in zgodnjih 1930-ih dodeljeni v baltske države, si ti edini, ki še živiš.« V pismu je še pisalo, da podružnica pripravlja pregled zgodovine dela v Estoniji, Latviji in Litvi, nato pa je bilo postavljeno vprašanje: »Ali lahko prideš?«

Kakšna prednost je bila pripovedovati, kaj vse sem doživel s svojima partnerjema v tistih zgodnjih letih! V Latviji sem lahko bratom in sestram pokazal prostore, katere je na samem začetku uporabljal podružnični urad, pa tudi del podstrešja, kjer smo skrivali literaturo in ga policija ni nikoli odkrila. V Litvi so me odpeljali v majhno mesto Šiauliai, kjer sem pioniral. Tam mi je na srečanju neki brat dejal: »Pred mnogimi leti sva z mamo v mestu kupila hišo. Čistila sva podstrešje in našla knjigi The Divine Plan of the Ages (Božji časovni načrt) in Harfa Božja. Ko sem ju prebral, sem dojel, da sem našel resnico. Prav gotovo si ti tisti, ki je pustil knjigi v tej hiši pred toliko leti!«

V nekem mestu, kjer sem pioniral, sem obiskal tudi okrajni zbor. Tam sem bil na zboru pred 65 leti. Takrat je bilo navzočih 35 ljudi. Toda kakšno veselje je bilo pogledati po več kot tisočpetstoglavi množici! Jehova res blagoslavlja to delo!

Jehova me ni zapustil

Pred nedavnim sem bil povsem nepričakovano blagoslovljen, saj je očarljiva krščanska sestra Bee privolila, da postane moja žena. Poročila sva se novembra 2006.

Vsakemu mlademu človeku, ki se sprašuje, kaj naj naredi s svojim življenjem, lahko zagotovim, da je zelo modro upoštevati naslednje navdihnjene besede: »Spominjaj se Stvarnika svojega v dnevih mladosti svoje.« Sedaj se lahko veselim tako, kot se je biblijski psalmist: »Bog, učil si me od mladosti, in še dosedaj oznanjam čuda tvoja. Zatorej tudi do starosti in do sivosti me ne zapusti, o Bog, da še oznanjam rame tvoje prihodnjemu rodu in moč tvojo vsem, ki še pridejo.« (Ps. 71:17, 18)

[Zemljevid na strani 25]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Dostaviti literaturo v Latvijo je bila nevarna naloga.

ESTONIJA

TALIN

Riški zaliv

LATVIJA

RIGA

LITVA

VILNA

Kaunas

[Slika na strani 26]

Kot kolporter (pionir) sem pričel služiti pri svojih 15 letih na Škotskem.

[Slika na strani 26]

Z Nellie na najin poročni dan leta 1942