Opravičljivi razlogi ali zgolj izgovori?

»ŽENA, ki si mi jo dal, mi je dala sad z drevesa, pa sem jedel,« je rekel moški. »Kača me je prevarala, pa sem jedla,« je dejala ženska. Te besede, ki sta jih Bogu izrekla naša prastarša Adam in Eva, so zaznamovale začetek človekove dolge zgodovine opravičevanja. (1. Mojz. 3:12, 13)

Jehova je Adama in Evo za njuno namerno neposlušnost obsodil, iz česar se vidi, da njunih opravičil ni sprejel. (1. Mojz. 3:16–19) Ali bi potemtakem morali skleniti, da Jehova ne sprejema nobenih opravičil? Ali pa kakšna opravičila sprejme kot utemeljena? Če je tako, kako lahko ugotovimo razliko med opravičili, ki so utemeljena, in tistimi, ki niso? Da bi na to odgovorili, si najprej poglejmo, kaj opravičilo sploh je.

Opravičilo je navedba razloga, zakaj je nekaj bilo storjeno, zakaj ni bilo oziroma ne bo storjeno. Lahko je utemeljeno pojasnilo za storjeno napako in lahko pomeni iskreno opravičilo, ki je podlaga za prizanesljivost ali odpuščanje. Vendar je lahko opravičilo, kakor je bilo to pri Adamu in Evi, tudi izgovor, torej nepravi razlog, s katerim želi nekdo zakriti pravega. In ker so opravičila pogosto takšna, se ponavadi nanje gleda z nezaupanjem.

Ko se opravičujemo – še posebej glede česa, kar je povezano z našim služenjem Bogu – moramo paziti, da ne bi »sami sebe slepili z napačnim umovanjem«. (Jak. 1:22) Zato premislimo o nekaterih biblijskih zgledih in načelih, ki nam bodo pomagali upoštevati naslednji nasvet: »Preverjajte, kaj je Gospodu po volji.« (Efež. 5:10)

Kaj Bog od nas pričakuje

V Božji Besedi najdemo določne zapovedi, ki jih moramo ubogati vsi, ki služimo Jehovu. Na primer, Kristusovo naročilo »Pojdite torej in mi pridobivajte učence med ljudmi iz vseh narodov« je zapoved, ki še vedno velja za vse prave Kristusove sledilce. (Mat. 28:19, 20) Pravzaprav je izpolnjevanje te zapovedi tako pomembno, da je apostol Pavel rekel: »Gorje meni, če dobre novice ne bi oznanjal!« (1. Kor. 9:16)

Kljub temu se nekateri, ki s Pričami že dolgo preučujejo Biblijo, še vedno obotavljajo oznanjevati dobro novico o Božjem kraljestvu. (Mat. 24:14) Drugi, ki so nekdaj oznanjevali, pa so zdaj nehali. Katere razloge včasih navedejo takšni, ki ne oznanjujejo? Kako je Jehova v preteklosti gledal na tiste, ki so se obotavljali ubogati njegove določne zapovedi?

Opravičila, ki Bogu niso sprejemljiva

»To je zame pretežko.« Oznanjevanje se morda zdi pretežko še posebej tistim, ki so po naravi plahi. Toda razmislimo, kaj se lahko naučimo iz Jonovega zgleda. Jona je dobil nalogo, ki se mu je zdela zelo težka: Jehova mu je naročil, naj Ninivljanom objavi, da jim preti uničenje. Ni si težko predstavljati, zakaj se je Jonu zdela ta naloga zastrašujoča. Ninive so bile prestolnica Asirije,  in Asirci so sloveli po svoji izjemni krutosti. Jona se je morda spraševal: »Kaj bo z menoj med temi ljudmi? Kaj mi bodo naredili?« Nedolgo zatem je pobegnil. Toda Jehova njegovega opravičila ni sprejel. Zopet ga je poslal oznanjevat Ninivljanom. Tokrat je Jona pogumno izpolnil svojo nalogo, in Jehova je poskrbel, da se je vse srečno končalo. (Jona 1:1–3; 3:3, 4, 10)

Če misliš, da je naloga oznanjevanja dobre novice zate pretežka, se spomni naslednjih besed: »Pri Bogu je mogoče vse.« (Mar. 10:27) Lahko si prepričan, da te bo Jehova okrepil, ko ga boš prosil za pomoč, in da te bo blagoslovil, ko boš za oznanjevanje zbral pogum. (Luk. 11:9–13)

»Ne čutim nobene želje.« Kaj lahko storiš, če v srcu nimaš želje, da bi sodeloval v krščanski službi? Ne pozabi, da Jehova lahko vpliva nate in na tvoje želje. Pavel je rekel: »Bog je namreč ta, ki iz svoje dobre volje deluje v vas, da bi vi hoteli in delali.« (Fil. 2:13) Zato lahko Jehova prosiš, da vate vsadi željo po tem, da bi izpolnjeval njegovo voljo. Kralj David je storil ravno to. Jehova je rotil: »Daj, da hodim v tvoji resnici.« (Ps. 25:4, 5) Tudi ti lahko narediš isto: iskreno moli k Jehovu, da bi v tebi vzbudil željo delati to, kar mu je všeč.

Treba je priznati, da se moramo včasih, ko smo utrujeni ali malodušni, prisiliti, da gremo na shod ali pa na oznanjevanje. Ali naj bi v takšnem primeru sklenili, da nimamo prave ljubezni do Jehova? Nikakor ne. Zvesti Božji služabniki iz davnine so si prav tako morali zelo prizadevati, da so lahko izpolnjevali Božjo voljo. Pavel je denimo rekel, da mora svoje telo tako rekoč tepsti, zato da bi lahko ubogal Božje zapovedi. (1. Kor. 9:26, 27) Torej smo lahko celo takrat, ko se moramo prisiliti, da bi oznanjevali, prepričani, da nas bo Jehova blagoslovil. Zakaj? Zato ker se k temu, da bi izpolnjevali Božjo voljo, silimo iz pravega razloga – iz ljubezni do Jehova. Če tako delamo, priskrbimo odgovor na Satanovo trditev, češ da se bodo Božji služabniki v preizkušnjah odrekli Bogu. (Job 2:4)

»Nimam časa.« Če ne oznanjuješ, zato ker meniš, da nimaš časa, je nujno, da znova razmisliš o tem, čemu v življenju daješ prednost. Jezus je rekel: »Iščite najprej kraljestvo.« (Mat. 6:33) Da bi upošteval to vodilo, si boš morda moral poenostaviti življenje ali pa si čas za oznanjevanje odtrgati od razvedrila. Seveda imajo razvedrilo in druge osebne dejavnosti svoje mesto, vendar niso opravičljiv razlog za to, da ne bi oznanjevali. Božji služabnik na prvo mesto v življenju daje delo v prid Kraljestva.

»Nisem dovolj dober.« Morda meniš, da za oznanjevalca dobre novice nisi usposobljen. Tudi nekateri zvesti Jehovovi služabniki v  biblijskih časih so menili, da niso dovolj dobri za opravljanje nalog, ki jim jih je dodelil Jehova. Vzemimo za primer Mojzesa. Ko mu je Jehova dal neko posebno nalogo, je rekel: »Oprosti mi, Jehova, toda nikoli nisem bil spreten v govorjenju, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, niti nisem postal spretnejši, odkar si spregovoril s svojim služabnikom. Imam okorna usta in težek jezik.« Čeprav je Jehova Mojzesu zagotovil svojo pomoč, mu je ta odvrnil: »Oprosti mi, Jehova, toda pošlji, prosim, koga drugega, kogar pač želiš poslati.« (2. Mojz. 4:10–13) Kako se je Jehova na to odzval?

Jehova Mojzesu ni rekel, da mu ni treba opraviti naloge. Vseeno pa je nekaj storil: določil je Arona, da mu je pomagal pri izpolnjevanju te naloge. (2. Mojz. 4:14–17) Poleg tega mu je v letih, ki so sledila, stal ob strani in mu priskrbel vse, kar je potreboval, da je uspešno opravil naloge, ki mu jih je dal. Tudi ti si lahko prepričan, da bo Jehova navedel izkušene sovernike k temu, da ti bodo pomagali pri oznanjevanju. Predvsem pa nam Božja Beseda zagotavlja, da nas bo Jehova usposobil za delo, ki nam ga je zapovedal. (2. Kor. 3:5; glej okvir  »Najsrečnejša leta v mojem življenju«.)

»Nekdo me je prizadel.« Nekateri nehajo oznanjevati ali obiskovati občinske shode, ker jih je kdo prizadel, in menijo, da bo Jehova to opravičilo za njihovo duhovno nedejavnost prav gotovo sprejel. Razumljivo je sicer, da smo vznemirjeni, ko nas kdo  prizadene, toda ali je to zares opravičljiv razlog, da ne sodelujemo v krščanskih dejavnostih? Tudi Pavel in njegov sovernik Barnaba sta bila, potem ko sta se sprla in je prišlo do »hudega izbruha jeze«, verjetno prizadeta. (Apd. 15:39) Toda ali je kateri od njiju zaradi tega nehal oznanjevati? Nikakor ne!

Kadar te sovernik prizadene, ne pozabi, da tvoj sovražnik ni ta nepopolni krščanski brat oziroma sestra, ampak Satan, ki te hoče požreti. Toda Hudiču ne bo uspelo, če boš upošteval nasvet: »Postavite se mu po robu, trdni v veri.« (1. Pet. 5:8, 9; Gal. 5:15) Če boš imel takšno vero, nikakor »ne bo[š] razočaran«. (Rim. 9:33)

Kaj pa, če smo omejeni v tem, koliko lahko naredimo

Iz teh nekaj zgledov je očitno, da ni nobenega svetopisemsko utemeljenega opravičila, da ne bi izpolnjevali Jehovovih določnih zapovedi, med katere spada tudi naloga, da naj oznanjujemo dobro novico. Vendar pa smo lahko iz opravičljivih razlogov omejeni v tem, koliko lahko oznanjujemo. Morda lahko oznanjevanju namenimo manj časa zaradi drugih svetopisemskih odgovornosti. Prav tako smo morda včasih preveč utrujeni ali bolni, da bi v Jehovovi službi naredili toliko, kolikor si želimo. Vendar najdemo v Božji Besedi zagotovilo, da Jehova pozna naše iskrene želje in da upošteva naše omejitve. (Ps. 103:14; 2. Kor. 8:12)

Zato moramo paziti, da glede tega ne bi niti sebe niti drugih strogo sodili. Apostol Pavel je napisal: »Kdo si ti, da sodiš tujega hišnega služabnika? O tem, ali bo stal ali padel, odloča njegov gospodar.« (Rim. 14:4) Svojih okoliščin ne primerjajmo z okoliščinami drugih, ampak si raje zapomnimo, da bo »vsak od nas [. . .] zase dajal odgovor Bogu«. (Rim. 14:12; Gal. 6:4, 5) Ko se v molitvi bližamo Jehovu in se mu opravičujemo, delajmo to s »čisto vestjo«. (Heb. 13:18)

Zakaj nas služenje Jehovu osrečuje

Jehovu lahko vsi služimo z iskrenim veseljem, saj so njegove zahteve – ne glede na to, kakšne so naše življenjske okoliščine – vedno razumne in dosegljive. Zakaj lahko to rečemo?

Božja Beseda pravi: »Ne odrekaj dobrega tistim, ki so potrebni pomoči, če je v tvoji moči, da to storiš.« (Preg. 3:27) Kaj si glede Božjih zahtev opazil v tem pregovoru? Jehova ti ne zapoveduje, da si prizadevaš imeti toliko moči kot tvoj brat ali sestra, ampak da za Boga narediš toliko, kolikor je »v tvoji moči«. Prav zares, ne glede na to, kako šibki ali kako močni morda smo, lahko vsi služimo Jehovu z vsem svojim srcem. (Luk. 10:27; Kol. 3:23)

[Okvir/Slika na strani 14]

 »Najsrečnejša leta v mojem življenju«

Četudi imamo resne fizične ali čustvene omejitve, ne bi smeli prenagljeno skleniti, da ne bomo mogli po svojih najboljših močeh sodelovati v oznanjevanju. Za zgled si poglejmo, kaj je doživel Ernest, krščanski brat iz Kanade.

Ernest je imel govorno napako in je bil zelo plašen. Ko si je hudo poškodoval hrbet, ni mogel več opravljati svojega dela kot gradbeni delavec. Kljub tej telesni okvari pa je zaradi svojih novonastalih okoliščin imel več časa za oznanjevanje. Spodbude k pomožnemu pioniranju, ki jih je slišal na občinskih shodih, so mu segle v srce. Vendar pa se ni čutil usposobljenega za to obliko službe.

Da bi si dokazal, da pomožna pionirska služba presega njegove zmožnosti, se je za en mesec prijavil za pomožnega pionirja. Na svoje veliko presenečenje je to službo uspešno končal. Nato pa si je rekel: »Prepričan sem, da tega ne bi zmogel nikoli več.« In da bi si to dokazal, je izpolnil prošnjo še za naslednji mesec, in spet mu je uspelo.

Ernest je služil kot pomožni pionir eno leto, nato pa je rekel: »Vem zagotovo, da nikoli ne bi mogel biti redni pionir.« In da bi si to dokazal, se je prijavil za redno pionirsko službo. Presenetil je samega sebe, ko je bilo za njim prvo leto. Odločil se je, da bo pioniral še naprej, in tako je bil blagoslovljen, da je lahko kot redni pionir služil dve leti, vse dokler ni zaradi zapletov, nastalih po poškodbi, umrl. Pred svojo smrtjo je mnogim, ki so ga prišli obiskat, s solzami v očeh rekel: »Leta, ko sem Jehovu služil kot pionir, so bila najsrečnejša leta v mojem življenju.«

[Slika na strani 13]

Premagamo lahko vse ovire, ki bi nam morda preprečevale, da bi oznanjevali.

[Slika na strani 15]

Jehova je vesel, če delamo vse, kar nam naše okoliščine dopuščajo, in mu tako služimo iz vse duše.