Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

»Prekipevajte od duha«

»Prekipevajte od duha«

»Prekipevajte od duha«

»Pri svojem delu ne bodite leni. Prekipevajte od duha. Sužnjujte Jehovu.« (RIM. 12:11)

1. Zakaj so Izraelci darovali živalske žrtve in druge daritve?

JEHOVA zelo ceni prostovoljne žrtve svojih služabnikov, saj mu s tem kažejo, da ga imajo radi in da želijo delati po njegovi volji. V starih časih je sprejemal živalske žrtve in druge daritve. Izraelci so v skladu z Mojzesovo postavo darovali žrtve zato, da bi jim Bog odpustil grehe in da bi se mu zahvalili. V krščanski občini pa Jehova od nas ne zahteva takšnih predpisanih materialnih žrtev. Toda apostol Pavel je v 12. poglavju svojega pisma kristjanom v Rimu razkril, da Jehova vendarle tudi od nas pričakuje, da mu dajemo žrtve. Poglejmo si, kakšne.

Živa žrtev

2. Kakšno naj bi bilo življenje kristjana in kaj je za to potrebno?

2 Beri Rimljanom 12:1, 2. Apostol Pavel je v uvodnem delu svojega pisma jasno pokazal, da so maziljeni kristjani, bodisi judovskega porekla bodisi katerega drugega, pred Bogom razglašeni za pravične zaradi vere, ne pa zaradi del. (Rim. 1:16; 3:20–24) V 12. poglavju pa je napisal, da bi morali kristjani pokazati hvaležnost Jehovu s požrtvovalnim življenjem. Da bi bila naša žrtev takšna, moramo prenavljati svoj um, saj smo zaradi podedovane nepopolnosti podvrženi »postavi greha in smrti«. (Rim. 8:2) Torej se moramo preobražati, »se obnavljati v sili, ki žene [n]aš um,« oziroma korenito spremeniti svoje težnje. (Efež. 4:23) Tako zelo pa se lahko spremenimo samo s pomočjo Boga in njegovega duha. Poleg tega si moramo močno prizadevati še sami, tako da uporabljamo svoj »razum«. To pomeni, da delamo vse, kar je v naši moči, da se ne bi »oblik[ovali] [. . .] po tej stvarnosti«, za katero so značilni ponižujoče razvedrilo, nizka morala in izprijeno razmišljanje. (Efež. 2:1–3)

3. Zakaj sodelujemo v krščanskih dejavnostih?

3 Pavel nas je tudi povabil, naj uporabimo svoj »razum«, da bi se prepričali, kaj je »Božja volja – kaj je dobro, sprejemljivo in popolno«. Zakaj dnevno beremo Biblijo, razmišljamo o prebranem, molimo, obiskujemo krščanske shode in oznanjujemo dobro novico o Kraljestvu? Ali morda zato, ker nas k temu spodbujajo občinski starešine? Res je, da smo starešinam hvaležni za njihove koristne opomine. Vendar v krščanskih dejavnostih sodelujemo zato, ker nas sveti duh spodbuja, naj Jehovu kažemo svojo srčno ljubezen. V teh dejavnostih pa sodelujemo tudi zato, ker smo se sami prepričali, da to Bog pričakuje od nas. (Zah. 4:6; Efež. 5:10) Zavedamo se, da nas Jehova sprejema, če živimo zares krščansko, in to nas navdaja z veseljem in zadovoljstvom.

Različni darovi

4., 5. Kako bi morali krščanski starešine uporabljati svoje darove?

4 Beri Rimljanom 12:6–8, 11. Pavel je pojasnil, da imamo »darove, ki se med seboj razlikujejo po nezasluženi dobrotljivosti, ki nam je naklonjena«. Nekatere od darov, ki jih je Pavel omenil (denimo opominjanje in predsedovanje), naj bi imeli še posebej krščanski starešine, ki so spodbujeni, naj predsedujejo »z vso prizadevnostjo«.

5 Pavel je še rekel, da bi morali nadzorniki z enako prizadevnostjo služiti kot učitelji in se posvečati »službi«. Glede na sobesedilo je Pavel verjetno imel v mislih »službo«, ki se opravlja v občini oziroma »enem telesu«. (Rim. 12:4, 5) Izraz za besedo »služba« v izvirnem jeziku je pomensko enak izrazu, ki je v Apostolskih delih 6:4 preveden s »poučevanje«. V tej vrstici beremo, da so apostoli dejali: »Mi pa se bomo posvetili molitvi in poučevanju Božje besede.« Kaj spada k temu? Krščanski starešine s svojimi darovi krepijo člane občine. Na vso moč si prizadevajo občini posredovati smernice in navodila iz Božje Besede, zato ob molitvi preučujejo, raziskujejo, poučujejo in pastirjujejo. Tako kažejo, da se marljivo »posve[čajo] tej službi«. Nadzorniki bi morali svoje darove vestno uporabljati in skrbeti za ovce »z veseljem«. (Rim. 12:7, 8; 1 Pet. 5:1–3)

6. Kako lahko upoštevamo nasvet iz Rimljanom 12:11, ki je vodilni stavek tega članka?

6 Pavel je nadaljeval: »Pri svojem delu ne bodite leni. Prekipevajte od duha. Sužnjujte Jehovu.« Če pri sebi opazimo, da smo se polenili, bi morda morali preiskati svoje preučevalne navade ter bolj goreče in pogosteje moliti za Jehovovega svetega duha, saj lahko z njegovo pomočjo premagamo morebitno mlačnost in v sebi znova razplamtimo gorečnost. (Luk. 11:9, 13; Raz. 2:4; 3:14, 15, 19) Sveti duh je že v preteklosti vlil moči zgodnjim kristjanom, da so govorili »o Božjih veličastnih delih«. (Apd. 2:4, 11) Podobno lahko tudi nas spodbudi k temu, da postanemo goreči – da »prekipeva[mo] od duha«.

Ponižnost in skromnost

7. Zakaj naj bi bili ponižni in skromni?

7 Beri Rimljanom 12:3, 16. Za svoje darove se lahko zahvalimo Jehovovi »nezasluženi dobrotljivosti«. Pavel je v enem od svojih drugih pisem napisal: »Naša usposobljenost prihaja od Boga.« (2. Kor. 3:5) Zato se ne bi smeli poveličevati. Morali bi se ponižno zavedati, da je vsak uspeh, ki ga morda imamo, sad Božjega blagoslova, ne pa naše učinkovitosti. (1. Kor. 3:6, 7) V skladu s tem je Pavel dejal: »Vsakemu od vas [govorim], naj o sebi ne misli več, kot je treba misliti.« Seveda je pomembno, da imamo samospoštovanje ter da smo radostni in zadovoljni pri tem, ko služimo Jehovu. Toda če smo skromni oziroma se zavedamo svojih omejitev, potem ne bomo trmasto vztrajali pri svojem. »O sebi [bomo] misli[li] razumno.«

8. Kako se lahko ognemo temu, da bi imeli »sami sebe za preudarne«?

8 Neumno bi bilo, če bi se ponašali s svojimi dosežki, saj je »Bog [tisti], ki daje, da raste«. (1. Kor. 3:7) Pavel je rekel, da je vsak član občine dobil toliko vere, kolikor mu »jo je oddelil Bog«. Zato se ne bi smeli imeti za boljše od drugih, temveč bi morali priznati to, kar sokristjani dosegajo skladno z vero, ki jo imajo. Zatem je Pavel dejal: »O drugih imejte enako mišljenje kakor o sebi.« V nekem svojem drugem pismu pa je napisal: »Ničesar ne delajte iz prepirljivosti ali samoljubnosti, temveč s ponižnostjo glejte na druge kot na višje od sebe.« (Fil. 2:3) Da bi lahko uvideli, da nas vsak brat ali sestra v čem prekaša, se moramo zavestno truditi in biti resnično ponižni. Če smo ponižni, ne bomo »ime[li] sami sebe za preudarne«. Resda so lahko nekateri zaradi posebnih prednosti opaznejši od drugih, vendar se vsi kristjani zelo veselimo, da lahko opravljamo dela, ki pogosto ostanejo neopažena. (1. Pet. 5:5)

Naša krščanska enotnost

9. Zakaj je Pavel z duhom maziljene kristjane primerjal z deli telesa?

9 Beri Rimljanom 12:4, 5, 9, 10. Pavel je maziljene kristjane primerjal z deli telesa, ki ubrano delujejo pod vodstvom Glave, Kristusa. (Kol. 1:18) Z duhom maziljene kristjane je opozoril, da tako kakor številni telesni deli, ki opravljajo različne funkcije, sestavljajo eno telo, tako so tudi oni, »čeprav [jih] je mnogo, eno telo v zedinjenosti s Kristusom«. Podobno je Pavel spodbujal kristjane v Efezu: »Z ljubeznijo rastimo v vsem v soglasju z njim, ki je glava, namreč s Kristusom. Od njega vse telo – ker je skladno sestavljeno in narejeno tako, da sodeluje s pomočjo vsakega sklepa, ki omogoča, kar je treba, po ravno pravšnjem delovanju vsakega posameznega dela – prispeva k svoji rasti, k svoji okrepitvi z ljubeznijo.« (Efež. 4:15, 16)

10. Čigavo avtoriteto bi morali priznavati člani »drugih ovc«?

10 Iz te ponazoritve se lahko veliko naučijo tudi »druge ovce«, četudi ne spadajo h Kristusovemu telesu. (Jan. 10:16) Pavel je dejal, da je Jehova »vse podredil pod [Kristusove] noge in ga naredil za glavo nad vsem v dobro občine«. (Efež. 1:22) Današnje druge ovce spadajo med to »vse«, kar je Jehova podredil svojemu Sinu. So tudi del »imetja«, ki ga je Kristus zaupal »zvestemu in preudarnemu sužnju«. (Mat. 24:45–47) Zato bi morali kristjani, ki upajo na večno življenje na zemlji, priznavati Kristusa za svojega Glavo ter se podrejati zvestemu in preudarnemu sužnju, njegovemu Vodstvenemu organu in ljudem, ki so v občini postavljeni za nadzornike. (Heb. 13:7, 17) To prispeva h krščanski enotnosti.

11. Na čem temelji naša enotnost in kaj je Pavel še svetoval?

11 Takšna enotnost temelji na ljubezni, ki je »popolna vez«. (Kol. 3:14) To je poudaril tudi Pavel v 12. poglavju Rimljanom, ko je rekel, da bi morala biti naša ljubezen »nehinavska« in da bi morali biti »v bratoljubju [. . .] srčno naklonjeni drug drugemu«. To vodi v medsebojno spoštovanje. Apostol je nadalje rekel: »V medsebojnem izkazovanju časti prednjačite.« Seveda pa ljubezni ne bi smeli zamenjevati s sentimentalnostjo. Po svojih najboljših močeh bi si morali prizadevati, da bi občina ostala čista. Apostol Pavel je namreč takrat, ko je svetoval glede ljubezni, še dodal: »Močno sovražite húdo, oklepajte pa se dobrega.«

Gostoljubnost

12. Kaj se lahko glede gostoljubnosti naučimo od kristjanov v staroveški Makedoniji?

12 Beri Rimljanom 12:13. Naša ljubezen do bratov in sester nas bo gnala k temu, da bomo to, »kar ima[mo], deli[li] s svetimi po njihovih potrebah« in svojih zmožnostih. Darežljivi smo lahko tudi, če nimamo veliko gmotnih dobrin. Pavel je o makedonskih kristjanih napisal: »Med veliko preizkušnjo, ko so prenašali trpljenje, [so] zaradi prekipevajoče radosti postali, kljub hudi revščini, še bogatejši v radodarnosti. To pa so storili po svojih dejanskih zmožnostih, in (to vam zagotavljam) celo preko svojih zmožnosti, ko so nas sami od sebe vneto prosili za to čast, da bi smeli velikodušno darovati in sodelovati pri pomoči, namenjeni svetim [v Judeji].« (2. Kor. 8:2–4) Čeprav kristjani v Makedoniji sami niso imeli veliko, so bili zelo radodarni. Šteli so si v čast, da lahko to, kar imajo, delijo s sokristjani v Judeji, ki so potrebovali pomoč.

13. Kaj pomenijo besede »naj vam preide v navado, da ste gostoljubni«?

13 Besede »naj vam preide v navado, da ste gostoljubni,« so prevod grškega izraza, ki vsebuje misel o dajanju pobude. The New Jerusalem Bible ga prevaja z »iščite priložnosti za to, da bi izkazali gostoljubje«. Gostoljubje lahko denimo pokažemo tako, da povabimo koga na kosilo, in kadar to naredimo iz ljubezni, je to zares hvalevredno. Toda če smo navajeni prevzemati pobudo, lahko gostoljubje pokažemo še na veliko drugih načinov. Če nam denimo razmere ne dopuščajo tega, da bi druge povabili na kosilo, lahko gostoljubje pokažemo tudi tako, da jih povabimo na kavo, čaj ali kaj drugega.

14. a) Iz katerih besed je sestavljena grška beseda za »gostoljubnost«? b) Kako lahko na oznanjevanju pokažemo, da nam je mar za tujce?

14 Na gostoljubnost vpliva tudi naše stališče. Grška beseda, prevedena z »gostoljubnost«, je sestavljena iz korenov besed »ljubezen« in »tujec«. Kako gledamo na tujce? Za kristjane, ki si prizadevajo učiti tuj jezik, da bi lahko oznanjevali dobro novico priseljencem, ki živijo na področju njihove občine, lahko zagotovo rečemo, da so gostoljubni. Seveda se mnogi izmed nas ne moremo pričeti učiti tujega jezika. Vendar pa lahko vsi pomagamo tujcem, če s pridom uporabljamo brošurico Dobra novica za ljudi vseh narodov, ki vsebuje biblijsko sporočilo v mnogih jezikih. Ali si to brošurico že lahko učinkovito uporabil na oznanjevanju?

Vživeti se v občutke drugih

15. Kako je Jezus praktično pokazal to, k čemur nas spodbujajo besede iz Rimljanom 12:15?

15 Beri Rimljanom 12:15. Pavlov nasvet v tej vrstici lahko povzamemo z besedami: Čutite z drugimi. Prizadevati bi si morali razumeti občutke drugih – bodisi veselje bodisi žalost – in se vanje tudi znati vživeti. Če prekipevamo od duha, bodo lahko drugi občutili, da z njimi sočustvujemo oziroma se veselimo. Ko se je 70 učencev radostnih vrnilo z oznanjevanja h Kristusu in mu navdušeno pripovedovalo o dobrih rezultatih svojega dela, je tudi sam postal »poln veselja«. (Luk. 10:17–21) Veselil se je z njimi. Ko pa je umrl njegov prijatelj Lazar, je »joka[l] s tistimi, ki [so] joka[li]«. (Jan. 11:32–35)

16. Kako lahko drugim pokažemo, da se znamo vživeti v njihove občutke, in še zlasti kdo bi moral tako ravnati?

16 Jezus se je res znal vživeti v čustva drugih in mi ga želimo posnemati. Ko se torej sokristjani veselijo, se tudi mi želimo veseliti z njimi. In podobno bi morali biti občutljivi za njihovo bolečino in trpljenje. Če si za sovernike, ki so v čustveni stiski, vzamemo čas in jim sočutno prisluhnemo, se bodo potem pogosto veliko bolje počutili. Včasih se njihova stiska tako dotakne našega srca, da nam v oči privrejo solze. (1. Pet. 1:22) Pavlov nasvet, naj čutimo z drugimi, bi morali upoštevati še posebej starešine.

17. Kaj smo se doslej naučili iz 12. poglavja Rimljanom in kaj bomo pregledali v naslednjem članku?

17 Iz 12. poglavja Rimljanom, ki smo ga pregledali v tem članku, smo dobili nasvete, ki jih lahko upoštevamo v zasebnem življenju in pri odnosih z brati in sestrami. V naslednjem članku pa bomo pregledali preostale vrstice iz tega poglavja, iz katerih bomo izvedeli, kako naj bi gledali na ljudi zunaj krščanske občine, tudi na tiste, ki nam nasprotujejo in nas preganjajo, in kako naj bi z njimi ravnali.

Za ponovitev

• Kako lahko »prekipeva[mo] od duha«?

• Zakaj bi morali biti Božji služabniki ponižni in skromni?

• Kako lahko pokažemo sokristjanom, da se znamo vživeti v njihove občutke in z njimi sočustvovati?

[Preučevalna vprašanja]

[Slike na strani 4]

Zakaj sodelujemo v teh krščanskih dejavnostih?

[Slika na strani 6]

Kako lahko vsakdo od nas pomaga tujcem izvedeti za Božje kraljestvo?