Religija — moja izbira ali izbira mojih staršev?

NA Poljskem mnogi ljudje rečejo Jehovovim pričam: »V tej veri sem se rodil in v tej veri bom tudi umrl.« Po njihovem mnenju je religija nekaj, kar se prenaša iz roda v rod. Ali tako razmišljajo tudi ljudje, ki živijo v tvoji okolici? Kakšne pa so pogosto posledice takšnega gledišča? Vera je mnogim postala zgolj formalnost in del družinske tradicije. Ali bi se lahko kaj takega zgodilo tudi Jehovovim pričam, ki so dobili čudovito duhovno dediščino od svojih staršev oziroma starih staršev?

Timoteju, ki sta mu bogaboječa mama in babica privzgojili vero in ljubezen do pravega Boga, se to ni zgodilo. Svete spise je poznal »že od najzgodnejšega otroštva«. Sčasoma pa je skupaj z mamo in babico spoznal, da je krščanstvo resnica. »Prepriča[l]« se je oziroma začel je verovati v to, kar je slišal iz Svetega pisma o Jezusu Kristusu. (2. Tim. 1:5; 3:14, 15) Čeprav torej krščanski starši otrokom po svojih najboljših močeh pomagajo, da bi postali Jehovovi služabniki, pa si morajo otroci sami želeti, da bi služili Jehovu. (Mar. 8:34)

Da bi lahko posameznik služil Jehovu iz ljubezni in mu ostal zvest ne glede na to, kaj bi se mu v življenju zgodilo, mora njegova vera temeljiti na prepričljivih dokazih. Samo tako lahko postane trdna in globoko zakoreninjena. (Efež. 3:17; Kol. 2:6, 7)

Vloga otroka

»O tem, da imajo Jehovove priče pravo vero, nisem nikoli dvomil,« pojasnjuje Albert *, ki je odraščal v družini Prič, »vendar mi je bilo težko sprejeti to, kako bi moral po njihovem živeti.« Če si mlad, morda razmišljaš podobno. Zakaj si ne bi prizadeval dognati, kakšno življenje Bog pravzaprav pričakuje od nas, in skušal najti veselje v izpolnjevanju njegove volje? (Ps. 40:8) »Preprosto sem začel moliti,« pravi Albert. »Sprva mi ni bilo enostavno. K temu sem se moral prav prisiliti. Toda kmalu sem spoznal, da se je vredno potruditi in delati, kar je prav, saj bom tako postal dragocen v Božjih očeh. To spoznanje mi je vlilo moči, da sem naredil potrebne spremembe.« Ko si boš prizadeval razviti osebni odnos z Jehovom, se bo v tebi porodila želja,  da bi delal to, kar pričakuje od nas. (Ps. 25:14; Jak. 4:8)

Pomisli sedaj na kakšno igro, v kateri uživaš, na primer na šah ali kakšen šport. Če ne bi poznal pravil te igre ali pa je ne bi znal dobro igrati, bi se verjetno pri tem dolgočasil. Toda če bi poznal pravila in bi bil dober igralec, ali se je ne bi potem že vnaprej veselil in morda celo iskal priložnosti, da bi jo igral? Enako je s krščanskimi dejavnostmi. Zato se potrudi in se prični pripravljati na krščanske shode. Temu se resno posveti. Navsezadnje lahko kljub mladosti s svojim zgledom spodbudiš še druge! (Heb. 10:24, 25)

Isto velja za pogovarjanje o veri. Tudi to naj bi počel iz ljubezni, ne pa zato, ker bi te k temu kdo silil. Vprašaj se: »Zakaj se želim z drugimi pogovarjati o Jehovu? Zakaj ga sploh ljubim?« Jehova ti mora postati ljubeč Oče. Sam je po Jeremiju rekel: »Ko me boste iskali, me najdete, ker boste vprašali po meni iz vsega srca svojega.« (Jer. 29:13, 14) Kaj lahko to pomeni zate? »Moral sem pričeti drugače razmišljati,« pravi Jakub. »Že od malih nog sem obiskoval shode in sodeloval v oznanjevanju, toda sčasoma sem pričel to delati bolj ali manj avtomatično. Za resnico sem postal zares goreč šele potem, ko sem Jehova bolje spoznal in z njim razvil osebni odnos.«

K temu, koliko boš užival v oznanjevanju, lahko zelo prispeva dobra in krepilna družba. »Kdor hodi z modrimi, postane modrejši,« pravi navdihnjeni pregovor. (Preg. 13:20) Zato se skušaj spoprijateljiti s tistimi, ki si prizadevajo dosegati duhovne cilje in jih osrečuje služenje Jehovu. Jola pravi: »Družba mnogih duhovno naravnanih mladih ljudi je bila zame zelo spodbudna. Sedaj redno oznanjujem z velikim veseljem.«

Vloga staršev

»Svojim staršem sem zelo hvaležna, da so me poučevali o Jehovu,« pravi Jola. Da, oče in mama lahko močno vplivata na odločitve svojega otroka. Apostol Pavel je napisal: »Vi očetje, [. . .] vzgajajte [svoje otroke], tako da jih disciplinirate in usmerjate njihov um v skladu z Jehovovo voljo.« (Efež. 6:4) Iz tega navdihnjenega nasveta se jasno vidi, da imajo starši nalogo poučevati otroke v skladu z Jehovovo voljo, in ne svojo. Mnogi starši vsajajo v um svojih otrok lastna pričakovanja, toda kako čudovito bi bilo, če bi vi lahko svoje otroke spodbudili, naj si za cilj postavijo to, da bodo živeli v skladu z Jehovovimi nameni!

V svoje otroke lahko vcepljate Jehovove besede in »govori[te] o njih, sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko leže[te] in ko vstane[te]«. (5. Mojz. 6:6, 7) »Veliko smo se pogovarjali o različnih vejah polnočasne službe,« se spominjata Ewa in Ryszard, starša treh sinov. In kakšen je bil rezultat? »Najini sinovi so se že v rosnih letih želeli vpisati v Teokratično  strežbeno šolo, postali so oznanjevalci in se čez čas sami odločili, da se krstijo. Kasneje so pričeli služiti v Betelu oziroma pionirati.«

Pri vsem tem je zelo pomemben zgled staršev. Ryszard pravi: »Z ženo sva bila odločena, da ne bova živela dvojnega življenja – da se doma ne bova vedla drugače kakor v občini.« Zato se vprašajte: »Kaj lahko vidijo moji otroci, ko me opazujejo? Ali vidijo, da resnično ljubim Jehova? Ali je ta ljubezen očitna iz mojih molitev in preučevalnih navad? Ali je razvidna iz tega, kako gledam na oznanjevanje, razvedrilo in gmotne reči ter iz tega, kako govorim o drugih članih občine?« (Luk. 6:40) Otroci vas vsak dan opazujejo in ne uide jim, če govorite eno, delate pa drugo.

Pri vzgoji otrok pa ima pomembno vlogo tudi poučevanje. Vendar pa Božja navdihnjena Beseda starše opozarja, naj »vzgaja[jo] dečka po lastnosti poti njegove«. (Preg. 22:6, poudarili mi.) Ewa in Ryszard v zvezi s tem pravita: »Vzela sva si čas in preučevala z vsakim otrokom posebej.« Seveda morajo starši sami ugotoviti, ali to potrebujejo tudi njihovi otroci. Ne glede na to, kako se odločijo, pa zagotovo vsak otrok potrebuje svoj pristop. Zato morajo biti starši prilagodljivi in razumni. Ko gre denimo za svetno glasbo, ne bi bilo najbolj pametno, če bi otroku samo rekli, da so določene pesmi oziroma zvrsti glasbe slabe, temveč bi mu bilo veliko boljše pojasniti načela, ki jih v zvezi s tem najdemo v Bibliji, saj mu boste s tem pomagali, da se bo naučil modro odločati.

Morda vaši otroci zelo dobro vedo, kaj pričakujete od njih, in morda je tudi videti, da ravnajo po vaših željah. Vendar bi morali doseči njihovo srce. Ne pozabite, »voda globoka je naklep v srcu možá, toda mož razumen mu pride do dna«. (Preg. 20:5) Bodite sprevidevni, pazite na znake kakršne koli težave, ki bi se kuhala v otrokovem srcu, in takoj ukrepajte. Ne da bi ga česar koli obtoževali, mu pokažite, da vas skrbi zanj, in mu zastavite nekaj primernih vprašanj. Obenem pa pazite,  da ga ne boste zasliševali. Če se boste zanj iskreno zanimali, boste dosegli njegovo srce in mu tudi lažje pomagali.

Vloga občine

Ali lahko kot eden izmed Božjih služabnikov pomagaš mladim v občini, da bi cenili svojo duhovno dediščino? Čeprav je vzgajanje otrok dolžnost staršev, pa jih lahko pri tem podpirajo tudi drugi člani občine, še posebej starešine. Pomoč občine potrebujejo še zlasti otroci iz versko razdeljenih družin.

Kako pa lahko starešine pomagajo mladim, da bi vzljubili Jehova ter se počutili koristne in cenjene? Mariusz, nadzornik v neki občini na Poljskem, pravi: »Starešine bi se morali z mladimi pogovarjati, pogovarjati in še enkrat pogovarjati. In to ne samo takrat, ko se pojavijo problemi, temveč tudi sicer – na oznanjevanju, po shodih ali ob skodelici čaja.« Zakaj ne bi mladih vprašal, kaj mislijo o občini? Takšni odprti pogovori močno prispevajo k temu, da se mladi z občino zbližajo in čutijo, da ji pripadajo.

Ali si, če si starešina, prizadevaš bolje spoznati mlade v svoji občini? Albert, ki smo ga omenili na začetku, je danes starešina, vendar se je moral v najstniških letih spoprijeti z raznovrstnimi preizkušnjami. Takole pravi: »Na koncu pubertete sem potreboval osebni pastirski obisk.« Starešine lahko kažejo osebno zanimanje za mlade tudi s tem, da molijo za njihovo duhovno dobro. (2. Tim. 1:3)

Za mlade je dobro, da so zaposleni z občinskimi dejavnostmi, sicer si lahko pričnejo prizadevati za svetne cilje. Ali bi lahko vi, starejši, z njimi hodili na oznanjevanje in skušali postati njihovi prijatelji? Z njimi se družite tudi v prostem času in poskrbite za to, da bo ozračje zaupno in prijateljsko. Jola se spominja: »Neka pionirka se je pričela osebno zanimati zame. Njej se moram zahvaliti, da sem začela hoditi na oznanjevanje zato, ker sem si to res želela.«

Odločitev je tvoja

Če si mlad, se vprašaj: »Kateri so moji cilji? Ali je med njimi tudi krst, če še nisem krščen?« Za krst bi se moral odločiti zato, ker te k temu navaja srce, polno ljubezni do Jehova, ne pa družinska tradicija.

Naj ti Jehova postane pravi prijatelj, resnica pa tvoj zaklad. Jehova je po preroku Izaiju dejal: »Ne oziraj se plaho, ker jaz sem Bog tvoj.« Dokler boš njegov prijatelj, bo on s teboj. Nedvomno te bo krepil in »podpira[l] [. . .] z desnico pravičnosti svoje«. (Iza. 41:10)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 4]

Skušaj ugotoviti, kaj je v otrokovem srcu.

[Slika na strani 6]

H krstu bi te moralo navesti srce, polno ljubezni do Jehova.