Služil sem v času neverjetnega porasta

PRIPOVEDUJE HARLEY HARRIS

Bilo je 2. septembra 1950 na okrajnem zboru v Kennettu v ameriški zvezni državi Misuri, ko nas je obkolila drhal. Župan je, da bi nas zaščitil pred to podivjano množico, poklical narodno gardo. Po ulici so se postrojili vojaki s puškami in bajoneti, pripravljenimi za strel. Odšli smo proti svojim avtomobilom, medtem ko so nas ljudje obkladali z žaljivkami. Odpeljali smo se v Cape Girardeau v Misuriju, da bi tam dokončali okrajni zbor. In prav tu sem se pri svojih 14 letih tudi krstil. Toda naj vam povem, kako je prišlo do tega, da sem v teh nemirnih časih začel služiti Jehovu.

NA ZAČETKU tridesetih let prejšnjega stoletja sta moja stara starša skupaj s svojimi osmimi otroki slišala nekaj posnetih govorov brata Rutherforda in bila sta prepričana, da sta našla resnico. Moja starša, Bay in Mildred Harris, sta se krstila leta 1935 na zborovanju v Washingtonu. Bila sta zelo navdušena, da sta lahko del »velike množice«, ki je bila prepoznana ravno na tistem zborovanju. (Raz. 7:9, 14)

In naslednje leto sem se rodil jaz. Leto kasneje sta se starša preselila na neko oddaljeno področje v Misisipiju. Ko smo živeli na tem področju, nas ni obiskal niti potujoči nadzornik. Nekaj časa je bilo naše edino druženje z brati in sestrami to, da smo si dopisovali z Betelom in obiskovali zbore.

Vztrajni kljub preganjanju

Med drugo svetovno vojno so bili Jehovove priče zaradi svoje nevtralnosti zelo preganjani. Nekega dne, ko smo že živeli v Mountain Home v Arkansasu, sva z očetom oznanjevala po ulici. Nenadoma je neki moški očetu iz rok iztrgal revije in jih pred nama zažgal. Ozmerjal naju je s strahopetcema, ker se ne vojskujemo. Začel sem jokati, saj mi je bilo komaj pet let. Oče je moškega mirno, brez besed gledal, dokler ta ni odšel.

Bili pa so tudi dobri ljudje, ki so se zavzeli za nas. Nekoč je drhal obkolila naš avto, in ravno takrat je mimo prišel mestni tožilec. Vprašal je: »Kaj se dogaja?« Neki moški je odgovoril: »Ti Jehovove priče se nočejo bojevati za svojo državo!« Takrat je tožilec skočil na stopnico našega avtomobila in zavpil: »Jaz sem se bojeval v prvi svetovni vojni in bojeval se bom tudi v tej! Tem ljudem pa pustite  oditi. Nikomur nočejo nič hudega!« Množica se je mirno razšla. Takšnim dobrim ljudem, ki so nam izkazali človekoljubnost, smo bili zares nadvse hvaležni! (Apd. 27:3)

Zborovanji, ki sta nas okrepili

Zborovanje leta 1941 v St. Louisu v Misuriju je bilo ravno tisto, kar smo potrebovali. Po neki oceni nas je bilo navzočih več kot 115.000, in imeli smo osupljivo število novokrščenih – 3903! Dobro se spominjam govora brata Rutherforda z naslovom »Kraljevi otroci«. Govoril je neposredno nam, mladim, in vsi smo prejeli lepo modro knjigo Children (Otroci). To zborovanje me je okrepilo za to, kar me je čakalo naslednje leto, ko sem začel obiskovati osnovno šolo. Mene in moji sestrični so namreč izključili iz šole, ker nismo pozdravljali zastave. Kljub temu smo vsak dan šli v šolo, če bi si vodstvo šole morda premislilo. Tako smo veliko dni zjutraj pešačili skozi gozd do šole samo zato, da so nas potem poslali domov. Vendar sem na to gledal kot na priložnost, da pokažem svojo zvestovdanost Božjemu kraljestvu.

Kmalu zatem je ameriško vrhovno sodišče odločilo, da pozdravljanje zastave ni obvezno. Končno smo lahko spet hodili v šolo. Učitelj je bil zelo prijazen in nam je omogočil, da smo nadoknadili zamujeno. Tudi sošolci so nas spoštovali.

Prav tako se spominjam zborovanja leta 1942 v Clevelandu v Ohiu, kjer je brat Nathan H. Knorr imel govor z naslovom »Mir – ali je lahko trajen?«. V njem je razčlenil 17. poglavje knjige Razodetje. Med drugim je povedal, da bo po drugi svetovni vojni nastopilo obdobje relativnega miru. Zato se je pričakoval nadaljnji porast. Da bi se nanj pripravili, je bila leta 1943 ustanovljena šola Gilead. Niti malo se nisem zavedal, kako bo ta šola vplivala na mojo prihodnost. Povojni mir je zares nastopil, in preganjanje je ponehalo. Toda ko se je leta 1950 začela korejska vojna, se je nasprotovanje našemu oznanjevanju spet razplamtelo, kot sem opisal že na začetku.

Še bolj sem sodeloval pri porastu

Leta 1954 sem končal srednjo šolo in mesec kasneje sem začel pionirati. Najprej sem služil v Kennettu v Misuriju (tam, kjer nas je leta 1950 obkolila drhal). Marca leta 1955 pa sem bil povabljen v Betel. Dodeljen sem bil v občino, ki je kot del svojega področja imela Times Square v središču New Yorka. Tu je bilo življenje povsem drugačno od tistega na deželi! Pozornost Newyorčanov, teh zelo zaposlenih ljudi, mi je uspelo pritegniti tako, da sem imel revijo odprto pri kakšnem zanimivem članku in vprašal: »Ali ste se že kdaj vprašali kaj takega?« Mnogi so vzeli revije.

Med mojimi najljubšimi trenutki v Betelu je bilo jutranje čaščenje, ki ga je vodil brat Knorr. On je res znal doseči, da so svetopisemske vrstice pred nami kar zaživele, in pokazati, kako jih lahko uporabimo v praksi. Z nami, mladimi samskimi brati, je govoril kot oče s sinom. Pogosto nam je dajal dobre nasvete o tem, kako ravnati z nasprotnim spolom. Leta 1960 sem se odločil, da se bom poročil.

Betel sem obvestil, da bi čez 30 dni odšel iz Betela, toda nisem dobil nobenega odgovora. Po preteku teh tridesetih dni sem kljub svoji sramežljivosti zbral pogum in po telefonu vprašal, ali so dobili moje obvestilo. Oglasil se je brat Robert Wallen, potem pa prišel k meni na delovno mesto. Vprašal me je, ali bi želel služiti kot posebni pionir ali kot okrajni nadzornik. Odvrnil sem: »Ampak Bob, saj sem star komaj 24 let in nimam nobenih izkušenj.«

V okrajni službi

Tisti večer me je v sobi čakala velika kuverta. V njej sta bili prošnja za posebno pionirsko  službo in prošnja za okrajno službo. Nisem mogel verjeti! Doletela me je res izjemna čast: lahko sem služil svojim bratom in sestram v jugozahodnem Misuriju in vzhodnem Kansasu kot okrajni nadzornik. Pred odhodom iz Betela sem bil še na sestanku za potujoče nadzornike. Brat Knorr je v sklepnih besedah povedal: »To, da ste okrajni ali območni nadzorniki, še ne pomeni, da veste več od krajevnih bratov. Nekateri imajo veliko več izkušenj od vas, vendar jim okoliščine ne dovoljujejo, da bi bili v okrajni službi. Od njih se lahko veliko naučite.«

To je bilo še kako res! Brat Fred Molohan, njegova žena in njegov brat Charley iz Parsonsa v Kansasu so bili res izjemen zgled. Resnico so spoznali že na začetku 20. stoletja. Poslušati njihova doživetja iz časa, ko mene sploh še ni bilo, je bil res pravi užitek! Še en tak brat je bil John Wristen, prijazen starejši brat iz Joplina v Misuriju, ki je takrat pioniral že več desetletij. Ti dragi bratje so zelo spoštovali teokratični red. Dali so mi čutiti, da me kot svojega okrajnega nadzornika cenijo, in to kljub moji mladosti.

Leta 1962 sem se poročil s Cloris Knoche, živahno rdečelaso pionirko. Tako sva skupaj nadaljevala okrajno službo. Ko sva prenočevala in obedovala pri bratih in sestrah, sva jih lahko bolje spoznala. Lahko sva spodbujala mlade k polnočasni službi. Dva najstnika v okraju, Jay Kosinski in JoAnn Kresyman, sta komaj čakala na takšno spodbudo. Ko smo skupaj oznanjevali in sva jima lahko pripovedovala o radostih požrtvovalnega življenja, ju je to spodbudilo, da sta si postavila cilje. JoAnn je postala posebna pionirka, Jay pa je začel delati v Betelu. Pozneje sta se poročila in zdaj sta že kakih 30 let v okrajni službi.

Misijonarska služba

Leta 1966 naju je brat Knorr vprašal, ali bi želela služiti na tujejezičnem področju. Odgovorila sva mu: »Vesela sva tu, kjer sva, toda če je potreba kje drugje, sva na razpolago.« Teden dni pozneje so naju povabili v šolo Gilead. Med šolanjem je bilo res lepo spet biti v Betelu in se ponovno srečati z mnogimi, ki so mi bili pri srcu in sem jih spoštoval! Prav tako sva se spoprijateljila s sošolci, in ti še vse do danes zvesto služijo.

Naju s Cloris so poslali v južnoameriško državo Ekvador. Poleg naju so tja dodelili še Dennisa in Edwino Crist, Ano Rodríguez in Delio Sánchez. Cristova sta odšla v glavno mesto Quito, Ana in Delia pa sta bili tako kot midva dodeljeni v Cuenco, tretje največje mesto v Ekvadorju. Področje je obsegalo dve pokrajini. Prva občina v Cuenci se je začela zbirati v najini dnevni sobi. Na shodih smo bili mi štirje in še dva druga. Spraševali smo se, kako bomo z dobro novico sploh lahko dosegli vse ljudi.

V Cuenci je bilo polno cerkva in za tako imenovane svete dneve je bilo mesto preplavljeno z verskimi procesijami. Vseeno so  imeli ljudje v tem mestu mnogo vprašanj. Ko sem denimo prvič srečal Maria Pola, kolesarskega državnega prvaka iz Cuence, me je presenetil z vprašanjem: »Kdo je vlačuga, o kateri piše v knjigi Razodetje?«

Ob neki drugi priložnosti je Mario zelo zaskrbljen ponoči prišel k nama. Neki evangeličanski pastor mu je dal nekaj literature, v kateri so bile resne obtožbe proti Jehovovim pričam. Rekel sem mu, da ima obtoženi pravico, da se brani. Tako je Mario naslednji dan povabil k sebi domov pastorja in mene, da bi odgovoril na obtožbe. Ko smo se sestali, sem predlagal, da bi se osredotočili na Trojico. Ko je pastor prebral Janez 1:1, je Mario sam pravilno pojasnil vse glede določnega člena pri besedi Bog v grščini. In podobno je bilo tudi z drugimi prebranimi svetopisemskimi vrsticami. Razumljivo, da je pastor odšel, ne da bi dokazal Trojico. To je Maria in njegovo ženo prepričalo, da imamo Priče resnico, in postala sta odlična zagovornika biblijskih naukov. Zares je bilo veliko veselje opazovati, kako je število občin v Cuenci naraslo na 33, v celotnem obsežnem področju, ki nam je bilo na začetku dodeljeno, pa na vsega skupaj 63. To je bil zares neverjeten porast!

Porast, ko sem bil v podružnici

Leta 1970 sva bila skupaj z Alom Schullom povabljena, da prideva delat v podružnico v Guayaquilu. Midva sva skrbela za dopisovanje in druge podružnične zadeve, Joe Sekerak pa je polovični delovni čas pakiral literaturo za 46 občin po vsej državi. Medtem ko sem jaz delal v Betelu, je Cloris nekaj časa služila kot misijonarka na področju. Do krsta je pomagala 55 posameznikom in pogosto se je na enem zboru krstilo tri, štiri ali pet njenih biblijskih učencev.

Cloris je denimo preučevala z žensko po imenu Lucresia, ki je imela nasprotnega moža. Lucresia se je kljub temu nazadnje krstila in začela služiti kot redna pionirka. O Jehovovih poteh je poučevala tudi svoje otroke. Zdaj sta njena sinova starešina in eden od njiju je posebni pionir. Hči prav tako služi kot pionirka. Vnukinja je poročena s pridnim bratom in tudi onadva služita kot posebna pionirja. Ta družina je mnogim pomagala spoznati resnico.

Leta 1980 je bilo v Ekvadorju kakih 5000 oznanjevalcev. Naš mali Betel je postal premajhen. Neki brat nam je ponudil 32 hektarjev zemlje v okolici Guayaquila. Leta 1984 smo na tej parceli začeli graditi nove podružnične prostore in zborsko dvorano, in leta 1987 smo imeli posvetitev.

Še več ljudi je pripravljenih prispevati k porastu

Vsa ta leta je bilo res lepo opazovati mnoge oznanjevalce in pionirje iz drugih dežel, ki so prihajali v Ekvador, da bi pomagali tam, kjer zelo potrebujejo oznanjevalce Kraljestva. Ob tem mi najprej pride na misel Andy Kidd, upokojeni učitelj iz Kanade. V Ekvador se je preselil leta 1985 pri starosti 70 let in je zvesto služil vse do svoje smrti leta 2008, ko je bil star 93 let. Ko sem ga na njegovi dodelitvi prvič srečal, je bil edini nadzornik v majhni občini. Le s težavo je govoril špansko, vendar je imel javni govor in nato še preučevanje Stražnega stolpa. Vodil je tudi Teokratično strežbeno šolo in imel večino točk na službenem shodu. Na tem področju sta zdaj dve rastoči občini s skoraj 200 oznanjevalci in veliko domačih starešin.

Neki drug brat, Ernesto Diaz iz Združenih držav Amerike, ki se je s svojo družino preselil v Ekvador, je osem mesecev po prihodu povedal: »Najini trije otroci so se naučili jezika in postali odlični biblijski učitelji. Kot očetu mi je uspelo doseči cilj, ki se je v tej stvarnosti zdel nedosegljiv: postal sem redni pionir  in tako skupaj s svojo družino sodelujem v polnočasni službi. Skupaj vodimo 25 biblijskih poukov. Vse to nas je med seboj še bolj povezalo, predvsem pa smo si tako blizu z Jehovom kot še nikoli prej.« Kako zelo cenimo te drage brate in sestre!

Do nadaljnje širitve podružničnih prostorov je prišlo leta 1994. Po tej širitvi je bila podružnica dvakrat večja kot prej. Leta 2005 smo v številu oznanjevalcev presegli številko 50.000, zato je bilo treba podružnico spet razširiti. Povečati je bilo treba zborsko dvorano, zgraditi novo stanovanjsko zgradbo in pisarne za prevajalce. Ti novi prostori so bili posvečeni 31. oktobra 2009.

Leta 1942, ko so me izključili iz šole, je bilo v Združenih državah Amerike okoli 60.000 Prič. Zdaj jih je tam več kot milijon. V Ekvadorju je bilo leta 1966, ko sva tja prišla, kakih 1400 oznanjevalcev Kraljestva. Zdaj jih je več kot 68.000. In gotovo jih bo še več, saj imamo 120.000 biblijskih poukov, na slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt leta 2009 pa je bilo več kot 232.000 ljudi. Jehova je res blagoslovil svoje ljudstvo, in to tako zelo, kot si sploh nismo nikoli predstavljali. Res sem vesel, da lahko živim v času in deželi neverjetnega porasta! *

[Podčrtna opomba]

[Sliki na strani 5]

Zbor na prostem (1981) in zborska dvorana v Guayaquilu (2009) na isti parceli