Rastimo v bratoljubju

»Živite v ljubezni, tako kakor je tudi Kristus ljubil vas.« (EFEŽ. 5:2)

1. Za katero značilnost je Jezus dejal, da bo prepoznavni znak njegovih sledilcev?

JEHOVOVE PRIČE so znani predvsem po tem, da po hišah oznanjujejo dobro novico o Božjem kraljestvu. Toda Kristus Jezus ni dejal, da bodo njegovi pravi sledilci prepoznavni predvsem po tem, ampak po neki drugi značilnosti. Rekel je: »Dajem vam novo zapoved, da ljubite drug drugega. Kakor sem jaz ljubil vas, tako tudi vi ljubite drug drugega. Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« (Jan. 13:34, 35)

2., 3. Kako bratoljubje vpliva na tiste, ki obiščejo naše krščanske shode?

² Med pravo krščansko bratovščino vlada ljubezen, kakršne ne najdemo nikjer drugje v človeški družbi. Kakor magnet pritegne k sebi železo, tako ljubezen povezuje Jehovove služabnike med seboj in pritegne iskrene ljudi k pravemu čaščenju. Vzemimo za primer Marcelina, moškega iz Kameruna, ki je v delovni nesreči izgubil vid. Po tem dogodku so ljudje razširili govorice, da je oslepel zato, ker se je ukvarjal s čaranjem. Namesto da bi ga pastor in drugi člani njegove cerkve tolažili, so ga izobčili. Ko ga je eden od Jehovovih prič povabil na shod, se je Marcelino obotavljal sprejeti povabilo. Ni hotel doživeti še ene zavrnitve.

³ Toda ko je odšel v kraljestveno dvorano, je bil zelo presenečen nad tem, kar je tam doživel. Bratje in sestre so ga prisrčno sprejeli, misli iz Biblije, ki jih je slišal, pa so mu bile v tolažbo. Pričel je obiskovati vse občinske shode, napredoval je pri preučevanju Biblije in se leta 2006 krstil. Sedaj govori o resnici svoji družini in sosedom, vzpostavil pa je tudi nekaj biblijskih poukov. Želi, da bi tisti, s katerimi preučuje, okusili ljubezen, kakršno je sam občutil med Božjim ljudstvom.

4. Zakaj naj bi si vzeli k srcu Pavlovo spodbudo, »naj živi[mo] v ljubezni«?

⁴ Bratoljubje nas resda pritegne, vendar pa je zanj treba tudi nekaj storiti. Zamislimo si prasketajoč taborni ogenj, ki v temni noči s svojim toplim plamenom pritegne ljudi k sebi. Če tisti, ki se grejejo ob njem, ne nalagajo nanj drv, bo prej ali slej ugasnil. Podobno se bo zgodilo z ljubeznijo, ki člane občine tako čudovito povezuje. Če je ne bomo z ničimer krepili, bo oslabela. Kako pa jo lahko krepimo? Apostol Pavel odgovarja: »Živite v ljubezni, tako kakor je tudi Kristus ljubil vas in samega sebe izročil za vas kot daritev in žrtev Bogu v prijeten vonj.« (Efež. 5:2) Kaj pa lahko vsak od nas stori, da bi z drugimi živel v ljubezni? O tem bomo govorili v nadaljevanju.

»Razširite [se] tudi vi«

5., 6. Zakaj je Pavel spodbujal korintske kristjane, naj se »razširi[jo]«?

⁵ Apostol Pavel je kristjanom v staroveškem Korintu pisal: »Z vami smo odkrito govorili, Korínčani, naše srce se je razširilo. Ni vam tesno v nas, ampak vam je tesno v vaši srčni naklonjenosti. Zato se (kakor svojim otrokom vam govorim) v zameno razširite tudi vi.« (2. Kor. 6:11–13) Zakaj je Pavel spodbujal Korinčane, naj se v ljubezni razširijo?

⁶ Spomnimo se, kako je nastala občina v staroveškem Korintu. Apostol Pavel je prišel  v to mesto proti koncu leta 50 n. št. Čeprav je tam s težavo oznanjeval, ker so mu mnogi nasprotovali, ni odnehal. V kratkem času so mnogi Korinčani pričeli verjeti dobri novici. Pavel je »eno leto in šest mesecev« poučeval in krepil člane novonastale občine. Jasno je, da je imel kristjane v Korintu zelo rad. (Apd. 18:5, 6, 9–11) Zaradi tega so imeli vse razloge za to, da bi mu vračali ljubezen in spoštovanje. Vendar mu nekateri v občini niso bili več tako naklonjeni. Morda jim ni bilo všeč, da jim je odkrito svetoval. (1. Kor. 5:1–5; 6:1–10) Drugi so morda verjeli obrekljivemu govorjenju »nadapostolov«. (2. Kor. 11:5, 6) Pavel je želel, da bi ga vsi njegovi bratje in sestre imeli pristno radi. Zato jim je prigovarjal, naj se »razširi[jo]« – naj se zbližajo z njim in soverniki.

7. Kako se lahko »razširi[mo]« v izkazovanju bratoljubja?

⁷ Kako pa je z nami? Kako se lahko »razširi[mo]« v izkazovanju bratoljubja? Posamezniki iste starosti ali narodnosti se morda že po naravi čutijo pritegnjene drug k drugemu. In pogosto preživijo skupaj veliko časa ljudje, ki imajo podoben okus glede razvedrila. Toda če nas interesi, ki nas povezujejo z nekaterimi sokristjani, ločujejo od drugih kristjanov, se moramo »razširi[ti]«. Modro bi bilo, da bi se vprašali: »Ali le redko oznanjujem oziroma se družim z brati in sestrami, ki niso del ozkega kroga kristjanov, s katerimi sem si blizu? Ali imam v kraljestveni dvorani le bežne stike s tistimi, ki so se šele pred kratkim pričeli družiti z nami, ker sem mnenja, da si morajo najprej prislužiti moje prijateljstvo? Ali v občini pozdravim starejše in mlajše?«

8., 9. Kako nam lahko Pavlov nasvet v Rimljanom 15:7 pomaga, da pozdravljamo svoje brate in sestre tako, da občutijo našo ljubezen?

⁸ V zvezi s pozdravljanjem razmislimo o Pavlovih besedah Rimljanom, ki nam lahko pomagajo, da bomo prav gledali na sočastilce. (Beri Rimljanom 15:7.) Grška beseda, ki je tukaj prevedena s »prisrčno sprejemati«, pomeni »sprejemati prijazno oziroma gostoljubno, sprejeti koga v svojo družbo in mu ponuditi svoje prijateljstvo«. Ko je v biblijskih časih gostoljuben človek sprejel v svoj dom prijatelje, jim je pokazal, da je zelo vesel, da jih vidi. Tako prisrčno nas je v simboličnem smislu sprejel tudi Kristus, in mi naj bi ga v tem posnemali.

⁹ Kadar v kraljestveni dvorani ali kje drugje pozdravljamo naše brate in sestre, smo lahko posebej pozorni na tiste, s katerimi se zadnje čase nismo videli ali pogovarjali. Zakaj jim ne bi namenili nekaj minut? Na naslednjem shodu pa si lahko vzamemo nekaj časa za nekatere druge. Tako bomo lahko v kratkem času prijetno poklepetali s praktično vsemi brati in sestrami. Ni nam treba skrbeti, če se na enem shodu ne utegnemo pogovarjati z vsemi. Nihče ne bi smel biti užaljen, če ga ne moremo pozdraviti na vsakem shodu.

10. Katero dragoceno priložnost imamo vsi v občini in kako jo lahko dodobra izkoristimo?

 ¹⁰ Pozdrav je prvi korak pri tem, da prisrčno sprejmemo brate in sestre. To je korak, ki lahko vodi v prijetne pogovore in trajna prijateljstva. Mnogi navzoči na zborih in zborovanjih se denimo veselijo ponovnega snidenja s tistimi, s katerimi so se prejšnjič spoznali in zapletli v pogovor. Prostovoljci, ki sodelujejo pri gradnji kraljestvenih dvoran, oziroma tisti, ki pomagajo ob naravnih nesrečah, pogosto postanejo med seboj dobri prijatelji, saj imajo pri skupnem delu priložnost opaziti lepe lastnosti drug drugega. V Jehovovi organizaciji se nam ponujajo številne priložnosti za sklepanje trajnih prijateljstev. Če se »razširi[mo]«, bomo imeli vedno več prijateljev, ljubezen, ki nas združuje v pravem čaščenju, pa se bo okrepila.

Za druge si vzemimo čas

11. Kakšen zgled nam je dal Jezus glede na besede iz Marka 10:13–16?

¹¹ Vsi kristjani si lahko prizadevamo biti dostopni, tako kakor je bil Jezus. Upoštevajmo, kako se je odzval, ko so njegovi učenci skušali preprečiti ljudem, da bi k njemu prinesli svoje otroke. »Pustite otročičem, naj pridejo k meni,« je rekel. »Ne branite jim, kajti takšnim pripada Božje kraljestvo.« Zatem »je jemal otroke v naročje ter jih začel blagoslavljati, tako da je nanje polagal roke«. (Mar. 10:13–16) Samo predstavljajmo si, kako navdušeni so morali biti ti otroci, ko jim je največji učitelj izkazal takšno ljubečo pozornost!

12. Kaj bi nam lahko preprečevalo, da bi se pogovarjali z drugimi?

¹² Vsak kristjan naj bi se vprašal: »Ali sem dostopen ali pa pogosto dajem vtis, da sem prezaposlen?« Medsebojne pogovore lahko včasih ovirajo oziroma preprečijo navade, ki same po sebi niso napačne. Če denimo v navzočnosti drugih pogosto uporabljamo mobilni telefon ali pa imamo v ušesih slušalke in poslušamo posnetke, jim lahko s tem sporočamo, da si ne želimo njihove družbe. Če nas pogosto vidijo zatopljene v dlančnik, bodo morda sklenili, da nam ni do pogovora z njimi. Seveda je tudi »čas molčanja«. Toda ko so okoli nas ljudje, je pogosto »čas govorjenja«. (Prid. 3:7) Nekateri bodo sedaj rekli »Jaz se raje držim zase« ali »Zjutraj nisem ravno pri volji za pogovor«. Toda če se trudimo z drugimi prijateljsko pogovarjati tudi takrat, ko nismo ravno pri volji, s tem kažemo ljubezen, ki »ne išče svojih koristi«. (1. Kor. 13:5)

13. Kako naj bi Timotej glede na Pavlovo spodbudo gledal na svoje krščanske brate in sestre?

¹³ Pavel je spodbujal mladega Timoteja, naj spoštuje vse člane občine. (Beri 1. Timoteju 5:1, 2.) Tudi mi naj bi s starejšimi kristjani ravnali tako, kakor da bi bili naši očetje in matere, z mlajšimi pa kakor z brati in sestrami, otroki naših staršev. Kadar bomo na drage krščanske brate in sestre tako gledali, se ne bo nobeden od njih v naši bližini počutil, kakor da je tujec.

14. Kako nam koristijo krepilni pogovori z drugimi?

¹⁴ Ko se z drugimi spodbudno pogovarjamo, nanje dobro vplivamo v duhovnem in čustvenem pogledu. Nekemu bratu, ki dela v podružničnem uradu, je ostalo v prijetnem spominu to, da so si nekateri starejši betelčani na začetku njegovega služenja v Betelu redno jemali čas za pogovore z njim. Njihove spodbudne besede so mu dale občutek, da je resnično del betelske družine. Danes si jih prizadeva posnemati, tako da si jemlje čas za pogovore z drugimi betelčani.

Za spravo je pomembna ponižnost

15. Iz katerih primerov vidimo, da lahko med nami pride do nesoglasij?

¹⁵ Evodiji in Sintihi, kristjankama iz staroveških Filipov, očitno ni bilo tako enostavno  rešiti spora, ki je nastal med njima. (Fil. 4:2, 3) Ko se je med Pavlom in Barnabom vnel hud prepir, sta se za nekaj časa razšla in ta dogodek je med kristjani postal splošno znan. (Apd. 15:37–39) Iz teh primerov se vidi, da lahko tudi med pravimi častilci pride do nesoglasij. Jehova nam je pripravljen pomagati pri tem, da bi rešili spor in obnovili prijateljstvo, vendar od nas tudi nekaj pričakuje.

16., 17. a) Kako pomembna je ponižnost pri reševanju nesoglasij? b) Kaj se iz zgodbe o Jakobu in Ezavu naučimo o tem, kako pomembna je ponižnost?

¹⁶ Predstavljaj si, da se s prijateljem odpravljata na pot z avtomobilom. Preden se lahko odpeljeta, moraš vtakniti ključ v ključavnico in zagnati motor. Tudi za reševanje nesoglasij je potreben ključ. Ta ključ je ponižnost. (Beri Jakob 4:10.) Tistim, ki so med seboj v sporu, omogoča, da pričnejo udejanjati biblijska načela, kot nam to pokaže naslednji svetopisemski zgled.

¹⁷ Minilo je 20 let, odkar se je Ezav zaradi izgube prvorojenstva hudo razjezil na svojega brata dvojčka Jakoba in ga hotel ubiti. Dvojčka sta bila tik pred tem, da se po toliko letih znova srečata, zato se je Jakob »silno prestrašil in je postal zaskrbljen«. Menil je, da obstaja velika verjetnost, da ga bo Ezav napadel. Ko sta bila že blizu drug drugega, je Jakob naredil nekaj, česar Ezav ni pričakoval. »Sedemkrat [se je] priklonil do tal.« Kaj se je zatem zgodilo? »Ezav mu je stekel naproti, ga objel in se ga oklenil okrog vratu. Poljubil ga je in oba sta planila v jok.« Nevarnost, da se bo med bratoma vnel boj, je minila. Jakob je s ponižnostjo premagal vsakršno sovraštvo, ki ga je morda do njega čutil Ezav. (1. Mojz. 27:41; 32:3–8; 33:3, 4)

18., 19. a) Zakaj je takrat, ko pride do spora, pomembno, da prevzamemo pobudo in ravnamo po svetopisemskih smernicah? b) Zakaj se ne bi smeli vdati, če se človek ne odzove takoj na naše prizadevanje?

¹⁸ V Bibliji je veliko odličnih nasvetov o tem, kako reševati spore. (Mat. 5:23, 24; 18:15–17; Efež. 4:26, 27) * Toda če jih ponižno ne udejanjamo, se bomo kaj težko spravili z drugimi. Če samo čakamo, da bo drugi pokazal ponižnost, pa čeprav je ta ključ tudi v naših rokah, problema ne bomo rešili.

¹⁹ Če je videti, da naša prizadevanja, da bi se spravili, iz takšnega ali drugačnega razloga  niso uspešna, se ne bi smeli vdati. Posameznik morda samo potrebuje čas, da bi uredil svoje občutke. Z Jožefom so njegovi bratje podlo ravnali. Do takrat, ko so ga znova srečali kot prvega ministra v Egiptu, je minilo veliko let. Vendar so se na koncu spremenili v srcu in so ga prosili za odpuščanje. Jožef jim je odpustil in iz njih je nastal narod, ki je imel prednost nositi Božje ime. (1. Mojz. 50:15–21) S tem da se trudimo biti v miru z našimi brati in sestrami, prispevamo k enotnosti in veselju občine. (Beri Kološanom 3:12–14.)

Ljubimo »v dejanju in resnici«

20., 21. Kaj se naučimo iz tega, da je Jezus umil noge svojim apostolom?

²⁰ Jezus je malo pred smrtjo rekel svojim apostolom: »Dal sem vam namreč zgled, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz storil vam.« (Jan. 13:15) Pravkar je umil noge zadnjemu od apostolov. To, kar je naredil, ni bil obred niti samo izraz prijaznosti. Preden je Janez pričel opisovati ta dogodek, je napisal: »Jezus [. . .] je svoje, ki so bili v svetu in jih je ljubil, ljubil do konca.« (Jan. 13:1) Jezus je imel svoje učence rad, zato je bil pripravljen zanje storiti nekaj, kar je sicer delal suženj. Odtlej so morali z deli ponižno izkazovati ljubezen drug drugemu. Tudi nas bi moralo iskreno bratoljubje navesti na to, da bi vsem krščanskim bratom in sestram z dejanji kazali, da se zanje ljubeče zanimamo.

²¹ Apostol Peter, ki mu je Božji Sin umil noge, je doumel, kaj jim je Jezus s tem dejanjem hotel sporočiti. Napisal je: »Zdaj ko ste si dušo očistili s poslušnostjo resnici, iz česar izhaja nehinavsko bratoljubje, močno ljubite drug drugega iz srca.« (1. Pet. 1:22) Apostol Janez, ki mu je Gospod prav tako umil noge, je napisal: »Otročiči, ne ljubimo v besedi, tudi ne z jezikom, temveč v dejanju in resnici.« (1. Jan. 3:18) Naj nas naše srce spodbuja, da svojo ljubezen potrjujemo z dejanji.

[Podčrtna opomba]

Ali se spomniš?

• Kako se lahko »razširi[mo]« v medsebojni ljubezni?

• Kaj nas lahko spodbudi k temu, da si vzamemo čas za druge?

• Kakšno vlogo ima ponižnost pri tem, ko se želimo s kom spraviti?

• Kaj bi nas moralo spodbujati k temu, da bi sovernikom delali dobro?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 21]

Sovernike prisrčno sprejemajmo.

[Slika na strani 23]

Ne izpusti iz rok nobene priložnosti, da bi si vzel čas za druge.