Na lastne oči sem videl moč biblijske resnice

Pripoveduje Vito Fraese

NAJBRŽ vam ime Trentinara pove bolj malo. Je majhno mesto južno od Neaplja. Tam so se rodili moji starši in starejši brat Angelo. Po njegovem rojstvu se je družina preselila v Združene države Amerike ter se ustalila v Rochestru, v zvezni državi New York, in tam sem se leta 1926 rodil jaz. Oče je leta 1922 prišel v stik s Preučevalci Biblije, kot so se Jehovove priče takrat imenovali. Kmalu sta z mamo tudi sama postala Preučevalca Biblije.

Oče je bil miren, preudaren človek, vseeno pa ga je razjezilo, ko je videl krivico. Ni mogel prenesti, da je duhovščina ljudi držala v nevednosti, zato ni nikoli izpustil priložnosti, da bi drugim govoril o biblijski resnici. Ko se je upokojil, je pričel polnočasno oznanjevati in je v tem vztrajal, vse dokler ga niso slabo zdravje in hude zime prisilile, da je pri 74-ih nehal. Toda kljub temu je še v svojih 90-ih oznanjeval od 40 do 60 ur mesečno. Oče je s svojim zgledom močno vplival name. Čeprav je imel smisel za humor, je bil resen človek. Ponavadi je rekel: »Resnico je treba jemati resno.«

Oče in mama sta si prizadevala vseh pet otrok poučevati o Božji Besedi. Krstil sem se 23. avgusta 1943, junija 1944 pa sem pričel pionirati. Moja sestra Carmela je pionirala v Genevi (New York) skupaj s svojo živahno sodelavko Fern. Kmalu sem ugotovil, da je Fern mladenka, s katero bi bil rad vse svoje življenje. Tako sva se avgusta 1946 poročila.

Misijonarska služba

Najprej so naju kot posebna pionirja dodelili v Genevo, nato pa v Norwich, mesti v ameriški zvezni državi New York. Avgusta 1948 sva imela prednost obiskovati 12. razred šole Gilead. Nato so naju skupaj s še enim parom misijonarjev, Carlom in Joanne Ridgeway, poslali v Italijo, v Neapelj. Takrat si je to mesto skušalo opomoči od vojne, ki je za seboj pustila razdejanje. Težko je bilo najti hišo, zato smo nekaj mesecev živeli v majcenem dvosobnem stanovanju.

Med odraščanjem sem slišal svoja starša govoriti neapeljsko narečje, zato je bila moja italijanščina – kljub ameriškemu naglasu – dovolj razumljiva. Fern pa je imela z jezikom težave. Vendar moram priznati, da je kmalu govorila že tako dobro kot jaz in me je na koncu celo prekosila.

Sprva se je v Neaplju za resnico zanimala samo neka štiričlanska družina. Prodajali so pretihotapljene cigarete. Vsak dan je članica te družine, Tereza, doživela osupljivo preobrazbo. Zjutraj, ko si je vse žepe na krilu  napolnila s cigaretami, je bila videti debela. Zvečer pa je bila videti suha ko prekla. To družino je resnica povsem preobrazila. Sčasoma se je 16 njenih članov krstilo v znak posvetitve Jehovu. Sedaj je v Neaplju skoraj 3700 Prič.

Našemu delu nasprotujejo

V Neaplju smo bili komaj devet mesecev, ko so oblasti vse štiri prisilile, da smo zapustili mesto. S Fern sva se za kak mesec odpravila v Švico, nato pa se s turistično vizo vrnila v Italijo. Dodelili so naju v Torino. Na začetku sva pri neki gospe najela sobo, smela pa sva tudi uporabljati njeno kopalnico in kuhinjo. Ko sta v mesto prispela še Ridgewayeva, smo skupaj najeli stanovanje. Sčasoma nas je v eni hiši živelo pet parov misijonarjev.

Do leta 1955, ko so nas oblasti prisilile, da smo zapustili Torino, so bili že postavljeni temelji za štiri nove občine. Za te občine so takrat že lahko skrbeli tamkajšnji usposobljeni bratje. Oblasti so nam rekle: »Prepričani smo, da se bo vse, kar ste vi Američani zgradili, sesulo v prah, ko boste odšli od tod.« Vendar je kasnejši porast jasno pokazal, da je uspeh odvisen od Boga. Danes je v Torinu več kot 4600 Prič in 56 občin.

Firence – prekrasno mesto

Najina naslednja dodelitev so bile Firence. O tem mestu sva že veliko slišala, saj je bilo misijonarska dodelitev moje sestre Carmele in njenega moža Merlina Hartzlerja. Toda samo predstavljajte si, da človek zares živi tam! Prekrasni kraji, kot je Piazza della Signoria, Ponte Vecchio, Piazzale Michelangelo ali Palazzo Pitti, dajejo mestu poseben pečat! Pravo veselje pa je bilo tudi videti, kako so se nekateri Firenčani odzivali na dobro novico.

Preučevala sva z neko družino in starša sta se krstila. Vendar je oče kadil. Leta 1973 je Stražni stolp poudaril, da je kajenje nečista navada, in bralce spodbudil, naj nehajo kaditi. Starejši otroci so očeta rotili, naj tudi on neha. Obljubil je, da bo, vendar tega ni storil. Nekega večera je žena poslala njuna devetletna dvojčka v posteljo, ne da bi z njima molila za lahko noč. Kasneje pa ji je bilo žal, zato je odšla k njima v sobo. Toda dečka sta  že sama molila. »O čem pa sta molila?« ju je vprašala. »Prosim, Jehova, pomagaj najinemu očku, da neha kaditi.« Žena je poklicala moža in rekla: »Pridi poslušat, kaj molita tvoja otroka.« Ko je slišal, je bruhnil v jok in rekel: »Nikoli več ne bom kadil!« Držal je obljubo in sedaj je več kot 15 članov te družine Jehovovih prič.

Misijonarjenje v Afriki

Leta 1959 so naju skupaj z misijonarjema Arturom Leverisom in mojim bratom Angelom dodelili v somalsko mesto Mogadiš. Politične razmere v mestu so bile ob našem prihodu precej napete. Združeni narodi so italijansko oblast pooblastili, da bi Somaliji pomagala do neodvisnosti, vendar so bile tamkajšnje razmere videti vse slabše in slabše. Nekateri Italijani, s katerimi smo preučevali, so odšli iz države, zato nismo mogli ustanoviti nobene občine.

V tem času me je conski nadzornik predlagal za to, da bi služil kot njegov pomočnik. Tako sva s Fern pričela obiskovati sosednje države. Nekateri, s katerimi sva preučevala, so napredovali, vendar so zaradi nasprotovanja morali zapustiti svojo domovino. Drugi pa so ostali, kljub temu da so morali precej pretrpeti. * Ko premišljujeva o njihovi ljubezni do Jehova in o tem, koliko so prestali, da so mu ostali zvesti, naju to še vedno gane do solz.

Vročina in vlažnost sta bili v Somaliji in Eritreji pogosto skrajno visoki. Zaradi nekaterih krajevnih jedi pa nama je bilo samo še bolj vroče. Ko sva prvič jedla takšno jed pri neki biblijski učenki, je moja žena v šali dejala, da so ji ušesa zagorela kakor rdeča luč na semaforju!

Ko sta Angelo in Arturo dobila novo dodelitev, sva ostala povsem sama. Ni nama bilo lahko, saj ni bilo nikogar več, ki bi naju spodbujal. Vendar sva se zaradi teh okoliščin še bolj zbližala z Jehovom in mu še močneje zaupala. Ko sva obiskovala ljudi v državah, v katerih je bilo naše delovanje prepovedano, so nama bili ti dejansko v spodbudo.

V Somaliji sva se spoprijemala z različnimi težavami. Nisva imela hladilnika, zato sva kupila samo toliko hrane, kolikor sva je potrebovala za en dan, pa naj so bili to kosi morskega psa ali pa tamkajšnje sadje, kot je mango, papaja, grenivka, kokos oziroma banane. Pogosto sva se morala otepati letečih žuželk. Včasih so, medtem ko sva s kom preučevala  Biblijo, pristale kar na najinem vratu. Imela pa sva vsaj skuter, tako da nama ni bilo treba ure in ure pešačiti po žgočem soncu.

Nazaj v Italijo

Prijatelji so nama velikodušno pomagali, da sva se lahko leta 1961 vkrcala na ladjo, ki je prevažala banane, in se odpravila v Italijo na mednarodno zborovanje v Torinu. Izvedela sva, da bova dobila novo dodelitev. Septembra 1962 sva se vrnila v Italijo in pričel sem služiti kot okrajni nadzornik. Kupila sva majhen avto in z njim pet let obiskovala občine v dveh okrajih.

Po afriški vročini sva sedaj morala prenašati mraz. Prvo zimo med obiskom neke občine ob vznožju Alp sva morala spati nad senikom, v sobi brez ogrevanja. Bilo je tako mrzlo, da sva se odpravila spat oblečena v plašč. Tiste noči so v bližnji okolici zaradi mraza poginile štiri kokoši in dva psa!

Kasneje sem služil tudi kot območni nadzornik. V tistih letih sva potovala po vsej Italiji. Nekatera področja, denimo Kalabrijo in Sicilijo, sva večkrat obiskala. Mlade sva spodbujala, naj duhovno napredujejo in si prizadevajo, da bi služili kot občinski nadzorniki, potujoči služabniki ali betelčani.

Veliko sva se naučila od zvestih prijateljev, ki so z vsem srcem služili Jehovu. Najinega srca so se dotaknile njihove lastnosti, kot so popolna zvestovdanost Jehovu, radodarnost, ljubezen do bratov in sester, prilagodljivost in požrtvovalnost. Bila sva na porokah v kraljestvenih dvoranah, kjer je obred opravil kdo od Prič, ki ga je država pooblastila za to, da lahko poroča, česar si pred leti v Italiji nismo mogli niti zamisliti. Člani občin se ne shajajo več v kuhinjah bratov in sester oziroma ne sedijo na klopeh, kakor so bili tega vajeni v Torinu. Ne, večina občin ima lepo kraljestveno dvorano, ki je v čast Jehovu. Zborov nimamo več v drugorazrednih gledališčih, temveč v prostornih zborskih dvoranah. In kakšno veselje je videti, da je oznanjevalcev več kot 243.000. Ko sva prispela v Italijo, jih je bilo v vsej državi samo 490.

Prav sva se odločala

Tu in tam sva se znašla tudi v stiski, spoprijemati sva se denimo morala z domotožjem in boleznijo. Fern je domotožje prevzelo vsakič, ko je zagledala morje. Prestati je morala tudi tri zahtevne operacije. Nekoč jo je na poti na biblijski pouk neki nasprotnik napadel z vilami. Zaradi tega se je znova znašla v bolnišnici.

 Čeprav naju je občasno mučilo malodušje, sva potrpežljivo čakala na Jehova, skladno z Žalostinkami 3:24. On je Bog vse tolažbe. Ko je bila Fern povsem na tleh, je od brata Nathana Knorra dobila prelepo pismo. Napisal ji je, da dobro ve – glede na to, da se je rodil blizu Betlehema v Pensilvaniji, kjer je Fern pričela pionirati – da so pensilvanske Nemke, kar je bila tudi ona, močne in žilave. Imel je prav. V vseh teh letih sva bila spodbujena na različne načine in od različnih ljudi.

Kljub težavam sva skušala ohraniti najino gorečnost za oznanjevanje živo. Fern je gorečnost v šali primerjala z lambruscom, okusnim penečim italijanskim vinom, in dejala: »Ne smeva dopustiti, da bi najin duh izgubil živahnost.« Po več kot 40 letih okrajne in območne službe sva dobila novo prednost, in sicer da obiskujeva in ustanavljava skupine in občine v drugih jezikih. Takšne skupine oznanjujejo ljudem iz Bangladeša, Eritreje, Etiopije, Filipinov, Gane, Indije, Kitajske, Nigerije, Šrilanke in od drugod. Cela knjiga ne bi zadostovala, če bi hotela opisati, na katere čudovite načine vse je moč Božje Besede pred najinimi očmi spreminjala življenje tistih, ki so okusili Jehovovo usmiljenje. (Miha 7:18, 19)

Vsak dan prosiva Jehova v molitvi, naj nama še naprej daje čustveno in fizično moč, da bi mu lahko služila. Veselje, ki ga daje Gospod, naju utrjuje. Razsvetljuje nama oči in zagotavlja, da sva v življenju sprejela pravo odločitev, ko sva sklenila, da bova med ljudmi razširjala biblijsko resnico. (Efež. 3:7; Kol. 1:29)

[Podčrtna opomba]

[Shema/slike na straneh 27-29]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Moja starša v Rochestru (New York)

1948

V South Lansingu med šolanjem v 12. razredu šole Gilead

1949

Skupaj s Fern, preden sva odšla v Italijo.

Na Capriju (Italija)

1952

V Torinu in Neaplju skupaj z drugimi misijonarji

1963

Fern z nekaterimi biblijskimi učenkami

»Ne smeva dopustiti, da bi najin duh izgubil živahnost.«