Preizkušnje so nas naučile še bolj zaupati Jehovu

Pripoveduje Ada Dello Stritto

Pravkar sem prepisal dnevni stavek v svoj zvezek. Star sem 36 let, vendar mi je teh nekaj vrstic vzelo dve uri. Zakaj tako dolgo? To bo pojasnila moja mama. (Joel)

Z MOŽEM sva postala Jehovovi priči leta 1968. Potem ko sta se nama rodila zdrava sinova, David in Marc, sva dobila še tretjega, Joela. Rodil se je leta 1973 v bolnišnici v belgijskem mestu Binche, kakih 60 kilometrov južno od Bruslja. Bil je nedonošen in je tehtal samo 1700 gramov. Ko sem odšla iz bolnišnice, sem morala Joela pustiti tam, da bi pridobil na teži.

Ker še po nekaj tednih ni bilo nobenega znaka napredka, sva ga z možem Luigijem odnesla k otroškemu zdravniku. Ko ga je pregledal, je dejal: »Žal mi je. Videti je, da ima vse probleme, ki jih njegova brata nimata.« Nato je bilo dolgo vse tiho. Takrat sem doumela, da je z zdravjem najinega malega fantka nekaj hudo narobe. Zatem je zdravnik poklical mojega moža na stran in mu rekel: »Vajin dojenček ima trisomijo 21.« Poznana je tudi pod imenom Downov sindrom. *

Žalostna zaradi zdravnikove diagnoze sva se odločila, da se bova posvetovala še z enim specialistom. Ta je malega Joela natančno preiskoval skoraj eno uro, ne da bi rekel eno samo besedo. Nama z možem se je zdela ta ura dolga celo večnost. Na koncu naju je zdravnik pogledal in dejal: »Vajin otrok bo zelo odvisen od vaju.« Nato pa je z nežnim glasom dodal: »Vendar bo Joel srečen otrok, ker ga imata rada!« Polna mešanih občutkov sem vzela Joela v naročje in odšli smo domov. Takrat je bil star osem tednov.

Moč so nama vlivali krščanski shodi in oznanjevanje

Nadaljnje zdravniške preiskave so pokazale, da ima Joel tudi resno srčno okvaro in hud rahitis. Ker je bilo njegovo srce preveliko, je pritiskalo ob pljuča in zaradi tega je bil dovzetnejši za  okužbe. Kmalu zatem, ko mu je bilo štiri mesece, je dobil pljučnico, tako da je moral v bolnišnico in tam so ga dali v karanteno. Trgalo se nama je srce, ko sva ga videla bojevati se za življenje. Želela sva si, da bi ga lahko vzela v roke in ga ljubkovala, vendar se ga deset mučnih tednov sploh nisva smela dotakniti. Z možem sva lahko samo nemo opazovala, se oklepala drug drugega in molila.

V tem težavnem obdobju sva redno obiskovala občinske shode skupaj z Davidom in Marcom, ki sta bila takrat stara 6 in 3 leta. Ko smo bili v kraljestveni dvorani, smo čutili, kako Jehova skrbi za nas s svojo ljubečo roko. V urah, ko smo bili obkroženi s krščanskimi brati in sestrami, smo čutili, da lahko preložimo svoje breme na Jehova, in to nam je povrnilo nekaj notranjega miru. (Ps. 55:22) Celo medicinske sestre, ki so skrbele za Joela, so nama rekle, da vidijo, da nama shodi pomagajo obdržati notranje ravnovesje.

Takrat sem tudi rotila Jehova, naj mi da moč, da bi lahko šla na oznanjevanje. Nisem hotela doma jokati, temveč sem želela drugim povedati, da nam Bog obljublja svet brez bolezni in da to upanje tudi meni vliva moč. Vsakič ko sem bila na oznanjevanju, sem čutila, da mi je Jehova odgovoril na molitve.

»To je neverjetno!«

Kako srečna sva bila tistega dne, ko sva lahko končno pripeljala Joela iz bolnišnice domov! Toda že naslednjega dne se je najino veselje spremenilo v žalost. Joelu se je zdravstveno stanje naglo poslabšalo in hitro sva ga morala odpeljati nazaj v bolnišnico. Zdravniki so nama po pregledu rekli: »Joel ima pred seboj kvečjemu le še šest mesecev življenja.« Dva meseca kasneje, ko je bil star kakih osem mesecev, se je zdelo, da se bo njihova napoved uresničila, ker se mu je stanje poslabšalo. Zdravnik se je usedel k nama in rekel: »Tako zelo mi je žal. Zanj ne moremo storiti ničesar več.« Zatem je dodal: »Sedaj mu lahko pomaga samo še Jehova.«

Vrnila sem se k Joelu v bolniško sobo. Čeprav sem bila čustveno strta in fizično povsem izčrpana, ga nisem hotela pustiti samega. Več krščanskih sester je izmenjaje ostajalo ves čas ob meni, medtem ko je Luigi skrbel za najina starejša sinova. Minil je en teden. Nato pa je Joel nenadoma doživel srčni napad. Medicinske sestre so prihitele v sobo, vendar mu niso mogle z ničimer pomagati. Po nekaj minutah je ena od njih tiho dejala: »Konec je . . .« Vsa izčrpana sem bruhnila v krčevit jok in zapustila sobo. Skušala sem moliti k Jehovu, vendar so mi besede, s katerimi bi izrazila svojo bolečino, le stežka šle z jezika. Po kakih 15 minutah mi je medicinska sestra zaklicala: »Joel prihaja k sebi!« Prijela me je za roko in rekla: »Pridite ga pogledat.« Ko sem prišla k njemu, mu je srce spet bilo! Novica o tem se je hitro razširila. Medicinske sestre in zdravniki so ga prihiteli pogledat in mnogi so vzkliknili: »To je neverjetno!«

Presenetljiv napredek pri štirih letih

V prvih letih Joelovega življenja nama je otroški zdravnik velikokrat rekel: »Joel potrebuje veliko ljubezni.« Ker je  Jehova za naju z Luigijem po Joelovem rojstvu še posebej ljubeče skrbel, sva sedaj želela takšno skrb izkazovati najinemu sinu. Za to sva imela veliko priložnosti, saj je pri vsem, kar je počel, potreboval najino pomoč.

Prvih sedem let njegovega življenja se je vsako leto ponovila ista zgodba. Med oktobrom in marcem so se mu bolezni vrstile ena za drugo, tako da smo se vozili iz bolnišnice domov in spet nazaj. Obenem sem skušala posvetiti karseda veliko časa starejšima sinovoma, Davidu in Marcu. Onadva pa sta se v zameno precej ukvarjala z Joelom, in rezultati so bili presenetljivi. Več zdravnikov nam je na primer dejalo, da Joel ne bo mogel nikoli hoditi. Toda nekega dne, ko je imel štiri leta, mu je Marc rekel: »Daj, Joel, pokaži mamici, da to zmoreš!« Na moje presenečenje je Joel naredil nekaj korakov! Bili smo presrečni in smo se kot družina v molitvi iz srca zahvalili Jehovu. Že ob vsakem najmanjšem napredku na tem ali onem področju smo ga navdušeno pohvalili.

Poučevanje o Bogu od najrosnejših let naprej se je obrestovalo

Joela sva, kolikor se je le dalo, jemala s seboj na shode v kraljestveno dvorano. Ker je bil zelo dovzeten za okužbe, sva ga dala v poseben voziček, preko katerega je bila napeta prozorna plastična ponjava. Čeprav je sedel za ponjavo, je užival v tem, da je bil lahko skupaj z občino.

Krščanski bratje in sestre so nam bili vir moči, obdajali so nas z ljubeznijo in nam praktično pomagali. Neki brat nas je pogosto spomnil na besede iz Izaija 59:1: »Glej, Jehovova roka ni prekratka, da ne bi mogla rešiti, niti ni njegovo uho gluho, da ne bi moglo slišati.« Te krepilne besede so nama pomagale, da sva zaupala Jehovu.

Ko je Joel odraščal, sva se trudila, da bi mu postalo v življenju zelo pomembno služiti Jehovu. Ob vsaki priložnosti sva mu o našem nebeškem Očetu govorila tako, da je lahko z njim spletel ljubečo vez. Jehova sva rotila, naj blagoslovi najin trud, tako da bo obrodil dobre sadove.

V Joelovih zgodnjih najstniških letih sva z veseljem opazila, da se z ljudmi, s katerimi pride v stik, rad pogovarja o biblijskih resnicah. Ko je pri 14-ih okreval po večji operaciji, sem bila zelo vesela njegovega vprašanja: »Mami, ali lahko dam kirurgu knjigo Večno živeti?« Nekaj let zatem je moral še na eno operacijo. Jasno nam je bilo, da se lahko zgodi, da je ne bo preživel. Pred operacijo je dal svojim zdravnikom pismo, ki sva ga sestavila skupaj z njim. V njem je bilo pojasnjeno njegovo stališče do uporabe krvi. Kirurg je zatem Joela vprašal: »In ti se s tem res strinjaš?« Joel je odločno odgovoril: »Seveda.« Bila sva nadvse ponosna, da najin sin zaupa  v svojega Stvarnika in da mu je odločen ugajati. Bolnišnično osebje je bilo zelo razumevajoče, in to sva močno cenila.

Joelov duhovni napredek

Joel se je pri 17-ih v znak posvetitve Bogu krstil v vodi. Tega dne ne bova nikoli pozabila! Njegov duhovni napredek naju navdaja z veliko radostjo. Vse od takrat se njegova ljubezen do Jehova in gorečnost za resnico nista ohladili. Joel vsakomur, ki ga sreča, rad pove: »Resnica je moje življenje!«

V poznih najstniških letih se je naučil brati in pisati. Za to se je moral izjemno truditi. Vsaka najmanjša beseda, ki jo je uspel napisati, je bila zmaga zase. Odtlej prične vsak dan s pregledovanjem dnevnega stavka iz brošurice Dnevno pregledovanje Svetega pisma. Zatem svetopisemski stavek vestno prepiše v enega od svojih zvezkov, ki jih ima sedaj že za pravcato zbirko!

Na dan shoda pazi na to, da gremo dovolj zgodaj v kraljestveno dvorano, saj hoče biti tam pravočasno, da lahko izrazi prisrčno dobrodošlico vsem, ki pridejo v dvorano. Na shodih rad komentira in sodeluje v prikazih. Poleg tega pomaga skrbeti za mikrofone in opravlja še druge manjše naloge. Vsak teden naju spremlja na oznanjevanju, če mu to le dopušča zdravje. Leta 2007 je bilo v občini objavljeno, da je Joel postavljen za strežnega služabnika. Po licih so nama tekle solze radosti. Jehova naju je resnično blagoslovil!

Čutimo Jehovovo pomoč

Leta 1999 smo se spoprijeli z nadaljnjo preizkušnjo. V naš avtomobil se je zaletel predrzen voznik in Luigi je bil hudo poškodovan. Morali so mu amputirati nogo in večkrat operirati hrbtenico. Ker smo zaupali Jehovu, smo znova občutili moč, ki jo on daje svojim služabnikom, kadar jo potrebujejo. (Fil. 4:13) Luigi je še vedno invaliden, vendar skušava gledati na to s pozitivne strani. Ker ne more hoditi v službo, se lahko bolj posveča Joelu. Zato imam jaz več časa za duhovne dejavnosti. Tudi Luigi lahko več pozornosti namenja duhovnim potrebam naše družine in članov občine, v kateri še vedno služi kot koordinator starešinstva.

Zaradi neobičajnih okoliščin preživi naša družina skupaj veliko časa. Sčasoma sva se naučila biti razumna in se zavedati svojih omejitev in omejitev drugih. V dnevih, ko naju prevzame malodušje, v molitvi izlijeva svoje srce Jehovu. Na žalost sta najina sinova David in Marc, potem ko sta odrasla in odšla od doma, postopoma nehala služiti Jehovu. Upava, da se bosta nekega dne vrnila k njemu. (Luk. 15:17–24)

V vseh teh letih sva čutila, da naju Jehova podpira, in v težavah sva se naučila zanašati nanj. Še posebej so nama pri srcu besede iz Izaija 41:13: »Jaz, Jehova, tvoj Bog, te držim za desnico in ti govorim: ‚Ne boj se. Jaz ti bom pomagal.‘« V tolažbo nama je, ker veva, da naju Jehova trdno drži za roko. Prav zares lahko rečeva, da so naju preizkušnje naučile še bolj zaupati našemu nebeškemu Očetu Jehovu.

[Podčrtna opomba]

[Sliki na straneh 16, 17]

Joel s svojo mamo Ado

[Slika na strani 18]

Ada, Joel in Luigi

[Slika na strani 19]

Joel rad izraža dobrodošlico bratom in sestram v kraljestveni dvorani.