Sveto pismo pride na Veliki rdeči otok

KAKIH 400 kilometrov proč od jugovzhodne obale Afrike leži Madagaskar, četrti največji otok na svetu. Malgaši, prebivalci Madagaskarja, že dolgo poznajo ime Jehova, saj ga je že 170 let moč najti v malgaških prevodih Svetega pisma. Zgodba o tem, kako je nastal prevod v malgaščino, je zgodba o vztrajnosti in vdanosti.

Prizadevanja, da bi prevedli Biblijo v malgaščino, so se najprej pričela na bližnjem otoku Mavriciju. Že leta 1813 je sir Robert Farquhar, britanski guverner Mavricija, dal pobudo za prevod evangelijev v malgaščino. Pozneje je spodbudil madagaskarskega kralja Radama I., da je povabil učitelje iz Londonske misijonske družbe (LMD) na Veliki rdeči otok, kakor pogosto imenujejo Madagaskar.

Osemnajstega avgusta 1818 sta dva valižanska misijonarja, David Jones in Thomas Bevan, priplula v pristaniško mesto Toamasina na Mavriciju. Malgaši so bili zelo verni ljudje, katerih vsakdanjik se je vrtel okoli čaščenja prednikov in ustnih izročil. Govorili so slikovit jezik, ki je večinoma malajsko-polinezijskega izvora.

V Toamasini sta Jones in Bevan odprla majhno šolo in kmalu zatem sta z Mavricija pripeljala svoji ženi in otroke. Vendar je celotna skupina na žalost zbolela za malarijo in Jones je decembra 1818 izgubil svojo ženo in otroka. Dva meseca pozneje so za to boleznijo umrli tudi Bevan in njegova družina. Od cele skupine je ostal živ samo David Jones.

Jones ni dovolil, da bi ga ta tragedija odvrnila od prvotnega namena. Odločen je bil poskrbeti za to, da bodo prebivalci Madagaskarja dobili Božjo Besedo. Zatem se je vrnil na Mavricij, da bi okreval, in tam se je lotil nič kaj lahke naloge – učenja malgaščine. Kmalu zatem se je začel pripravljati na prevajanje Janezovega evangelija.

Oktobra 1820 se je vrnil na Madagaskar. Nastanil se je v glavnem mestu, Antananarivu, in nedolgo zatem odprl novo misijonarsko šolo. Razmere so bile težavne. Na voljo ni bilo nobenih učbenikov, tabel ne pisalnih miz. Toda imel je dober učni načrt, otroci pa so se bili več kot voljni učiti.

Po kakih sedmih mesecih samostojnega dela se mu je pridružil misijonar David Griffiths, ki je zamenjal Bevana. Neutrudna delavca sta se posvetila prevajanju Biblije v malgaščino.

Prevajanje se prične

Na začetku dvajsetih let 19. stoletja so za zapisovanje malgaških besed uporabljali arabske črke, kar so imenovali sorabe. Vendar je takšno besedilo znalo brati le malo ljudi. Zato sta se misijonarja posvetovala s kraljem Radamom I. in ta je izdal dovoljenje, da se sorabe nadomesti z latinično pisavo.

 Desetega septembra 1823 je Jones pričel prevajati 1. Mojzesovo in Mateja, Griffiths pa 2. Mojzesovo in Luka. Oba sta delala z osupljivo zagnanostjo. Nista opravila le večine prevajalskega dela, temveč sta tudi vsak dan dopoldan in popoldan poučevala v šoli. Poleg tega sta se pripravljala na cerkveno bogoslužje v treh jezikih in ga tudi sama vodila. Vendar jima je bilo od vsega najpomembnejše prevajanje.

S pomočjo 12 domačinov, ki so se učili pri njiju, sta v samo 18 mesecih prevedla celotne Grške spise in precej knjig Hebrejskih spisov. Naslednje leto sta dokončala osnovni prevod. Seveda je bilo treba prevod še pregledati, ga popraviti in izpiliti. Zato so jima na pomoč poslali jezikoslovca Davida Johnsa in Josepha Freemana iz Anglije.

Premagovanje ovir

Ko je bil malgaški prevod dokončan, je LMD poslala Charlesa Hovendna, da bi pripravil za tiskanje prvi tiskarski stroj na Madagaskarju. Hovenden je tja prispel 21. novembra 1826. Vendar je zbolel za malarijo in v enem mesecu po prihodu umrl, ne da bi za seboj pustil koga, ki bi znal upravljati s tiskarskim strojem. Naslednje leto je izkušenemu rokodelcu s Škotske, Jamesu Cameronu, uspelo sestaviti tiskarski stroj s pomočjo priročnika, ki so ga našli med tiskarsko opremo. Po številnih neuspelih poizkusih je 4. decembra 1827 uspel natisniti del 1. poglavja 1. Mojzesove. *

Nadaljnja težava se je pojavila po 27. juliju 1828, ko je umrl Radama I. Kralj je namreč zelo podpiral prevajanje Svetega pisma. David Jones je nekoč glede njega rekel: »Kralj Radama je nadvse prijazen in ljubezniv. Je velik zagovornik izobraževanja in bolj od zlata in srebra ceni to, da njegov narod poučujemo o vedah [zahodne] civilizacije.« Toda po smrti ga je nasledila njegova žena Ranavalona I. in že kaj kmalu je postalo očitno, da prevajanja ne bo podpirala tako kakor on.

Kmalu zatem, ko je zasedla prestol, je neki obiskovalec iz Anglije zaprosil za sprejem pri njej v zvezi s prevajanjem. Bil je zavrnjen. Ko so nekoč pozneje misijonarji povedali kraljici, da je še veliko stvari, o katerih bi bilo dobro poučiti njeno ljudstvo, na primer grščino in hebrejščino, je odvrnila: »Grščina in hebrejščina me prav nič ne zanimata, želim pa izvedeti, ali znate moje ljudstvo naučiti kaj bolj uporabnega, na primer kako izdelati milo.« Cameron je iz njenih besed razumel, da bodo morda morali zapustiti otok, še preden bo malgaška Biblija dokončana, zato jo je prosil, naj mu da teden dni časa za premislek.

Naslednji teden je Cameron kraljičinim dvornim slom izročil dva majhna kosa mila, narejena iz tamkašnjih sestavin. Tako so misijonarji z družbeno koristnimi deli zadovoljili kraljico za tako dolgo, da so lahko do konca natisnili skorajda vse biblijske knjige razen nekaj knjig Hebrejskih spisov.

Presenečenje, nato novo razočaranje

Čeprav je bila kraljica sprva do misijonarjev odklonilna, pa je maja 1831 izdala presenetljiv odlok. Malgašem je dovolila sprejeti krščanstvo in se krstiti! Vendar je bila ta odločitev bolj kratke sape. Glede na knjigo History of Madagascar »je veliko število krščenih sprožilo preplah med konzervativnimi člani dvora in ti so prepričali kraljico, da je cerkveno obhajilo pravzaprav prisega zvestobe  Britancem«. Tako je ob koncu leta 1831, samo šest mesecev pozneje, odlok o krščanskem krstu preklicala.

Zaradi nepredvidljivega ravnanja kraljice kot tudi zelo očitnega naraščajočega vpliva tradicionalistov znotraj vlade, so misijonarji pohiteli s tiskanjem Biblije. Krščanski grški spisi so bili že dokončani in v obtoku je bilo na tisoče izvodov. Nato pa se je 1. marca 1835 pojavila nova ovira. Kraljica Ranavalona I. je prepovedala krščanstvo in ukazala, da je treba vse krščanske knjige izročiti oblastem.

Kraljičin odlok je tudi pomenil, da pri tiskanju niso več smeli pomagati domačini. Tako je morala delo dokončati samo peščica misijonarjev. Garali so dan in noč, dokler ni navsezadnje junija 1835 ugledala luč sveta celotna Biblija. Malgaška Biblija je bila končno rojena!

Ker je bila prepoved že v veljavi, so Biblijo nahitro razdelili med ljudi, 70 izvodov pa zakopali, da bi jih rešili pred uničenjem. Ta odločitev ni bila čisto nič prenagljena, saj so v enem letu vsi misijonarji razen dveh zapustili otok. Toda Božja beseda se je kljub temu pričela širiti po Velikem rdečem otoku.

Ljubezen domačinov do Biblije

Kolikšno veselje so občutili prebivalci Madagaskarja, ker so lahko brali Božjo Besedo v svojem jeziku! V prevodu so resda napake, pa tudi jezik je že nekoliko zastarel. Vseeno pa je težko najti hišo, ki ne bi imela Biblije, in mnogi Malgaši jo redno berejo. Omembe vredno pri tem prevodu je to, da je v Hebrejskih spisih nekaj običajnega prebrati Božje ime Jehova. V izvirnih primerkih ga lahko najdemo tudi v Grških spisih. Zato Božje ime pozna večina Malgašev.

Ko so prvi izvodi prišli iz tiskarskega stroja, je gospod Baker, ki je upravljal z njim in videl, kakšno veselje sije z obrazov Malgašev, vzkliknil: »Nočem biti prerok, vendar ne verjamem, da bo Božja beseda kdaj pregnana iz te dežele!« Imel je prav. Niti malarija niti zahteven jezik niti kraljičine prepovedi niso mogli preprečiti, da Božja Beseda ne bi prišla med prebivalce Madagaskarja.

Sedaj pa so zanje nastopili še boljši časi. Zakaj? Leta 2008 je izšlo celotno Sveto pismo – prevod novi svet v malgaščini. Ta prevod je zaradi sodobnega, lahko razumljivega jezika velikanski korak naprej. Tako je sedaj Božja Beseda na Velikem rdečem otoku še močneje ukoreninjena. (Iza. 40:8)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 31]

Prevod novi svet v malgaščini poveličuje Božje ime Jehova.