Vprašanja bralcev

Ali je vrstica iz Ezekiela 18:20, ki pravi, da »sin ne bo odgovarjal za očetove pregrehe«, v nasprotju s stavkom iz 2. Mojzesove 20:5, kjer piše, da Jehova kaznuje »za pregrehe očetov njihove sinove«?

Ti vrstici si med seboj ne nasprotujeta. En stavek se osredinja na to, da je za svoja dejanja odgovoren vsak zase, drugi pa priznava, da se velikokrat zgodi, da človek s svojimi napakami negativno vpliva na svoje potomce.

Iz sobesedila lahko vidimo, da Ezekiel 18:20 poudarja, da je vsakdo sam odgovoren za svoje ravnanje. V 4. vrstici namreč piše: »Duša, ki greši, bo umrla.« Kaj pa lahko preberemo o človeku, ki je »pravičen ter ravna v skladu s pravico in pravičnostjo«? Takšen »bo živel«. (Ezek. 18:5, 9) Vsakogar torej, ki je dovolj star, da sam odgovarja za svoje ravnanje, bo Jehova sodil »po njegovih poteh«. (Ezek. 18:30)

To načelo je jasno vidno iz primera levita Koraha. Ko je skupaj z drugimi Izraelci potoval skozi pustinjo, je postal nezadovoljen s svojimi službenimi prednostmi. Hrepenel je po duhovniški službi, zato se je skupaj s somišljeniki uprl Jehovovima predstavnikoma, Mojzesu in Aronu. Ker se je prevzetno hotel dokopati do te službe – prednosti, do katere ni bil upravičen – je Jehova njega in vse druge upornike usmrtil. (4. Mojz. 16:8–11, 31–33) Korahovi sinovi pa se uporu niso pridružili. V Božjih očeh niso bili odgovorni za  očetov greh. Ker so bili zvestovdani Jehovu, so ostali pri življenju. (4. Mojz. 26:10, 11)

Kaj pa pomeni svarilo iz 2. Mojzesove 20:5, ki je del desetih zapovedi? Znova preglejmo sobesedilo. Jehova je Izraelcem slovesno predložil Postavino zavezo. Ko so slišali določila te zaveze, so glasno dejali: »Izpolnjevali bomo vse, kar je Jehova govoril.« (2. Mojz. 19:5–8) Tako so kot narod prišli v poseben odnos z Jehovom. Torej so bile besede iz 2. Mojzesove 20:5 namenjene predvsem narodu kot celoti.

Ko so bili Izraelci kot narod zvesti Jehovu, so imeli od tega koristi in Jehova jih je bogato blagoslavljal. (3. Mojz. 26:3–8) Veljalo pa je tudi nasprotno. Ko je izraelski narod zavrnil Jehova in šel za drugimi bogovi, ga Jehova ni več blagoslavljal in ščitil, zato se je nadenj zgrnila nesreča. (Sodn. 2:11–18) Čeprav je narod kot celota zabredel v malikovalstvo, pa so bili med njimi tudi takšni, ki so ostali značajni in se ravnali po Božjih zapovedih. (1. kra. 19:14, 18) Ti zvesti so zaradi grehov naroda gotovo tudi sami nekoliko trpeli, vendar jim je Jehova izkazoval srčno dobrotljivost.

Ko so Izraelci pričeli tako očitno kršiti Jehovova načela, da je Božje ime postalo predmet posmeha med narodi, se jih je Jehova odločil kaznovati tako, da je dovolil Babiloncem, da so jih odpeljali v suženjstvo. Seveda je to pomenilo, da so bili Izraelci kaznovani kot narod pa tudi kot posamezniki. (Jer. 52:3–11, 27) Biblija pokaže, da je bila krivda Izraelcev tako velika, da so še trije ali štirje naslednji rodovi oziroma več občutili posledice njihovega napačnega ravnanja, kakor to piše v 2. Mojzesovi 20:5.

Božja Beseda pa vsebuje tudi pripovedi o tem, da so posledice napačnega ravnanja prednikov občutile posamezne družine. Veliki duhovnik Eli je žalil Jehova s tem, da je dopuščal, da sta njegova sinova, »ničvredneža«, kljub svojemu nemoralnemu ravnanju še naprej služila kot duhovnika. (1. Sam. 2:12–16, 22–25) Ker je svojima sinovoma izkazoval večjo čast kakor Bogu, je Jehova odredil, da Elijevi potomci ne bodo več veliki duhovniki. To je pričelo veljati z njegovim prapravnukom Abjatarjem. (1. Sam. 2:29–36; 1. kra. 2:27) Resničnost načela iz 2. Mojzesove 20:5 pa se vidi tudi iz tega, kar je doživel Gehazi. Kot Elizejev služabnik je zlorabil svoj položaj, s tem da si je od ozdravljenega sirskega generala Naamana z zvijačo izprosil gmotne dobrine. Jehova je po Elizeju nad njim izrekel obsodbo: »Naamánova gobavost [se bo] držala tebe in tvojega potomstva na veke!« (2. kra. 5:20–27) Gehazi je s svojim grehom nakopal nesrečo tudi svojim potomcem.

Jehova ima kot naš Stvarnik, ki nam je dal življenje, vso pravico odločiti, kakšna kazen je pravična in ustrezna. Iz primerov, ki smo jih navedli v tem članku, je jasno, da lahko posledice greha občutijo tudi otroci oziroma potomci tistega, ki je grešil. Vendar Jehova sliši »vpitje tistih, ki so v stiski«, zato si lahko posamezniki, ki ga iskreno iščejo, pridobijo njegovo naklonjenost in občutijo nekaj olajšanja. (Job 34:28)

[Slika na strani 29]

Korah in drugi uporniki so bili pred Bogom sami odgovorni za svoja dejanja.