Prijetne besede prispevajo k dobrim odnosom

»Naj bo vaša beseda vedno prijetna.« (KOL. 4:6)

1., 2. Kaj dobrega je dosegel neki brat s svojimi prijaznimi besedami?

»MED oznanjevanjem po hišah sem pričeval nekemu moškemu. Moški se je tako razjezil, da so se mu začele tresti ustnice in nato še vse telo,« pripoveduje neki brat. »Mirno sem skušal z njim razpravljati na podlagi Svetega pisma, toda postajal je vse bolj jezen. Besedno so me začeli napadati tudi njegova žena in otroci, zato sem uvidel, da je čas, da se poslovim. Rekel sem jim, da sem prišel v miru in da bi želel tudi oditi v miru. Pokazal sem jim Galačanom 5:22, 23, kjer so omenjeni ljubezen, blagost, samoobvladanje in mir. Potem sem odšel.

² Ko sem nato obiskoval hiše na drugi strani ulice, sem to družino videl sedeti pred hišo na stopnicah. Poklicali so me nazaj. ‚Kaj bo pa zdaj?‘ sem pomislil. Moški je imel v roki vrč hladne vode in mi ga je ponudil. Opravičil se je za nevljudnost in me pohvalil za močno vero. Nazadnje smo se prijateljsko razšli.«

3. Zakaj ne smemo drugim dovoliti, da bi nas razjezili?

³ V današnjem svetu, ki je prepoln raznovrstnih pritiskov, se je pogosto – tudi na oznanjevanju – nemogoče ogniti jeznim ljudem. Zato je bistveno, da s takšnimi ljudmi ravnamo »blago in zelo spoštljivo«. (1. Pet. 3:15) Če bi omenjeni brat dovolil, da bi se zaradi stanovalčeve jeze in neprijaznosti tudi sam razjezil, se stanovalec verjetno ne bi tako omehčal, kot se je, ampak bi najbrž postal še bolj jezen. Ker pa se je brat obvladal in govoril prijazno, je bil izid dober.

Kaj naredi govor prijeten?

4. Zakaj je pomembno govoriti prijetno?

⁴ Ne glede na to, ali sodelujemo s člani občine, s tistimi zunaj nje oziroma z družinskimi člani, je nujno, da upoštevamo tale nasvet apostola Pavla: »Naj bo vaša beseda vedno prijetna, začinjena s soljo.« (Kol. 4:6) Takšen okusen oziroma primeren govor je bistven za dobro komunikacijo in mir.

5. Česa dobra komunikacija ne pomeni? Ponazori.

⁵ Dobra komunikacija ne pomeni, da takoj povemo to, kar mislimo in čutimo, še zlasti ne, kadar smo razburjeni. Iz Svetega pisma spoznamo, da je nenadzorovano izražanje jeze znak slabosti, ne pa kreposti. (Beri Pregovori 25:28; 29:11.) Mojzes, ki je bil »daleč najkrotkejši« od vseh ljudi, ki so takrat živeli, je nekoč dovolil, da ga je izraelski narod s svojo upornostjo tako razjezil, da ni oslavil Boga. Mojzes je ob tem dogodku jasno izrazil svoje občutke, to pa Jehovu ni bilo všeč. Izraelce je vodil 40 let, vendar mu Jehova ni dovolil, da bi jih pripeljal v Obljubljeno deželo. (4. Mojz. 12:3; 20:10, 12; Ps. 106:32)

6. Kaj pomeni govoriti preudarno?

⁶ Sveto pismo nam priporoča, naj brzdamo svoj govor in smo pri govorjenju preudarni oziroma razsodni. »Kjer je veliko besed, je tudi greh, kdor pa svoje ustnice brzda, ravna preudarno.« (Preg. 10:19; 17:27) Vendar pa to, da je človek preudaren, ne pomeni, da nikoli  ne pove, kaj misli. Preudaren človek govori prijetno, s svojim jezikom ne zadaja ran, ampak z njim zdravi. (Beri Pregovori 12:18; 18:21.)

»Čas molčanja in čas govorjenja«

7. Česa ne bi smeli izražati in zakaj ne?

⁷ Ravno tako kakor moramo biti prijazni in se brzdati, kadar govorimo s sodelavci ali neznanimi ljudmi na oznanjevanju, moramo ravnati tudi v občini in doma. Če bi dali duška svoji jezi, ne da bi se menili za posledice, bi s tem lahko zelo škodili svojemu duhovnemu, čustvenemu in fizičnemu zdravju pa tudi zdravju drugih. (Preg. 18:6, 7) Občutke zagrenjenosti in jeze, ki so odraz naše nepopolne narave, moramo obvladovati. Drugih ne smemo žaliti, se jim posmehovati ali pa se srditi nanje. (Kol. 3:8; Jak. 1:20) Če bi tako ravnali, bi uničili svoj dragoceni odnos z drugimi ljudmi in z Jehovom. Jezus je učil: »Pred sodiščem [bo] odgovarjal vsak, ki se ne neha jeziti na svojega brata; in kdor svojega brata nagovori z neizrekljivo besedo zaničevanja, bo odgovarjal pred vrhovnim sodiščem; kdor pa reče ‚Norec ničvredni‘, je v nevarnosti, da bo kaznovan z ognjeno geheno.« (Mat. 5:22)

8. Kdaj bi morali povedati svoje občutke in kako?

⁸ Glede nekaterih stvari pa morda menimo, da bi se bilo bolje pogovoriti. Če nas kaj, kar je kdo od bratov ali sester rekel ali storil, tako zelo moti, da enostavno ne moremo preko tega, ne dovolimo, da bi se v našem srcu začeli razvijati sovražni občutki. (Preg. 19:11) Če nas kdo ujezi, najprej spravimo pod nadzor svoja čustva, nato pa naredimo, kar je treba, da bi rešili zadevo. Pavel je napisal: »Naj se ne zgodi, da bi sonce zašlo, vi pa bi bili še vedno razdraženi.« Če te problem ne neha težiti, se z bratom oziroma sestro o njem prijazno pogovori ob primernem trenutku. (Beri Efežanom 4:26, 27, 31, 32.) To stori odkrito, vendar prijazno, v mislih pa  imej cilj, da bi se z njim spravil. (3. Mojz. 19:17; Mat. 18:15)

9. Zakaj bi morali svoja čustva spraviti pod nadzor, preden spregovorimo z drugimi?

⁹ Seveda bi morali paziti, da bi izbrali primeren trenutek. Je namreč »čas molčanja in čas govorjenja«. (Prid. 3:1, 7) Poleg tega »srce pravičnega premišljuje, kaj bo odgovorilo«. (Preg. 15:28) To morda pomeni, da malo počakamo, preden o problemu spregovorimo. Če to storimo, ko smo še zelo razburjeni, lahko stvari samo še poslabšamo; po drugi strani pa ni modro čakati predolgo.

S prijaznimi dejanji prispevamo k dobrim odnosom

10. Kako lahko s prijaznimi dejanji izboljšamo medsebojne odnose?

¹⁰ S prijaznimi besedami in dobro komunikacijo lahko z drugimi vzpostavimo in ohranimo mirne odnose. Pravzaprav nam to, da storimo vse, kar moremo, da bi izboljšali medsebojne odnose, pomaga izboljšati komunikacijo. K odprti komunikaciji prispevamo s tem, da se drugim skušamo iskreno približati s prijaznimi dejanji – da jim denimo ponudimo pomoč, ko jo potrebujejo, jim iz srca damo kakšno darilo ali pa izkažemo gostoljubnost. S tem lahko komu celo »nasu[jemo] žerjavico« na glavo oziroma iz njega prikličemo dobre lastnosti, ki bodo pogovor olajšale. (Rim. 12:20, 21)

11. Kako se je Jakob skušal približati Ezavu in kakšen je bil izid?

¹¹ Patriarh Jakob se je zavedal, da so prijazna dejanja pomembna. Njegov brat dvojček, Ezav, je bil nanj zelo jezen. Zato je Jakob iz strahu pred tem, da bi ga Ezav ubil, pobegnil od doma. Čez mnoga leta pa se je Jakob vrnil. Ezav mu je šel s 400 možmi naproti. Jakob je prosil Jehova za pomoč. Nato je Ezavu poslal v dar veliko čredo živine. Darilo je doseglo svoj namen. Ezavu se je srce omehčalo in ko sta se z Jakobom srečala, mu je stekel v objem. (1. Mojz. 27:41–44; 32:6, 11, 13–15; 33:4, 10)

S prijaznimi besedami spodbujajmo druge

12. Zakaj bi se morali z našimi brati in sestrami pogovarjati prijazno?

¹² Kristjani služimo Bogu, in ne ljudem. Kljub temu pa je povsem naravno, da si želimo priznanja soljudi. S svojimi prijaznimi besedami lahko bratom in sestram olajšamo bremena. Z ostro kritiko pa bi jim lahko ta bremena samo še otežili in nekatere morda celo navedli na razmišljanje, da jih Jehova več ne mara. Zato se z drugimi odkritosrčno pogovarjajmo o spodbudnih stvareh oziroma naj iz naših ust pride beseda, ki je »dobra za okrepitev, kadar je to treba, da bi poslušalcem podelila tisto, kar je zanje koristno«. (Efež. 4:29)

13. Na kaj bi morali misliti starešine: a) kadar svetujejo in b) kadar pišejo kakšno pismo?

¹³ Še posebej »blagi« bi morali biti starešine in bi morali s čredo nežno ravnati. (1. Tes. 2:7, 8) Kadar morajo starešine kaj svetovati, bi morali to storiti »z blagostjo«, četudi govorijo s takšnimi, »ki se upirajo«. (2. Tim. 2:24, 25) Starešine bi se morali izražati prijazno tudi takrat, kadar je denimo treba napisati pismo kakemu drugemu starešinstvu ali pa podružničnemu uradu. Biti bi morali prijazni in taktni, v skladu s tem, kar beremo v Mateju 7:12.

Prijetne besede v družini

14. Kaj Pavel svetuje možem in zakaj?

¹⁴ Kaj hitro lahko začnemo podcenjevati vpliv, ki ga imajo naše besede, izraz obraza in govorica telesa na druge. Na primer, nekateri možje se morda sploh ne zavedajo povsem, kako zelo lahko z besedami prizadenejo svojo ženo. Neka sestra je povedala: »Prav strah me postane, kadar mož jezno povzdigne glas.« Ženski lahko takšne krepke besede  še dolgo ostanejo v spominu in utegnejo nanjo vplivati bolj kakor na moškega. (Luk. 2:19) To še posebej velja, če pridejo iz ust nekoga, ki ga ženska ljubi in želi spoštovati. Pavel možem svetuje: »Ljubite svojo ženo in se ne srdite nanjo.« (Kol. 3:19)

15. Ponazori, zakaj bi moral mož s svojo ženo ravnati blago.

¹⁵ Neki izkušeni poročeni brat je dobro ponazoril, zakaj bi moral mož s svojo ženo ravnati blago, kakor s »krhkejšo posodo«. Rekel je: »Kadar v rokah držiš dragoceno in krhko vazo, je ne smeš premočno stiskati, saj lahko poči. Poškodovano vazo sicer lahko zlepiš, vendar razpoka ostane vidna. Če mož s svojo ženo govori pretrdo, jo lahko rani. To pa utegne pustiti trajno razpoko v njunem odnosu.« (Beri 1. Petrovo 3:7.)

16. Kako lahko žena »zida svojo hišo«?

¹⁶ Tudi moške lahko besede drugih, tudi njihovih žen, spodbudijo ali pa prizadenejo. »Preudarna žena,« takšna, ki ji mož lahko zares »zaupa«, je obzirna do njegovih občutkov, ravno tako kakor želi, da bi bil on obziren do njenih. (Preg. 19:14; 31:11) Žena ima v družini vsekakor lahko precejšen vpliv, dober ali pa slab. »Ženska, ki je res modra, zida svojo hišo, neumna pa jo s svojimi rokami podira.« (Preg. 14:1)

17. a) Kako bi morali otroci govoriti s svojimi starši? b) Kako bi morali starejši govoriti z mlajšimi in zakaj?

¹⁷ Starši in otroci bi prav tako morali drug z drugim govoriti prijazno. (Mat. 15:4) Ko se pogovarjamo z otroki, bi morali biti pozorni na svoje besede, da jih ne bi z njimi dražili oziroma jezili. (Kol. 3:21; Efež. 6:4) Tudi če bi otroci potrebovali disciplinski ukrep, bi morali starši in starešine z njimi spoštljivo govoriti. Tako lahko odrasli otrokom pomagajo, da se lažje popravijo in ostanejo v dobrem odnosu z Bogom. To je veliko boljše, kakor pa jim dajati vtis, da smo obupali nad njimi, saj bi lahko zaradi tega otroci obupali sami nad sabo. Otroci se morda ne bodo spomnili vseh nasvetov, ki so jih dobili, zagotovo pa si bodo zapomnili, kako so drugi z njimi govorili.

 Naj bodo naše besede dobre in naj prihajajo iz srca

18. Kako se lahko znebimo bolečih misli in občutkov?

¹⁸ Mirno premagovati jezo ne pomeni le tega, da si nadenemo miren obraz. Naš cilj naj ne bi bil le zatreti svoja močna čustva. Ko skušamo ostati na zunaj mirni, medtem ko v nas vre, smo pod velikim pritiskom. Bilo bi podobno, kakor če bi med vožnjo z avtomobilom hkrati pritiskali na zavoro in plin. Za avto bi bil to dodaten napor in bi se lahko pokvaril. Zato ne dovolimo, da bi se v nas nabirala jeza, ki bi pozneje izbruhnila. Prosimo Jehova, da bi nam pomagal iz srca odstraniti boleče občutke. Dovolimo Jehovovemu duhu, da nam preobrazi um in srce, tako da bi bila v skladu z njegovo voljo. (Beri Rimljanom 12:2; Efežanom 4:23, 24.)

19. Kateri praktični ukrepi nam lahko pomagajo, da se ognemo sporom?

¹⁹ Da bi obvladali svoja čustva, naredimo kaj praktičnega. Če se znajdemo v napetih okoliščinah in začutimo, da začenja v nas rasti jeza, bo morda pomagalo to, da se umaknemo in pomirimo svoja čustva. (Preg. 17:14) Če pa se tisti, s katerim govorimo, začne jeziti, se še posebej potrudimo, da bi govorili prijetno. Zapomnimo si: »Blag odgovor odvrača togoto, zbadljiva beseda pa povzroča jezo.« (Preg. 15:1) Z ostro ali žaljivo pripombo lahko samo prilijemo olje na ogenj, pa četudi jo izrečemo z blagim glasom. (Preg. 26:21) Zato bodimo, kadar kaj preizkusi naše samoobvladanje, »počas[ni] za govorjenje in počas[ni] za jezo«. Prosimo Jehova za njegovega duha, da ne bi rekli česa slabega, ampak da bi povedali kaj dobrega. (Jak. 1:19)

Odpuščajmo iz srca

20., 21. Kaj nam lahko pomaga odpuščati drugim in zakaj moramo tako ravnati?

²⁰ Žal ne more nihče imeti svojega jezika povsem pod nadzorom. (Jak. 3:2) Kljub najboljšemu trudu lahko celo družinski člani ali naši dragi duhovni bratje in sestre včasih rečejo kaj, kar nas prizadene. Ne bodimo takoj užaljeni, ampak raje potrpežljivo razmislimo, zakaj so to rekli. (Beri Pridigar 7:8, 9.) Ali so morda pod pritiskom, jih je strah, se ne počutijo ravno najboljše ali pa se bojujejo s kakšno nam neznano težavo?

²¹ Takšni dejavniki vsekakor ne opravičujejo izbruhov jeze. Toda če jih imamo v mislih, lažje razumemo, zakaj ljudje včasih rečejo in naredijo kaj, česar ne bi smeli, in to nam bo pomagalo, da jim bomo odpustili. Vsi smo že kdaj z besedami ali dejanji druge prizadeli in upamo, da so nam prijazno odpustili. (Prid. 7:21, 22) Jezus je rekel, da moramo, če želimo, da nam Bog odpušča, tudi mi odpustiti drugim. (Mat. 6:14, 15; 18:21, 22, 35) Zato bi se morali naučiti hitro opravičiti in hitro odpustiti. Tako bomo v družini in v občini vzdrževali ljubezen, ki je »popolna vez«. (Kol. 3:14)

22. Zakaj se je vredno potruditi in govoriti prijetno?

²² Bolj ko se bo ta z jezo prežeta stvarnost bližala svojemu koncu, težje bo ohraniti veselje in enotnost. Če bomo upoštevali praktične nasvete iz Božje Besede, bomo s svojim jezikom lažje delali dobro in se ogibali slabega. Z brati in sestrami v občini ter s člani družine bomo v mirnejših odnosih, drugim ljudem pa bomo odlično pričevali o našem »srečnem Bogu« Jehovu. (1. Tim. 1:11)

Ali lahko pojasniš?

• Zakaj je za pogovor o težavah pomembno izbrati primeren trenutek?

• Zakaj bi morali družinski člani vedno govoriti drug z drugim »prijetn[o]«?

• Kako lahko preprečimo, da bi rekli kaj, s čimer bi druge ranili?

• Kaj nam bo pomagalo, da bomo lahko drugim odpuščali?

[Preučevalna vprašanja]

[Sliki na strani 21]

Najprej obvladaj svoja čustva, nato pa izberi primerno priložnost za pogovor.

[Slika na strani 23]

Mož bi moral s svojo ženo vedno govoriti blago.