Iščimo najprej »Božjo pravičnost«
Iščimo najprej »Božjo pravičnost«
»Zato iščite najprej kraljestvo in Božjo pravičnost, in vse te druge stvari vam bodo dodane.« (MAT. 6:33)
1., 2. Kaj je Božja pravičnost in na čem temelji?
»ZATO iščite najprej kraljestvo.« (Mat. 6:33) Ta opomin, ki ga je izrekel Jezus Kristus v svojem govoru na gori, Jehovove priče dobro poznamo. Pri vsem, kar v življenju počnemo, skušamo kazati, da imamo radi vlado tega Kraljestva in da ji želimo biti zvestovdani. Vendar moramo imeti v mislih tudi drugi del zgoraj omenjene besedne zveze: »In Božjo pravičnost.« Kaj je Božja pravičnost in kaj pomeni, da jo iščemo »najprej« oziroma pred vsem drugim?
2 Izvirne besede za »pravičnost« lahko prevedemo tudi s »pravica« ali »poštenost«. Božja pravičnost je pravičnost, ki je usklajena z Božjimi merili in vrednotami. Jehova ima kot stvarnik vso pravico postavljati merila za to, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je prav in kaj napačno. (Raz. 4:11) Vendar pa Božja pravičnost ni hladna, stroga zbirka zakonov ali neskončen seznam pravil in predpisov. Temelji namreč na Jehovovi osebnosti in je ena od njegovih glavnih lastnosti skupaj z ljubeznijo, modrostjo in močjo. Božja pravičnost je potemtakem povezana z Božjo voljo in namenom. Zajema vse, kar Bog pričakuje od tistih, ki mu želijo služiti.
3. a) Kako pokažemo, da iščemo najprej Božjo pravičnost? b) Zakaj v življenju ravnamo po Božjih pravičnih merilih?
3 Kako pokažemo, da iščemo najprej Božjo pravičnost? Preprosto povedano tako, da delamo, kar od nas pričakuje Bog, in to zato, da bi mu ugajali. Božjo pravičnost iščemo tudi s tem, da skušamo živeti skladno z Božjimi vrednotami in po njegovih popolnih merilih, ne pa po lastnih. (Beri Rimljanom 12:2.) V takšnem načinu življenja ima pomembno vlogo odnos, ki ga imamo z Jehovom. Njegovih zakonov ne ubogamo iz strahu pred kaznijo, temveč iz ljubezni. Ljubezen do Boga nas namreč žene, da mu skušamo ugajati, s tem da ravnamo po njegovih merilih, ne pa da si postavljamo svoja. Zavedamo se, da je takšno ravnanje pravilno, da smo bili pravzaprav za to ustvarjeni. Pravičnost moramo ljubiti, tako kakor jo Jezus Kristus, Kralj Božjega kraljestva. (Heb. 1:8, 9)
4. Zakaj je tako pomembno, da iščemo Božjo pravičnost?
4 Zakaj pa je pomembno, da iščemo Jehovovo pravičnost? Premisli o naslednjem: Pri preizkusu v edenskem vrtu je šlo za to, ali bosta Adam in Eva sprejela dejstvo, da ima Jehova pravico postavljati merila, ali ga ne bosta. (1. Mojz. 2:17; 3:5) Ker ga nista sprejela, sta se na nas, njune potomce, zgrnili nesreča in smrt. (Rim. 5:12) Po drugi strani pa v Božji Besedi piše: »Kdor si prizadeva za pravičnost in srčno dobrotljivost, bo našel življenje, pravičnost in čast.« (Preg. 21:21) Zares, če iščemo najprej Božjo pravičnost, pridemo z Jehovom v prisrčen odnos, to pa nas bo navsezadnje pripeljalo do rešitve. (Rim. 3:23, 24)
Pazimo, da ne bi postali samopravični
5. Katere zanke se moramo varovati?
5 Apostol Pavel je v pismu kristjanom v Rimu poudaril, katere zanke se moramo varovati, če želimo biti pri tem, ko iščemo najprej Božjo pravičnost, uspešni. Ko je govoril o svojih rojakih, Judih, je napisal: »Pričujem namreč zanje, da so goreči za Boga, toda ne po točnem spoznanju. Ker Božje pravičnosti niso poznali, prizadevali pa so si uveljaviti svojo, se Božji pravičnosti niso podredili.« (Rim. 10:2, 3) Glede na Pavlove besede ti častilci niso doumeli Božje pravičnosti, ker so bili preveč zaposleni s tem, da so skušali uveljaviti lastno pravičnost. *
6. Česa bi se morali varovati in zakaj?
6 V to zanko bi se lahko ujeli, če bi denimo na služenje Bogu gledali kot na tekmovanje in bi se primerjali z drugimi brati in sestrami. Zaradi tega bi se lahko začeli preveč zanašati na svoje sposobnosti. Vendar bi s takšnim ravnanjem pozabili na Jehovovo pravičnost. (Gal. 6:3, 4) Pravi motiv za to, da delamo, kar je prav, je ljubezen do Jehova. Če bi kakor koli skušali dokazati lastno pravičnost, bi s tem izpodbijali svojo trditev, da ga imamo radi. (Beri Luka 16:15.)
7. Kako je Jezus opozoril na problem v zvezi s samopravičnostjo?
7 Jezus je bil zaskrbljen za tiste, »ki so zaupali vase, da so pravični, druge pa so dajali v nič«. Na ta problem, samopravičnost, je opozoril tako, da je povedal ponazoritev: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej in drugi davkar. Farizej je stal in začel v sebi moliti: ‚O Bog, zahvaljujem Luk. 18:9–14)
se ti, da nisem kakor drugi ljudje, namreč izsiljevalci, nepravični, prešuštniki ali kakor tale davkar. Postim se dvakrat tedensko in dajem desetino od vsega, kar pridobim.‘ Davkar pa je stal od daleč in si niti oči ni upal dvigniti proti nebu, temveč se je tolkel po prsih in govoril: ‚O Bog, usmili se mene, grešnika.‘« Ponazoritev je sklenil z besedami: »Povem vam: ta človek je šel na svoj dom pravičnejši od onega. Kajti vsak, ki se povišuje, bo ponižan, kdor pa se ponižuje, bo povišan.« (Pazimo tudi, da ne bi postali prepravični
8., 9. Kaj pomeni biti »prepravičen« in kam lahko to človeka pripelje?
8 Še ena zanka, ki se je moramo varovati, je opisana v Pridigarju 7:16: »Ne bodi prepravičen in ne kaži se pretirano modrega. Zakaj bi se pogubljal?« Navdihnjeni biblijski pisec je nato navedel še razlog, zakaj naj bi se ogibali takšnega stališča. V 20. vrstici beremo: »Na zemlji ni pravičnega človeka, ki dela dobro in nikoli ne greši.« Človek, ki je »prepravičen«, postavlja lastna merila za pravičnost in druge sodi po njih. Ne zaveda pa se, da s takšnim ravnanjem svoja merila povzdiguje nad Božja in je zato v Božjih očeh nepravičen.
9 Človek, ki je »prepravičen«, lahko celo začne dvomiti o tem, ali Jehova pravilno rešuje zadeve. Vendar si moramo zapomniti, da tisti, ki dvomi o tem, ali so Jehovove odločitve poštene oziroma pravične, pravzaprav postavlja lastna merila za pravičnost nad Jehovova. To bi bilo tako, kakor da bi dali Jehova pred sodišče in mu sodili po lastnih merilih glede tega, kaj je prav in kaj narobe. Vendar je v resnici Jehova tisti, ki ima pravico določiti, kaj je prav in kaj ni, ne pa mi! (Rim. 14:10)
10. Kaj nas lahko, tako kakor je Joba, navede na to, da začnemo soditi Boga?
10 Čeprav nihče od nas ne bi hotel namenoma soditi Boga, pa nas lahko naša nepopolna narava navede ravno na kaj takega. To se zlahka zgodi, ko opazimo kaj, kar se nam zdi krivično, ali pa ko sami zaradi česa trpimo. Celo zvesti Job je storil to napako. V Bibliji piše, da je bil sprva »brezgrajen in pošten, [da se je] bal [. . .] Boga in se ogibal hudega«. (Job 1:1) Nato pa so se nanj zgrnile nesreče, in to se mu je zdelo krivično. Zaradi tega je trdil, »da je njegova duša pravičnejša od Boga«. (Job 32:1, 2) Job je moral svoj pogled popraviti. Zato ne smemo biti presenečeni, če kdaj tudi sami pričnemo tako razmišljati. Kaj nam lahko takrat pomaga popraviti razmišljanje?
Ne poznamo vedno vseh dejstev
11., 12. a) Česa ne smemo pozabiti, če menimo, da je kaka stvar krivična? b) Zakaj bi lahko kdo menil, da Jezusova ponazoritev o delavcih v vinogradu opisuje krivično ravnanje?
11 Kot prvo si moramo zapomniti, da ne poznamo vedno vseh dejstev. To je veljalo tudi za Joba. Ni vedel, da imajo Božji angelski sinovi v nebesih shode in da ga je Job 1:7–12; 2:1–6) Ni vedel, da mu probleme v resnici povzroča Satan. Pravzaprav ne moremo z gotovostjo trditi, da je Job točno vedel, kdo je Satan! Zato je napačno sklepal, da je za njegove težave kriv Bog. Zares, kako enostavno je priti do napačnega sklepa, kadar ne poznamo vseh dejstev!
Satan na enem od njih po krivem obtožil. (12 Razmislimo na primer o Jezusovi ponazoritvi o delavcih v vinogradu. (Beri Matej 20:8–16.) Ponazoritev govori o tem, da je hišni gospodar vsem svojim delavcem izplačal enak znesek, pa naj so delali ves dan ali pa samo eno uro. Kaj meniš o tem? Ali se ti to zdi pošteno? Morda sočustvuješ z delavci, ki so ves dan delali na žgočem soncu. Po tvojem mnenju so si gotovo zaslužili večje plačilo! Ob takšnem sklepanju je lahko gospodar videti neljubeč in nepošten. Celo njegovo pojasnilo delavcem, ki so se pritožili, lahko zveni kot nekakšna samovoljna zloraba oblasti. Toda ali poznamo vsa dejstva?
13. S katerega zornega kota bi še lahko premislili o Jezusovi ponazoritvi o delavcih v vinogradu?
13 Sedaj pa si ponazoritev oglejmo še z drugega zornega kota. Brez dvoma se je gospodar zavedal, da morajo vsi ti delavci preživljati svojo družino. V Jezusovih dneh so bili delavci na polju plačani vsak dan sproti. Njihove družine so bile odvisne od dnevnega zaslužka. S tem v mislih sedaj razmisli, v kakšnem položaju so bili tisti, ki jih je gospodar najel šele pozno popoldan in so zato lahko delali zanj samo eno uro. Svojih družin morda sploh ne bi mogli nahraniti z zgolj enournim zaslužkom. Toda dejstvo je, da so bili pripravljeni delati in da so cel dan čakali na to, da jih kdo zaposli. (Mat. 20:1–7) Ni bila njihova krivda, če niso mogli delati cel dan. In nič ne kaže, da bi se zavestno skušali ogniti dela. Kako bi se počutil, če bi moral cel dan čakati na delo in bi hkrati vedel, da so drugi odvisni od tvojega dnevnega zaslužka? Res bi bil zelo hvaležen, če bi dobil delo – pa tudi zelo presenečen, če bi bilo plačilo tolikšno, da bi lahko prehranil svojo družino!
14. Kaj koristnega se naučimo iz ponazoritve o delavcih v vinogradu?
14 Ponovno premislimo, kaj je storil hišni gospodar. Nobenega delavca ni premalo plačal. S tem je pokazal, da imajo v njegovih očeh vsi pravico zaslužiti za preživetje. Na razpolago je bilo veliko delavcev in gospodar bi lahko to izkoristil tako, da bi ponudil manjše plačilo. Toda tega ni storil. Vsi njegovi delavci so se vrnili domov z dovolj sredstvi, da so lahko nahranili svojo družino. Če razmislimo še o teh podrobnostih, morda začnemo na njegovo ravnanje drugače gledati. Njegova odločitev je bila ljubeča, ne pa samovoljna zloraba oblasti. Kaj
se lahko iz tega naučimo? Naučimo se, da z upoštevanjem samo nekaterih dejstev lahko pridemo do napačnega sklepa. Ta prilika poudarja vzvišenost Božje pravičnosti, ki ni odvisna zgolj od pravnih predpisov oziroma tega, ali si jo ljudje zaslužijo.Naš pogled je lahko popačen ali omejen
15. Zakaj je lahko naš pogled na to, kaj je pošteno, popačen ali omejen?
15 Drugi dejavnik, na katerega ne smemo pozabiti, kadar se znajdemo v okoliščinah, ki se nam zdijo krivične, je ta, da je naš pogled morda popačen ali omejen. Popačen je lahko zaradi naše nepopolnosti, predsodkov ali kulturnega ozadja. Omejen pa je lahko zato, ker ne moremo sprevideti človekovih motivov in vedeti, kaj točno je v njegovem srcu. V nasprotju z nami pa Jehova in Jezus nimata takšnih omejitev. (Preg. 24:12; Mat. 9:4; Luk. 5:22)
16., 17. Kaj je bil morda razlog za to, da Jehova pri Davidu in Batšebi ni vztrajal pri svojem zakonu glede prešuštva?
16 Preglejmo pripoved o Davidovem prešuštvovanju z Batšebo. (2. Sam. 11:2–5) Glede na Mojzesovo postavo sta si zaslužila smrt. (3. Mojz. 20:10; 5. Mojz. 22:22) Jehova ju je sicer kaznoval, vendar ni vztrajal pri črki zakona, ki ga je sam dal. Ali je bilo to od njega nepošteno? Ali je ravnal pristransko in kršil lastna pravična merila? Nekateri bralci Biblije so takšnega mnenja.
17 Vendar je Jehova zakon glede prešuštva dal nepopolnim sodnikom, ki niso mogli videti v srce. Ta zakon jim je omogočal, da so bili kljub svojim omejitvam pri sojenju dosledni. Po drugi strani pa Jehova lahko vidi v srce. (1. Mojz. 18:25; 1. krn. 29:17) Zato ne bi smeli pričakovati, da bo Boga Jehova omejeval zakon, ki ga je namenil nepopolnim sodnikom. Če bi ga, bi bilo to tako, kot če bi človeka z izredno ostrim vidom silili, naj nosi korekcijska očala, ki so namenjena ljudem s slabim vidom. Jehova je Davidu in Batšebi videl v srce in je lahko opazil, da sta se iskreno pokesala. Ker je to dejstvo upošteval, jima je sodil usmiljeno in ljubeče.
Še naprej iščimo Jehovovo pravičnost
18., 19. Kaj nam bo pomagalo, da ne bomo Jehova nikoli sodili po lastnih merilih za pravičnost?
18 Če torej kdaj opazimo kaj, kar se nam zdi nepošteno od Jehova – naj gre za kak biblijski odlomek ali pa osebno življenjsko izkušnjo – ga nikoli ne sodimo po svojih merilih za pravičnost. Zapomnimo si, da ne poznamo vedno vseh dejstev in da je lahko naš pogled popačen ali omejen. Nikoli ne pozabimo, da »človek [. . .] v svoji jezi ne dosega Božje pravičnosti«. (Jak. 1:19, 20) Tako se naše srce ne bo nikoli »jezi[lo] na Jehova«. (Preg. 19:3)
19 Vedno tako kakor Jezus priznavajmo, da ima samo Jehova pravico določati, kaj je pravično in dobro. (Mar. 10:17, 18) Prizadevajmo si njegova merila »točno spozna[ti]«. (Rim. 10:2; 2. Tim. 3:7) Če se jim bomo podrejali in živeli skladno s tem, kar od nas pričakuje Jehova, bomo kazali, da iščemo najprej »Božjo pravičnost«. (Mat. 6:33)
[Podčrtna opomba]
^ odst. 5 Po besedah nekega učenjaka izvirna beseda za »uveljaviti« lahko pomeni tudi »postaviti spomenik«. Torej so ti Judje tako rekoč postavljali simbolični spomenik sebi v slavo, ne pa Bogu.
Ali se spomniš?
• Zakaj je pomembno, da iščemo Jehovovo pravičnost?
• Katerih dveh zank se moramo varovati?
• Kako lahko iščemo najprej Božjo pravičnost?
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 9]
Kaj se naučimo iz Jezusove ponazoritve o možeh, ki sta molila v templju?
[Slika na strani 10]
Ali je bilo nepošteno, da so bili delavci, ki so bili najeti samo za eno uro, plačani enako kakor tisti, ki so delali ves dan?