Tri zborovanja, ki so odločilno vplivala na moje življenje

Pripoveduje George Warienchuck

ALI se ti je že kdaj zgodilo, da se te je kakšna misel, ki si jo slišal na zborovanju, tako dotaknila, da si storil velike spremembe v življenju? Meni se je. Ko se ozrem v preteklost, vidim, da so na mojo življenjsko pot vplivala še zlasti tri zborovanja. Prvo mi je pomagalo, da sem se rešil plašnosti, drugo, da sem postal zadovoljen z malim, tretje pa, da sem se bil pripravljen dati še bolj na razpolago. Toda preden povem kaj več o teh spremembah, bom opisal nekaj dogodkov, ki so se zgodili več let pred tem – v mojem otroštvu.

Rodil sem se leta 1928 kot najmlajši od treh otrok. Skupaj s sestrama Margie in Olgo sem odraščal v mestu South Bound Brook (ameriška zvezna država New Jersey), ki je takrat štelo okoli 2000 prebivalcev. Četudi smo bili revni, je bila mama zelo gostoljubna. Kadar koli je imela toliko sredstev, da je lahko pripravila malo boljše kosilo, je povabila še sosede. Ko sem imel devet let, je mamo obiskala Pričevalka, ki je govorila madžarsko, njen materni jezik, in to jo je spodbudilo, da je prisluhnila biblijskemu sporočilu ter pričela preučevati Biblijo. Kasneje je z njo preučevala Bertha, sestra v zgodnjih 20-ih, in ji pomagala, da je pričela služiti Jehovu.

Jaz sem bil mamino živo nasprotje – po naravi sem bil sramežljiv in nesamozavesten. Da bi bilo vse skupaj še slabše, mi je mama vedno znova vzbujala občutek, da sem nesposoben. Ko sem jo nekoč v solzah vprašal, zakaj me samo kritizira, mi je rekla, da me ima rada, vendar noče, da bi se pokvaril. Imela je sicer dobre namene, toda ker me ni nikoli pohvalila, sem dobil občutke manjvrednosti.

Nekega dne me je naša soseda, ki se je z menoj velikokrat prijazno pogovarjala, zaprosila, da bi redno spremljal njene sinove v nedeljsko šolo, ki jo je organizirala njihova cerkev. Vedel sem, da to ne bi bilo všeč Jehovu, vendar me je bilo strah, da bi užalil prijazno sosedo. Zato sem nekaj mesecev hodil v cerkev in se obenem sramoval samega sebe. Strah pred ljudmi me je tudi v šoli navajal na to, da sem ravnal proti svoji vesti. Šolski ravnatelj, oblasten človek, je naročil učiteljem, naj zapovejo vsem otrokom, da morajo pozdravljati zastavo. Tudi jaz sem jo pozdravljal. To je trajalo kako leto, nato pa so se stvari začele spreminjati.

Lekcija iz poguma

Leta 1939 se je skupina za preučevanje knjige pričela zbirati pri nas doma. Ta shod je vodil mlad pionir Ben Mieszkalski. Klicali smo ga Big Ben (Veliki Ben), in to upravičeno. Zdel se mi je visok in širok kakor naša vhodna vrata. Toda za njegovo mogočno postavo se je skrivalo mehko srce in ob njegovem prisrčnem nasmehu sem se sprostil. Ko me je torej povabil na oznanjevanje, sem se brez obotavljanja strinjal. Postala sva prijatelja. Ko sem bil žalosten,  se je pogovarjal z menoj, kakor bi se ljubeč starejši brat z mlajšim. To mi je resnično veliko pomenilo in močno sem ga vzljubil.

Leta 1941 je Ben povabil našo družino, naj se v njegovem avtu skupaj z njim peljemo na zborovanje v St. Louis (ameriška zvezna država Misuri). Z besedami ne morem opisati, kako navdušen sem bil! Še nikoli nisem bil dlje kakor 80 kilometrov od doma, sedaj pa sem se odpravljal v kraj, ki je bil več kot 1500 kilometrov proč. Vendar so se v St. Louisu stvari zapletle. Duhovščina je ukazala faranom, naj Pričam, s katerimi so bili dogovorjeni za prenočišče, odrečejo gostoljubje. Mnogi so jih ubogali. Zagrozili so tudi družini, pri kateri naj bi prespali mi. Vendar so nas kljub temu prijazno sprejeli. Povedali so nam, da niso hoteli prelomiti obljube, ki so nam jo dali. S svojim pogumom so name naredili močan vtis.

Na tem zborovanju sta se krstili moji sestri. Še istega dne je imel brat Rutherford iz brooklynskega Betela zelo vznemirljiv govor. Med drugim je nagovoril otroke in jim rekel, naj vstanejo vsi, ki želijo delati to, kar je všeč Bogu. Vstalo je kakih 15.000 otrok. Med njimi tudi jaz. Nato je tiste, ki so želeli dati vse od sebe pri oznanjevanju, pozval, naj rečejo »da«. Skupaj z drugimi otroki sem zavpil: »Da!« Zatem je zadonelo gromko ploskanje. Bil sem ves iz sebe od navdušenja.

Po zborovanju smo obiskali nekega brata v Zahodni Virginiji. Povedal nam je, da ga je na oznanjevanju napadla jezna drhal, ga pretepla, polila s katranom in posula s perjem. Poslušal sem ga z odprtimi usti. »Vendar ne bom odnehal,« je rekel. Ko smo odšli od njega, sem se počutil kakor David. Bil sem se pripravljen spoprijeti z Goliatom – ravnateljem naše šole.

Ko sem bil spet v šoli, sem šel k ravnatelju. Srepo se je zastrmel vame. Potiho sem prosil Jehova za pomoč. Nato pa je kar bruhnilo iz mene: »Bil sem na zborovanju Jehovovih prič. Nič več ne bom pozdravljal zastave!« Zatem je nastala tišina. Ravnatelj je vstal od pisalne mize in se mi približal. Njegov obraz je bil zaripel od jeze. Zavpil je: »Pozdravljal jo boš ali pa boš izključen iz šole!« Tokrat se nisem uklonil in globoko v sebi sem bil tako radosten kakor še nikoli dotlej.

Komaj sem čakal, da povem Benu, kaj se mi je zgodilo. Ko sem ga končno zagledal v kraljestveni dvorani, sem mu zaklical: »Izključili so me iz šole! Nisem pozdravil zastave!« Ben me je objel okoli ramen, se nasmehnil in dejal: »Jehova te ima gotovo zelo rad.« (5. Mojz. 31:6) Kako zelo me je spodbudil s temi besedami! Petnajstega junija 1942 sem se krstil.

Naučim se biti zadovoljen z malim

Po drugi svetovni vojni se je življenjski standard izredno dvignil in deželo je zajelo pridobitništvo. Imel sem dobro plačano delovno mesto, zato sem si lahko privoščil stvari, o katerih sem nekoč samo sanjal. Nekateri prijatelji so si kupili motorna kolesa, drugi so si prenovili dom. Jaz pa sem si kupil popolnoma nov avtomobil. Kmalu sem zaradi želje po tem, da bi si v življenju lahko več privoščil, pričel zanemarjati teokratične dejavnosti. Zavedal sem se, da plujem v napačno smer. K sreči me je zborovanje v New Yorku leta 1950 spravilo k pameti.

Govorniki na tem zborovanju so eden za drugim spodbujali poslušalce, naj pričnejo še bolj marljivo oznanjevati. »Odpovejte se vsem nepotrebnim rečem in  vztrajno tecite v tekmi,« nas je spodbujal eden od njih. Zdelo se mi je, kakor da govori samo meni. Ko sem opazoval podelitev diplom učencem šole Gilead, sem si mislil: »Če se lahko ti bratje in sestre, ki so moje starosti, odpovejo gmotnemu udobju, zato da bi šli služit v tujino, bi tudi jaz moral biti pripravljen to storiti doma.« Na koncu zborovanja sem se odločil postati pionir.

Približno takrat sem se pričel sestajati z Evelyn Mondak, gorečo sestro iz moje občine. Njena mama, ki je vzgojila šest otrok, je bila neustrašna ženska. Rada je oznanjevala na ulici pred velikansko katoliško cerkvijo. Naj ji je jezen duhovnik še tolikokrat ukazal, naj odide, se ni dala odgnati. Tudi Evelyn se ni bala ljudi. (Preg. 29:25)

Leta 1951 sva se poročila, pustila službo in pričela pionirati. Okrajni nadzornik naju je spodbudil, naj se preseliva v Amagansett, vas ob atlantski obali, ki je ležala kakih 160 kilometrov od New Yorka. Ko so naju člani tamkajšnje občine obvestili, da nama ne morejo priskrbeti strehe nad glavo, sva začela iskati prikolico, vendar nisva mogla najti nobene, ki bi si jo lahko privoščila. Potem pa sva odkrila neko odsluženo prikolico. Lastnik je hotel zanjo 900 dolarjev – natanko toliko, kolikor sva dobila za poročno darilo. Kupila sva jo, jo popravila in odpeljala na novo področje. Tja sva prišla brez prebite pare in spraševala sva se, kako se bova lahko preživljala kot pionirja.

Evelyn je čistila po hišah, jaz pa sem si našel službo v neki italijanski restavraciji in tam čistil v poznih večernih urah. »Če ostane kaj hrane,« je rekel lastnik, »jo odnesite domov svoji ženi.« Ko sem se torej ob dveh zjutraj vrnil iz službe, je v najini prikolici zadišalo po pici in testeninah. Te jedi, ki sva jih pogrela, so bile za naju prava pojedina, še posebej pozimi, ko sva v zaledeneli prikolici drgetala od mraza. Poleg tega so bratje in sestre iz občine včasih na stopnicah pred prikolico pustili kakšno veliko ribo. V tistih letih, ko sva služila z ramo ob rami z dragimi brati in sestrami v Amagansettu, sva spoznala, da je človek, ki se nauči biti zadovoljen z malim, v življenju srečnejši. To so bila zares radostna leta.

Spodbujena, da bi se še bolj dala na razpolago

Julija 1953 smo na mednarodnem zborovanju v New Yorku izrekli dobrodošlico misijonarjem, ki so se ob tej priložnosti vrnili s svoje dodelitve v tujini. Pripovedovali so izredno zanimiva doživetja. Njihovo navdušenje je bilo nalezljivo. Ko je potem še eden od govornikov poudaril, da v mnogih deželah doslej še niso slišali za sporočilo o Božjem kraljestvu, sva vedela, kaj morava storiti – se še bolj dati na razpolago. Zato sva kar na zborovanju oddala prošnjo za misijonarsko šolo. Istega leta sva bila povabljena v 23. razred šole Gilead in februarja 1954 se je pričel pouk. Kakšno prednost sva imela!

Ko sva izvedela, da so naju dodelili v Brazilijo, sva bila vsa navdušena. Preden sva se odpravila na 14-dnevno potovanje s parnikom, mi je odgovorni brat iz Betela rekel: »V Brazilijo bo z vama odpotovalo devet samskih misijonark. Pazi nanje!« Ali si lahko predstavljaš, kako so se namuznili mornarji, ko so me videli prihajati na krov z desetimi mladimi ženskami? Vendar se sestre s temi okoliščinami niso obremenjevale.  Jaz pa sem si oddahnil šele, ko smo varno stopili na brazilska tla.

Potem ko sva se naučila portugalščine, so nama dodelili okrajno delo v zvezni državi Rio Grande do Sul na jugu Brazilije. Okrajni nadzornik, samski brat, ki sem ga prišel nadomestit, je nama z ženo rekel: »Presenečen sem, da so sem poslali zakonski par. To niso prijazni kraji.« Občine so bile posejane daleč naokoli po podeželju in do nekaterih se je dalo priti samo s tovornjakom. Če si vozniku kupil kaj za pod zob, ti je dovolil splezati na svoj tovornjak. Tako sva sedela na vrhu tovora, kakor bi jezdila na konjskem hrbtu, in se z obema rokama krčevito oprijemala jermenov, ki so držali tovor. Vsakič ko je tovornjak ostro zavil in se je tovor nagnil vstran, sva pod seboj zagledala prepad, zato sva se v strahu za svoje življenje še močneje oprijela jermenov. Toda potem, ko sva zagledala radostne obraze bratov in sester, ki so naju željno pričakovali, sva vedela, da je bilo celodnevno potovanje vredno truda.

Živela sva pri bratih in sestrah. Bili so revni, vendar so bili kljub temu velikodušni. Na nekem oddaljenem področju so bili vsi bratje in sestre zaposleni v mesnopredelovalnem obratu. Zaslužili so tako malo, da so lahko jedli le enkrat na dan. Če kak dan niso delali, niso dobili nobenega plačila. Kljub temu so si med najinimi obiski vzeli po dva dneva prosto, da so lahko sodelovali v občinskih dejavnostih. Zaupali so Jehovu. Od teh ponižnih bratov in sester sva dobila resnično nepozabno lekcijo o tem, kaj pomeni žrtvovati se za Božje kraljestvo. Ko sva živela med njimi, sva se naučila več, kakor bi se lahko v kateri koli šoli. Ko pomislim na te sokristjane, mi v oči stopijo solze radosti.

Leta 1976 sva se vrnila v Združene države Amerike, da bi poskrbela za mojo bolno mamo. Težko nama je bilo zapustiti Brazilijo, vendar sva vesela, da sva lahko videla izjemen porast v tej državi. Kadar koli dobiva pisma iz Brazilije, naju preplavijo številni prijetni spomini na to čudovito obdobje najinega življenja.

Dragocena snidenja

V obdobju, ko sva skrbela za mojo mamo, sva pionirala, preživljala pa sva se s čiščenjem. Leta 1980 je mama umrla, zvesta Jehovu. Zatem so naju povabili v okrajno službo. Leta 1990 sva z ženo obiskala občino v Connecticutu in tam srečala nekoga, ki mi je bil v življenju posebej drag. Eden od starešin v tej občini je bil Ben – da, prav tisti Ben, ki mi je pred kakimi 50 leti pomagal, da sem se postavil na Jehovovo stran. Ali si lahko predstavljaš, s kakšnim veseljem sva se objela?

Od leta 1996 z Evelyn spadava med bolehne posebne pionirje in služiva v portugalsko govoreči občini v kraju Elizabeth, v zvezni državi New Jersey. Imam namreč težave z zdravjem, toda s pomočjo svoje drage žene oznanjujem, kolikor mi še dopuščajo moči. Evelyn pa pomaga tudi neki slabotni, ostareli sosedi. In kako ji je ime? Bertha – da, prav tista Bertha, ki je pomagala moji mami pred več kot 70 leti, da je pričela služiti Jehovu. Vesela sva, da ji lahko pokaževa svojo hvaležnost za vse, kar je storila, da bi moji družini pomagala spoznati resnico.

Vesel sem, da so me zborovanja pred mnogimi leti spodbudila k temu, da sem se postavil na stran pravega čaščenja, da sem poenostavil svoje življenje in se dal še bolj na razpolago v oznanjevanju. Ta zborovanja so zares odločilno vplivala na moje življenje.

[Slika na strani 23]

Evelynina mama (levo) in moja mama

[Slika na strani 23]

Prijatelj Ben

[Slika na strani 24]

Na brazilskih tleh

[Slika na strani 25]

Z Evelyn danes