Naj nas nič ne odvrne od naše naloge v tem »dnevu veselega oznanila«

ŠTIRJE gobavci so razmišljali, kaj naj storijo. Pri mestnih vratih jim ni nihče dal miloščine. Samarijo so namreč oblegali Sirci in jo povsem izstradali. Nesmiselno je bilo stopiti v mesto, saj so bile cene hrane vratolomno visoke. Slišali so celo, da je v mestu prišlo do kanibalizma. (2. kra. 6:24–29)

»Zakaj ne bi odšli v sirski tabor?« so premišljevali gobavci. »Tako ali tako nimamo kaj izgubiti.« Še istega dne so v okrilju noči krenili na pot. Ko so prispeli v tabor, je v njem vladala tišina. Nikjer ni bilo nobenega stražarja. Konji in osli so bili privezani na svojem mestu, vojakov pa ni bilo nikjer. Gobavci so pokukali v enega od šotorov. V njem ni bilo žive duše, le hrane in pijače je bilo v obilici. Z užitkom so se je lotili. Oči so jim obstale na zlatu, srebru, oblačilih in drugih dragocenostih. Odnesli so, kar jim je srce poželelo, nabrano skrili in se vrnili po več. Tabor je bil povsem zapuščen. Jehova je čudežno povzročil, da so Sirci slišali hrup vojnih trum. Misleč, da jih bo sovražnik zdaj zdaj napadel, so zbežali, da so jih pete komaj dohajale. Vse, kar so prinesli s seboj, je ostalo tam in čakalo na novega lastnika!

Gobavci so dragocenosti odnašali v skrivališče, ko se jim je ob pomisli na prestradane prebivalce bližnje Samarije oglasila vest. Drug drugemu so pričeli govoriti: »Ne delamo prav. Ta dan je dan veselega oznanila.« (SSP) Pohiteli so nazaj v Samarijo in meščanom povedali, kaj so odkrili. (2. kra. 7:1–11)

Tudi mi živimo v času, ki bi ga lahko označili za »dan veselega oznanila«. Jezus je dejal, da bo k »znamenju [. . .] sklenitve stvarnosti« spadalo nekaj posebnega: »Ta dobra novica o kraljestvu se bo oznanjala po vsej naseljeni zemlji v pričevanje vsem narodom, in tedaj bo prišel konec.« (Mat. 24:3, 14) Kako naj bi to vplivalo na nas?

Obremenjujejo nas lahko vsakodnevne skrbi

Gobavci so bili tako navdušeni nad svojim odkritjem, da so začasno pozabili na Samarijo. Mislili so samo na lastno korist. Ali se lahko kaj podobnega zgodi tudi nam? K znamenju, ki nakazuje, da živimo v času sklenitve stvarnosti, spadajo tudi »lakote«. (Luk. 21:7, 11) Jezus je svoje učence posvaril: »Pazite pa nase, da vam ne bo srce kdaj postalo obteženo s prenajedanjem, prekomernim pitjem in življenjskimi skrbmi.« (Luk. 21:34) Kristjani bi morali paziti, da ne bi zaradi vsakodnevnih skrbi izgubili izpred oči dejstva, da živimo v »dnevu veselega oznanila«.

Kristjanka po imenu Blessing ni dovolila, da bi jo okupirale lastne želje. Stopila je v pionirske vrste, medtem dokončala šolanje, se čez čas poročila z betelčanom in postala članica betelske družine v Beninu. Sama pravi: »Delam kot sobarica in pri tem resnično uživam.« Danes se lahko z veseljem ozre na preteklih 12 let polnočasne službe in je zadovoljna, da je v sedanjem »dnevu veselega oznanila« ostala osredinjena na to, kar je resnično pomembno.

 Varujmo se reči, ki kradejo čas

Ko je Jezus 70 učencev poslal oznanjevat, jim je dejal: »Žetev je res velika, delavcev pa malo. Zato Gospodarja žetve prosite, naj na svojo žetev pošlje delavcev.« (Luk. 10:2) Kmet lahko zaradi odlašanja izgubi nekaj pridelka in podobno velja za oznanjevanje. Če to delo zanemarjamo, se lahko zgodi, da bodo ljudje izgubili življenje. Zato je Jezus dodal: »Na poti se ne mudite z običajnim pozdravljanjem.« (Luk. 10:4) Izvirna beseda za »pozdravljanje« ne pomeni vedno le običajnega pozdrava, kot je »zdravo« ali »dober dan«. Pomeni lahko tudi objeme in dolge pogovore med dvema prijateljema, ki se nekje srečata. Jezus je torej svojim sledilcem naročil, naj pazijo, da jih ne bi kaj po nepotrebnem odvračalo od oznanjevanja, in da naj kar najbolje izkoristijo svoj čas. Ljudje so namreč nujno morali slišati njihovo sporočilo.

Samo pomislimo na to, koliko časa lahko ljudem vzamejo različne dejavnosti. Že dolga leta je v mnogih deželah največji kradljivec časa televizija. Kako pa je s telefoni in osebnimi računalniki? Raziskava, ki so jo izvedli med 1000 odraslimi v Veliki Britaniji, je odkrila, da »povprečni Britanec porabi 88 minut na dan za pogovore po stacionarnem telefonu, nadaljnjih 62 minut za pogovore po mobilnem telefonu, 53 minut za pošiljanje elektronskih sporočil in 22 minut za SMS sporočila«. V enem dnevu torej vsega skupaj porabi vsaj še enkrat toliko ur, kolikor jih dnevno nameni oznanjevanju pomožni pionir! Koliko časa pa ti namenjaš telefoniranju oziroma pisanju sporočil?

Ernst in Hildegard Seliger sta pazila na to, čemu namenjata svoj čas. V nacističnih koncentracijskih taboriščih in komunističnih zaporih sta oba skupaj preživela več kot 40 let. Zatem ko so ju izpustili, sta pionirala, vse dokler nista končala svoje zemeljske poti.

Z njima si je želelo dopisovati veliko ljudi. Seligerjeva bi lahko večino dneva samo brala in pisala pisma. Toda onadva sta dala prednost duhovnim stvarem.

Seveda vsem nam veliko pomeni, da smo lahko po pismih ali telefonu v rednih stikih s svojimi ljubljenimi, in s tem ni nič narobe. Pravzaprav nam to popestri vsakdan. Vseeno pa je modro, da nadzorujemo dejavnosti, ki bi nam lahko pričele krasti dragoceni čas v tem dnevu, ki je namenjen veselemu oznanilu.

Temeljito oznanimo dobro novico

Kakšna prednost je živeti v tem »dnevu veselega oznanila«! Ne dopustimo, da bi nas kar koli odvračalo od tega, da bi drugim sporočili življenjsko pomembno novico, kakor se je to na začetku zgodilo gobavcem. Spomnimo se, da so prišli do spoznanja: »Ne delamo prav.« Tudi mi ne bi delali prav, če bi dovolili, da bi nas osebne želje in dejavnosti, ki terjajo veliko pozornosti in časa, tako ovirale, da ne bi mogli po svojih najboljših močeh sodelovati v oznanjevanju.

Glede tega nam je resnično dober zgled apostol Pavel. Ko se je ozrl na svojih prvih 20 let v polnočasni službi, je napisal: »Temeljito [sem] oznanil dobro novico o Kristusu.« (Rim. 15:19) Pavel ni dovolil, da bi kar koli zmanjšalo njegovo gorečnost. Bodimo tako goreči, kakor je bil on, ko razglašamo sporočilo o Kraljestvu v tem »dnevu veselega oznanila«.

[Slika na strani 28]

Blessing ni dovolila, da bi ji lastne želje preprečile, da bi stopila v polnočasno službo.

[Slika na strani 29]

Seligerjeva sta pazila na to, čemu namenjata svoj čas.