Hodimo po poti značajnosti!

»Jaz pa bom hodil po poti značajnosti.« (PS. 26:11)

1., 2. Kaj je Job dejal o svoji značajnosti in kaj o tem možu izvemo iz 31. poglavja Jobove knjige?

V STARODAVNIH časih so predmete pogosto tehtali z vzvodno tehtnico. Običajno je imela vodoravno prečko oziroma drog, ki je bil na sredini vrtljivo vpet. Na vsakem koncu droga je visela skodelica. V eno skodelico so položili predmet, ki so ga želeli stehtati, v drugo pa utež. Božji narod je moral uporabljati točne tehtnice in uteži. (Preg. 11:1)

² Ko je bogaboječi Job trpel zaradi Satanovega napada, je dejal: »Naj me Bog stehta na točni tehtnici in spozna mojo značajnost.« (Job 31:6) Job je zatem omenil več okoliščin, ki lahko preizkusijo človekovo značajnost. Sam je takšno preizkušnjo uspešno prestal, kot je to razvidno iz njegovih besed,  zapisanih v 31. poglavju Jobove knjige. Njegov dobri zgled nas lahko spodbudi, da ga posnemamo in s prepričanjem rečemo to, kar je dejal psalmist David: »Jaz pa bom hodil po poti značajnosti.« (Ps. 26:11)

3. Zakaj je pomembno, da smo Bogu zvesti tako v velikih kot majhnih stvareh?

³ Job je bil neusmiljeno preizkušan, vendar je ostal zvest Bogu. Nekateri bi morda celo dejali, da njegova neomajna značajnost, ki jo je pokazal med hudimi preizkušnjami, meji že na pravo herojstvo. Mi ne trpimo tako, kakor je Job. Toda če želimo ohraniti sloves značajnih ljudi, ki podpirajo Božjo vrhovno oblast, moramo biti Bogu zvesti tako v velikih kot majhnih stvareh. (Beri Luka 16:10.)

Bistvena je moralna značajnost

4., 5. Česa Job ni počel, ker je želel ostati značajen?

⁴ Da bi nas Jehova imel za značajne, moramo živeti po njegovih moralnih merilih, tako kakor je Job. Zase je dejal: »S svojimi očmi sem sklenil zavezo. Kako bi se potem lahko oziral po devici? [. . .] Če se je moje srce pustilo zapeljati ženski in sem prežal pri vhodu svojega bližnjega, naj moja žena drugemu melje žito in naj drugi ležijo z njo.« (Job 31:1, 9, 10)

⁵ Job je bil odločen ohraniti svojo značajnost do Boga, zato je pazil, da v ženske ni pohotno strmel. Kot poročen moški ni flirtal z nobeno samsko žensko oziroma ni gojil romantičnih občutkov do žene drugega moškega. Tudi Jezus je glede spolne morale v govoru na gori povedal nekaj tehtnega – nekaj, kar morajo tisti, ki bi radi ostali značajni, vsekakor imeti vedno v mislih. (Beri Matej 5:27, 28.)

Nikoli se ne zatekajmo k zvijačnosti

6., 7. a) Kako Bog meri našo značajnost, tako kakor je Jobovo? b) Zakaj ne smemo z drugimi ravnati prekanjeno oziroma zvijačno?

⁶ Če bi radi veljali za značajne ljudi, se ne moremo zatekati k zvijačnosti. (Beri Pregovori 3:31–33.) Job je dejal: »Če sem hodil z ljudmi, ki varajo, in je moja noga hitela za prevaro – naj me Bog stehta na točni tehtnici in spozna mojo značajnost.« (Job 31:5, 6) Jehova vse ljudi tehta na »točni tehtnici«. Po svojih popolnih merilih za pravico meri značajnost svojih posvečenih služabnikov, tako kakor je Jobovo.

⁷ Če bi pričeli z drugimi ravnati prekanjeno oziroma zvijačno, nas Bog ne bi več štel za značajne. Tisti, ki so značajni, so »se odrekli zahrbtnim stvarem, ki se jih je sramovati, in ne ravna[jo] zvijačno«. (2. Kor. 4:1, 2) Toda kaj, če bi s sovernikom govorili ali ravnali zvijačno in bi ta zaradi tega rotil Boga za pomoč? Potem bi se nam slabo pisalo! »V svoji stiski sem klical Jehova, in odgovoril mi je,« je pel psalmist. »O Jehova, reši mojo dušo pred lažnivimi ustnicami, pred zvijačnim jezikom!« (Ps. 120:1, 2) Dobro si je zapomniti, da  Bog lahko vidi našo notranjost ter »preiskuje srce in obisti«, da bi ugotovil, ali smo v resnici značajni. (Ps. 7:8, 9)

Z drugimi lepo ravnajmo

8. Kako je Job ravnal z drugimi?

⁸ Da bi ostali značajni, moramo posnemati Joba, ki je bil pravičen, ponižen in obziren do drugih. Dejal je: »Če se nisem menil za pravico svojega sužnja ali svoje sužnje, ko sta se pravdala z menoj, kaj bom potem storil, ko bo Bog vstal? Kaj mu bom odgovoril, ko me bo poklical na odgovor? Ali ni tisti, ki me je ustvaril v materinem telesu, naredil tudi njega, ali naju ni eden in isti upodobil v maternici?« (Job 31:13–15)

9. Kako je Job ravnal s svojimi služabniki in kako naj bi mi ravnali z drugimi?

⁹ V Jobovih dneh sodni postopki očitno niso bili zapleteni. Sodne primere so obravnavali organizirano in učinkovito, sodišča pa so bila dostopna celo sužnjem. Job je s svojimi služabniki ravnal pravično in usmiljeno. Če želimo hoditi po poti značajnosti, moramo tudi mi kazati takšne lastnosti, še zlasti če smo starešine v krščanski občini.

Bodimo radodarni, ne lakomni

10., 11. a) Kako vemo, da je bil Job radodaren in je drugim rad pomagal? b) Na katera kasneje napisana svetopisemska opomina nas morda spomni stavek iz Joba 31:16–25?

¹⁰ Job ni bil sebičen in lakomen, temveč je bil radodaren in je drugim rad pomagal. Rekel je: »Če sem [. . .] pustil, da so vdovi pešale oči, če sem sam jedel svoj grižljaj, sirota pa ni jedla od njega [. . .], če sem gledal človeka umirati, ker ni imel obleke [. . .], če sem s svojo roko pretil siroti, ko sem videl, da potrebuje mojo pomoč pri mestnih vratih, naj mi lopatica odpade s pleč, naj se mi roka odtrga z ramena.« Značajnosti pa bi se odrekel tudi, če bi rekel zlatu: »Vate zaupam!« (Job 31:16–25)

¹¹ Te poetične besede nam morda prikličejo v spomin to, kar je dejal učenec Jakob: »Čaščenje, ki je v očeh našega Boga in Očeta čisto in neoskrunjeno, pa je to, da skrbimo za sirote in vdove v njihovi stiski in da ostanemo neomadeževani od sveta.« (Jak. 1:27) Spomnijo pa nas lahko tudi na Jezusovo svarilo: »Pazite, varujte se vsakršne lakomnosti. Četudi ima namreč kdo obilo, njegovo življenje ne izvira iz tega, kar ima.« Jezus je zatem povedal ponazoritev o lakomnem bogatašu, ki je umrl, ne da bi bil »bogat pred Bogom«. (Luk. 12:15–21) Če želimo ostati značajni, ne smemo popustiti grešni lakomnosti oziroma pohlepu. Lakomnost je malikovanje, saj lakomnemu človeku stvar, po kateri močno hrepeni, prične odvračati pozornost od Boga in tako postane njegov malik. (Kol. 3:5) Značajnost in pohlep nimata prav nič skupnega!

Trdno se oklepajmo čistega čaščenja

12., 13. Kakšen zgled nam je dal Job, kar zadeva malikovanje?

¹² Tisti, ki so značajni, se ne oddaljujejo od čistega čaščenja. Job se nikakor ni, saj je dejal: »Če sem gledal sonce, kako sveti, ali veličastno luno, kako potuje, in je bilo moje srce na skrivaj zapeljano, da sem jima z roko pošiljal poljube, bi tudi to bila pregreha, ki bi morala priti pred sodnike, saj bi zatajil pravega Boga, ki je zgoraj.« (Job 31:26–28)

¹³ Job ni častil neživih reči. Če bi bilo njegovo srce na skrivaj zapeljano, da bi pričel gledati nebesna telesa, kot je denimo luna, in če bi jim »z roko pošiljal poljube«, morda v znak malikovanja, bi bil malikovalec, ki je obrnil hrbet Bogu. (5. Mojz. 4:15, 19) Da bi v Božjih očeh ostali značajni, se moramo  varovati vsakršnega malikovanja. (Beri 1. Janezovo 5:21.)

Ne bodimo maščevalni ali hinavski

14. Zakaj lahko rečemo, da Job ni bil zloben?

¹⁴ Job ni bil niti zloben niti krut. Vedel je, da bi takšni lastnosti odkrivali, da ni značajen, saj je rekel: »Če sem se veselil propada tistega, ki me je sovražil, ali se radoval, ko ga je doletelo zlo . . . Svojim ustom nisem pustil, da bi grešila, s tem da bi priklicala prekletstvo nad njegovo dušo.« (Job 31:29, 30)

15. Zakaj ni prav, da se veselimo, ko tistega, ki nas sovraži, zadene nesreča?

¹⁵ Pošteni Job se ni nikoli veselil nesreče, ki je zadela tistega, ki je bil do njega sovražen. Neki kasneje napisan pregovor svari: »Ko tvoj sovražnik pade, se ne vesêli, in ko se zvrne, naj se tvoje srce ne raduje, da ne bi Jehova tega videl in bi to bilo húdo v njegovih očeh ter bi odvrnil svojo jezo od njega.« (Preg. 24:17, 18) Jehova lahko vidi v srce, zato ve, ali se na skrivaj veselimo, kadar koga zadene nesreča, in tega prav gotovo ne odobrava. (Preg. 17:5) Z nami utegne skladno s tem tudi ravnati, saj pravi: »Moje je maščevanje in povračilo.« (5. Mojz. 32:35)

16. Kako lahko pokažemo gostoljubnost, četudi nismo bogati?

¹⁶ Job je bil gostoljuben. (Job 31:31, 32) Četudi nismo bogati, si lahko privzgojimo »navado, da s[mo] gostoljubni«. (Rim. 12:13) Gostom lahko postrežemo s čim preprostim. Spomnimo se, da v Bibliji piše: »Boljša je zelenjavna jed, kjer je ljubezen, kakor pitan bik in z njim sovraštvo.« (Preg. 15:17) Že preprost obrok v ljubečem okolju s sokristjanom, ki se kakor mi trudi hoditi po poti značajnosti, je lahko prijetno doživetje, ki nas bo gotovo duhovno obogatilo.

17. Zakaj naj ne bi skušali prikriti hudega greha?

¹⁷ Tisti, ki so uživali Jobovo gostoljubnost, so bili prav gotovo duhovno okrepljeni, saj Job ni bil hinavec. Ni bil takšen kakor brezbožniki, ki so se vtihotapili v občino v prvem stoletju in so »občud[ovali] ljudi zaradi lastne koristi«. (Juda 3, 4, 16) Niti ni prikrival svojih prestopkov oziroma »pregre[h] skrival v svojem žepu«, ker bi se bal, da bi ga drugi zaničevali. Želel je, da bi ga Bog preiskal. Njemu bi priznal vsak morebiten greh. (Job 31:33–37) Če bi resno grešili, ne bi bilo prav, da bi skušali skrivati svoj greh iz strahu, da si bomo zapravili ugled pri ljudeh. Kako lahko pokažemo, da si prizadevamo ostati značajni? Tako da priznamo svojo napako, se pokesamo, poiščemo duhovno pomoč in storimo vse, kar je v naši moči, da bi se popravili. (Preg. 28:13; Jak. 5:13–15)

Job je pripravljen na sodišču dokazati svojo značajnost

18., 19. a) Zakaj lahko rečemo, da Job ni nikoli nikogar izkoriščal? b) Na kaj je bil Job pripravljen, če bi mu dokazali, da je v zmoti?

¹⁸ Job je bil pošten in pravičen. Zato je lahko rekel: »Če je zaradi mene vpila moja zemlja na pomoč in so njene brazde skupaj jokale, če sem jedel njen sad, ne da bi plačal, in če sem povzročil, da so duše njenih lastnikov sopihale, naj mi namesto pšenice zraste trnat plevel in namesto ječmena smrdljiv plevel.« (Job 31:38–40) Job si ni nikoli prisvojil tuje zemlje in ni izkoriščal svojih delavcev.  Tudi mi moramo pošteno ravnati v velikih in majhnih stvareh, da bi nas Jehova imel za značajne.

¹⁹ Job je trem svojim prijateljem pa tudi mlademu Elihuju govoril o tem, kako je živel. Svoje tožnike je pozval, naj kar vložijo obtožnico zoper njegovo življenjsko spričevalo, ki nosi njegov »podpis«. Če mu dokažejo, da je v zmoti, je pripravljen sprejeti kazen. Svoj primer je predložil Božjemu sodišču in čakal na razsodbo. S tem so »se konča[le] Jobove besede«. (Job 31:35, 40)

Tudi ti lahko ostaneš značajen

20., 21. a) Zakaj je Job lahko ostal značajen? b) Kako lahko gojimo ljubezen do Boga?

²⁰ Job je lahko ostal značajen, ker je ljubil Boga, pa tudi Bog ga je imel rad in mu je pomagal. Jehovu je rekel: »Podelil si mi življenje in srčno dobrotljivost [zvestovdano ljubezen], tvoja skrb je varovala mojega duha.« (Job 10:12) Job pa je izkazoval ljubezen tudi ljudem, saj se je zavedal, da tisti, ki soljudem odreka zvestovdano ljubezen, kaže, da nima spoštljivega strahu pred Vsemogočnim. (Job 6:14) Značajni ljudje ljubijo Boga in bližnjega. (Mat. 22:37–40)

²¹ Ljubezen do Boga lahko gojimo tako, da vsak dan beremo njegovo Besedo in poglobljeno premišljujemo o tem, kar nam odkriva o njem. V iskreni molitvi lahko Jehova hvalimo in se mu zahvaljujemo za vso dobroto, ki nam jo izkazuje. (Fil. 4:6, 7) Lahko mu pojemo pesmi in imamo koristi od rednega druženja z njegovim ljudstvom. (Heb. 10:23–25) Boga pa še bolj vzljubimo s tem, da oznanjujemo in razglašamo »dobro novico o rešitvi, ki prihaja od njega«. (Ps. 96:1–3) Tako bomo lahko ohranili svojo značajnost, kakor jo je psalmist, ki je zapel: »Zame pa je dobro, da se bližam Bogu. K Vrhovnemu gospodu Jehovu sem se zatekel.« (Ps. 73:28)

22., 23. Primerjaj dejavnosti, ki jih danes opravljamo zagovorniki Jehovove oblasti, s tem, kar so delali značajni posamezniki v preteklosti.

²² Jehova je svojim značajnim služabnikom skozi stoletja zaupal številne naloge. Noe je gradil barko in bil »oznanjevalec pravičnosti«. (2. Pet. 2:5) Jozue je pripeljal Izraelce v Obljubljeno deželo, vendar je bil kos tej nalogi samo zato, ker je bral »knjigo postave [. . .] dan in noč« in skladno s prebranim tudi ravnal. (Joz. 1:7, 8) Kristjani v prvem stoletju so pridobivali učence in se redno shajali, da bi preučevali Svete spise. (Mat. 28:19, 20)

²³ Danes podpiramo Jehovovo vrhovno oblast in ohranjamo svojo značajnost tako, da smo oznanjevalci pravičnosti, da pridobivamo učence, ravnamo po svetopisemskih nasvetih in se zbiramo s soverniki na shodih, zborih in zborovanjih. Te dejavnosti nam pomagajo, da smo pogumni, duhovno močni in uspešni pri izpolnjevanju Božje volje. To za nas ni pretežko, saj nas podpirata naš nebeški Oče in njegov Sin. (5. Mojz. 30:11–14; 1. kra. 8:57) Poleg tega so nam v oporo naši bratje in sestre, ki prav tako hodijo po poti značajnosti ter izkazujejo čast Jehovu in ga priznavajo za svojega Vrhovnega gospoda. (1. Pet. 2:17)

Kako bi odgovoril?

• Kako bi morali gledati na Jehovova moralna merila?

• Katere Jobove lastnosti so naredile nate poseben vtis?

• Kako je Job ravnal, kot je to razvidno iz Jobove knjige 31:29–37?

• Zakaj nam lahko uspe ostati značajni do Jehova?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 29]

Job je ostal značajen. Tudi mi smo lahko!

[Slika na strani 32]

Lahko nam uspe ostati značajni!