Vprašanja bralcev

Kdaj bi lahko posameznik sklenil, da se mora ponovno krstiti?

Krščen posameznik se morda zaradi določenih okoliščin sprašuje, ali je bil njegov krst veljaven, zato mogoče razmišlja o tem, da bi se ponovno krstil. Morda je v času krsta skrivaj delal kaj, za kar bi moral biti izobčen, če bi bil že krščen. Ali se je v takšnih okoliščinah sploh lahko posvetil Bogu? Njegova posvetitev bi bila veljavna samo, če bi predtem opustil nesvetopisemsko ravnanje. Če se je torej človek krstil, ko je obstajala takšna resna ovira, je morda prav, da razmisli o ponovnem krstu.

Kako pa je z nekom, ki v času krsta sicer ni grešil, je pa naredil resen prestopek pozneje, zaradi česa je bilo treba sklicati sodni odbor? Denimo, da je ta posameznik sedaj pričel trditi, da ob krstu ni popolnoma razumel pomena tega koraka in da zato njegov krst ni veljaven. Ko se z njim sestanejo starešine, se ne bi smeli ukvarjati s tem, ali je njegov krst veljaven ali ne, in ga spraševati, kaj glede tega meni on. Prestopnik je namreč poslušal svetopisemski govor o pomenu krsta. Pritrdilno je odgovoril na vprašanji glede posvetitve in krsta. Zatem se je preoblekel v kopalke in se dal potopiti pod vodo. Zato je povsem logično sklepati, da se je jasno zavedal resnosti svojega ravnanja. Starešine bodo zato z njim ravnali kot s krščenim.

Če posameznik v pogovoru s starešinami podvomi o tem, da je njegov krst veljaven, mu lahko predlagajo, naj prebere članka v angleškem Stražnem stolpu, 1. marec 1960, na straneh 159 in 160, in 15. februar 1964, na straneh 123 do 126, ki podrobno razpravljata o možnosti ponovnega krsta. Če bo potem še vedno menil, da bi se zaradi določenih okoliščin (kot je denimo pomanjkanje biblijskega znanja ob krstu) moral ponovno krstiti, se lahko sam odloči, kaj bo storil.

Kaj vse bi moral upoštevati kristjan, ko razmišlja o tem, da bi s kom skupaj stanoval?

Vsakdo potrebuje streho nad glavo. Vendar danes mnogi nimajo lastnega doma. Zaradi slabih gospodarskih razmer, zdravstvenih težav ali česa drugega mora včasih živeti skupaj razširjena družina, h kateri lahko spadajo številni sorodniki. V nekaterih delih sveta so morda sorodniki natlačeni v eni sami sobi in nimajo praktično nobene zasebnosti.

Ni naloga Jehovove organizacije sestaviti dolg seznam pravil glede tega, kakšno bivališče bi bilo primerno za vsakega člana svetovne občine. Kristjane naj bi pri tem, ko pretehtavajo, ali so določene stanovanjske razmere sprejemljive za Boga ali ne, vodila svetopisemska načela. Poglejmo si nekatera od njih.

 Razmisliti moramo predvsem o tem, kako bo to, da bomo stanovali skupaj z drugimi, vplivalo na nas in na našo duhovnost. Kdo so ti ljudje? Ali častijo Jehova? Ali živijo v skladu z biblijskimi merili? »Nikar se ne dajte zavesti!« je napisal apostol Pavel. »Slaba družba pokvari dobre navade.« (1. Kor. 15:33)

Sveto pismo pojasnjuje, da Jehova obsoja nečistovanje in prešuštvo. (Heb. 13:4) Ne bi bilo torej prav, če bi živeli v stanovanju, v katerem lahko neporočena človeka nasprotnega spola spita v istem prostoru, kakor da bi bila mož in žena, saj je to za Boga nesprejemljivo. Kristjan ne bi hotel živeti nekje, kjer se dopušča nemorala.

Poleg tega Biblija spodbuja vse, ki želijo, da bi jim bil Bog naklonjen, naj »beži[jo] pred nečistovanjem«. (1. Kor. 6:18) Zato kristjani ravnajo modro, če pazijo, da ne živijo v stanovanju, v katerem bi lahko prišli v skušnjavo, da bi se vedli nemoralno. Zamislimo si, da bi več kristjanov bivalo pod isto streho. Ali bi lahko kdaj zaradi nepredvidenih okoliščin prišli v skušnjavo, da bi prekršili Božji zakon? Kaj, če bi dva, ki med seboj nista poročena, nepričakovano ostala sama doma, ker bi bili drugi, ki običajno stanujejo z njima, trenutno zdoma? Podobno bi lahko prišla v nevarnost samska posameznika, ki živita v istem domu in drug do drugega gojita romantična čustva. Takšnim okoliščinam bi se bilo modro ogniti.

Prav tako bi bilo neprimerno, če bi razvezana posameznika še naprej živela v isti hiši. Ker sta bila v preteklosti navajena imeti spolne odnose drug z drugim, bi bivanje v isti hiši zlahka vodilo v nemoralno vedenje. (Preg. 22:3)

Zadnji, vendar zaradi tega nič manj pomemben dejavnik, ki bi ga morali upoštevati, pa je, kako bi na našo odločitev gledala okolica. Morda bi kristjan presodil, da so določene stanovanjske razmere zanj primerne, toda če bi v okolici zaradi tega prišel na slab glas, bi moral o njih tehtno premisliti. Nikakor nočemo, da bi se zaradi nas blatilo Jehovovo ime. Pavel je o tem takole dejal: »Ne postanite vzrok za spotiko niti Judom, niti Grkom, niti Božji občini, tako kakor jaz skušam vsem ljudem v vsem ugajati, ko si ne prizadevam za lastno korist, temveč za korist mnogih, da bi se ti lahko rešili.« (1. Kor. 10:32, 33)

Najti primerno bivališče je za tiste, ki želijo podpirati Jehovova pravična merila, lahko pravi izziv. Vendar morajo kristjani preverjati, »kaj je Gospodu po volji«. Poskrbeti morajo, da se v njihovem domu ne bi dogajalo nič nespodobnega. (Efež. 5:5, 10) Zato bi morali prositi za Božje vodstvo in narediti vse, kar lahko, da bi zaščitili drug drugega v fizičnem in moralnem pogledu ter ravnali v čast Bogu Jehovu.