»Otrokova pravica do duhovnega razvoja«

NA Švedski akademiji za otrokove pravice je bil 9. decembra 2008 poseben seminar na temo »Otrokova pravica do duhovnega razvoja«. Svoje mnenje je izrazilo več govornikov, ki so zastopali Švedsko cerkev, druge krščanske veroizpovedi, islam in humanistično gibanje.

Med govorniki je bil tudi duhovnik, ki je rekel: »Človek le stežka prav in pošteno opiše, kako zelo so biblijske pripovedi pomembne za otrokovo duhovnost.« Kako lahko svetopisemski odlomki zadovoljijo duhovne potrebe otrok?

»Otrok, ki sliši določene svetopisemske stavke in pripovedi, lahko zatem o njih na samem poglobljeno premišljuje,« je rekel duhovnik. Omenil je »zgodbe o Adamu in Evi, Kajnu in Abelu, Davidu in Goljatu, Jezusovem rojstvu, davkarju Zaheju ter ponazoritvi o izgubljenem sinu in usmiljenem Samarijanu«. Dejal je, da so to »nekatere od vzorčnih pripovedi, ki lahko [otroka] navedejo na premišljevanje o pomembnih področjih človekovega življenja, kot so izdajstvo, odpuščanje, sprava, sovraštvo, propad, opravičilo ter bratska in nesebična ljubezen«. Dodal je: »Ti svetopisemski odlomki vsebujejo načela, ki jih je mogoče uporabiti v življenju, načela, ki so praktična in živa.«

Seveda je pohvalno spodbujati k branju Biblije. Toda ali so otroci zares zmožni »na samem poglobljeno premišlj[evati]« o tem, kar so prebrali v Svetem pismu, in priti do pravih sklepov?

Celo odraslim je treba pojasniti svetopisemske odlomke. V Svetem pismu lahko na primer beremo o nekem človeku, ki se ni mogel dokopati do resnične duhovnosti zgolj s tem, da je »na samem premišlj[eval]«. To je bil etiopski uradnik. Bral je Izaijevo prerokovanje, vendar ga ni mogel razumeti. Toda ker je hotel doumeti prerokovo sporočilo, se je z veseljem strinjal, da mu ga učenec Filip pojasni. (Apd. 8:26–40) Ta Etiopijec ni bil nobena izjema. Vsi mi, še zlasti pa otroci, potrebujemo razlago, da bi lahko razumeli svetopisemske odlomke.

V Svetem pismu piše: »Neumnost je privezana k otrokovemu srcu.« (Preg. 22:15) Otroci potrebujejo vodstvo in smernice. Njihovi starši so jih dolžni učiti o morali in duhovnih rečeh na podlagi Biblije ter tega, kar izvejo v krščanski občini. Otroci imajo do tega pravico. Že od najzgodnejših let jim moramo pomagati, da si zgradijo trden biblijski temelj za duhovni napredek, saj bodo le tako lahko postali »zreli ljudje, [. . .] ki imajo z rabo izšolano zmožnost zaznavanja, da razlikujejo med pravilnim in napačnim«. (Heb. 5:14)