Hvaležna sem Jehovu, da mu lahko služim kljub preteklim preizkušnjam

Pripoveduje Maatje de Jonge - van den Heuvel

STARA sem 98 let. Od tega 70 let z veseljem služim Jehovu – vendar ne brez preizkušenj vere. Med drugo svetovno vojno sem pristala v koncentracijskem taborišču in tam me je trenutno malodušje navedlo na odločitev, ki sem jo kasneje obžalovala. Nekaj let kasneje sem morala prestati še eno hudo preizkušnjo. Vseeno pa sem hvaležna Jehovu, da mu imam kljub preteklim preizkušnjam prednost služiti.

Življenje se mi je spremenilo oktobra 1940. Živela sem v nizozemskem mestu Hilversum, ki leži kakih 24 kilometrov jugovzhodno od Amsterdama. Država je bila takrat pod nacistično okupacijo. Bila sem pet let poročena s skrbnim možem Jaapom de Jongejem in imela sva triletno hčerko Willy, ki nama je bila zelo dragocena. Živeli smo poleg družine z osmimi otroki, ki se je zaradi revščine komaj prebijala skozi življenje. Vendar so dajali streho nad glavo in hrano še nekemu mladeniču, ki je bil njihov stalni gost. »Zakaj so si naložili še to dodatno breme?« sem se spraševala. Ko sem jim prinesla nekaj hrane, sem izvedela, da je ta mladi človek pionir. Govoril mi je o Božjem kraljestvu in o blagoslovih, ki jih bo prineslo. To, kar sem izvedela, me je zelo ganilo in hitro sem se oprijela resnice. Še istega leta sem se posvetila Jehovu in se krstila. Leto po mojem krstu je resnico sprejel tudi moj mož.

Čeprav nisem imela veliko biblijskega znanja, mi je bilo jasno, da sem s krstom začela pripadati organizaciji, ki je prepovedana. Vedela sem tudi, da so mnogo Prič že poslali v zapor, ker so oznanjevali kraljestveno sporočilo. Vseeno sem takoj začela oznanjevati po hišah in z možem sva vrata najinega doma na stežaj odprla pionirjem in potujočim nadzornikom. Najina hiša je postala tudi skladišče biblijske literature, ki so jo vozili bratje in sestre iz Amsterdama. Na kolesa, ki so bila prilagojena za prevažanje težkih tovorov, so natovorili knjige in jih prekrili s ponjavo. Kolikšno ljubezen in pogum so pokazali ti kurirji! Za brate in sestre so tvegali svoje življenje. (1. Jan. 3:16)

»Ali boš kmalu nazaj, mamica?«

Šest mesecev po mojem krstu so se na vratih našega doma pojavili trije policisti. Vstopili so v hišo in jo preiskali. Čeprav niso našli skrivališča, polnega literature, pa so našli nekaj knjig, ki so bile skrite pod najino posteljo. Takoj so mi ukazali, naj grem z njimi na policijsko postajo v Hilversumu. Ko sem za slovo objela svojo hčerko Willy, me je vprašala: »Ali boš kmalu nazaj, mamica?«  »Seveda, ljubica,« sem dejala, »mamica bo kmalu nazaj.« Vendar je moralo preteči 18 težavnih mesecev, preden sem jo lahko znova držala v svojih rokah.

Policist me je vzel s seboj na vlak v Amsterdam, da bi me tam zaslišali. Preiskovalci so me skušali pripraviti do tega, da bi tri brate iz Hilversuma prepoznala za Jehovove priče. Rekla sem jim: »Poznam samo enega. Prinaša nam mleko.« In to je bila resnica, ta brat nas je oskrboval z mlekom. »Vendar pa bi morali to, ali je Jehovova priča,« sem dodala, »vprašati njega, ne pa mene.« Ko nisem hotela povedati ničesar več, so me udarili v obraz, me zaprli v zaporniško celico in me tam pustili dva meseca. Ko je mož izvedel, kje sem, mi je uspel prinesti nekaj obleke in hrane. Nato pa so me avgusta 1941 poslali v Ravensbrück – zloglasno koncentracijsko taborišče za ženske, ki je ležalo kakih 80 kilometrov severno od Berlina.

»Glavo pokonci, draga«

Ob prihodu so nam povedali, da lahko gremo domov, če podpišemo izjavo, da se odrekamo svoji veri. Seveda je nisem podpisala, zato sem jim morala izročiti osebne stvari in gola oditi v umivalnico. Tam sem srečala nekaj krščanskih sester iz Nizozemske. Dali so nam taboriščna oblačila z našitim vijoličastim trikotnikom, krožnik, skodelico in žlico. Prvo noč smo morale ostati v prehodnih barakah. Tam so me prvič, odkar so me aretirali, premagale solze. »Kaj se bo zgodilo z menoj? Kako dolgo bom ostala tukaj?« sem ihtela. Priznati moram, da v tem trenutku moj odnos z Jehovom ni bil tako zelo močan, saj sem poznala resnico samo nekaj mesecev. Še vedno sem se morala veliko naučiti. Naslednjega dne je neka sestra iz Nizozemske ob preverjanju prisotnosti morala opaziti, da sem žalostna. Rekla mi je: »Glavo pokonci, draga, glavo pokonci! Kaj nam sploh lahko škodi?«

Po preverjanju prisotnosti so nas odpeljali v druge barake in tam nas je prisrčno sprejelo več sto krščanskih sester iz Nemčije in Nizozemske. Nekatere nemške sestre so v teh barakah živele že več kot eno leto. Njihova družba me je okrepila – me prav zares dvignila. Name je naredilo vtis tudi to, da so bile barake, v katerih so živele naše sestre, dosti bolj čiste od drugih barak v taborišču. Poleg tega da so bile čiste, so bile znane tudi po tem, da se v njih ne krade, preklinja ali pretepa. Kljub krutim razmeram v taborišču so bile naše barake kakor čist otok sredi umazanega morja.

Vsakodnevno življenje v taborišču

Za življenje v taborišču je bilo značilno veliko dela in malo hrane. Vstajati smo morale ob petih zjutraj in kmalu zatem je bilo na vrsti preverjanje prisotnosti. Stražarji so nas prisilili, da smo kako uro stale na prostem, pa naj je deževalo ali sijalo sonce. Ob petih popoldan je bilo po celodnevnem težaškem delu znova na vrsti preverjanje prisotnosti. Nato smo pojedle nekaj juhe in kruha ter povsem izmučene odšle spat.

 Vsak dan razen v nedeljo sem morala delati na kmetiji, kjer sem s koso žela pšenico, kopala jarke in čistila svinjake. Čeprav je bilo delo težaško in umazano, sem ga lahko opravljala iz dneva v dan, ker sem bila še mlada in kar močna. Poleg tega me je krepilo to, da sem si med delom pela pesmi z biblijsko vsebino. Vendar pa se mi je vsak dan tožilo po možu in otroku.

Dobivale smo zelo malo hrane, toda vsaka od nas je skušala med tednom privarčevati nekaj kruha, zato da bi ga imela za nedeljo, ko smo se imele priložnost zbrati skupaj in razpravljati o biblijskih temah. Nismo imele biblijske literature, vendar sem željno poslušala starejše, zveste sestre iz Nemčije, ko so se pogovarjale o duhovnih rečeh. Obhajale smo celo slovesnost v spomin na Kristusovo smrt.

Stiska, obžalovanje, nato pa spodbuda

Občasno so nam naložili delo, ki je bilo neposredno povezano z vojaškimi prizadevanji nacistov. Zaradi naše nevtralnosti v političnih zadevah ga nobena od sester ni hotela opravljati in jaz sem jih posnemala. Za kazen nam več dni niso dali hrane in ob preverjanju prisotnosti smo morale stati dolge ure. Nekoč pozimi so nas za 40 dni zaklenili v barake, v katerih ni bilo ogrevanja.

Nam, Jehovovim pričam, so znova in znova govorili, da nas bodo izpustili in bomo lahko odšle domov, če bomo podpisale izjavo, da se odpovedujemo svoji veri. Po prvem letu bivanja v Ravensbrücku me je prevzelo hudo domotožje. Želja po tem, da bi videla moža in hčerko, je postala tako močna, da sem odšla k stražarjem, jih prosila za obrazec z izjavo, da ne bom več Preučevalka Biblije, in ga podpisala.

Ko so sestre izvedele, kaj sem storila, so se me nekatere začele ogibati. Dve starejši nemški sestri Hedwig in Gertrud pa sta me poiskali in mi zagotovili, da me imata radi. Ko smo skupaj delale v svinjaku, sta mi prijazno pojasnili, da je pomembno ostati značajen do Jehova in da mu izkažemo ljubezen s tem, da se ne odpovemo svoji veri. Njuna materinska skrb in pristna naklonjenost sta me močno ganili. * Spoznala sem, da je bilo to, kar sem storila, narobe, zato sem izjavo želela preklicati. Nekega večera sem eni od sester povedala, da sem se odločila preklicati izjavo. Eden od uslužbencev v taborišču je moral prisluškovati najinemu pogovoru, saj so me še istega večera odpustili iz taborišča in me z vlakom poslali nazaj v Nizozemsko. Neka nadzornica – še danes se spominjam njenega obraza – mi je dejala: »Še vedno si Preučevalka Biblije in vedno boš.« Odgovorila sem ji: »Da, bom, če bo takšna Jehovova volja.« Še kar sem premišljevala: »Le kako bi lahko preklicala svojo izjavo?«

Eden od stavkov v tej izjavi se je glasil: »Obvezujem se, da nikoli več ne bom dejaven član Mednarodnega združenja Preučevalcev Biblije.« Točno sem vedela, kaj storiti! Januarja 1943 sem kmalu zatem, ko sem se vrnila domov, ponovno začela oznanjevati. Če bi me nacisti že drugič ujeli, tokrat med oznanjevanjem Božjega kraljestva, bi me seveda doletela huda kazen.

Da bi Jehovu še dodatno pokazala, da mu iskreno želim zvestovdano služiti, sva z možem zopet pričela dajati streho nad glavo kurirjem in potujočim nadzornikom. Tako zelo hvaležna sem bila, ko mi je bila dana še ena priložnost, da Jehovu in njegovim služabnikom dokažem svojo ljubezen!

Strašen udarec

Nekaj mesecev pred koncem vojne sva z možem doživela strašen udarec. Oktobra  1944 je najina hčerka Willy nenadoma zbolela za davico. Stanje se ji je hitro slabšalo in čez tri dni je umrla. Stara je bila komaj sedem let.

Izgubiti edinega otroka je nekaj grozljivega. Prav zares, preizkušnje, ki sem jih doživela v Ravensbrücku, niso bile nič v primerjavi z bolečino, ki me je prežemala ob izgubi najinega otroka. Vseeno pa so naju v težkih trenutkih vedno tolažile besede iz Psalma 16:8: »Jehova imam stalno pred seboj. Ker je on na moji desni, ne bom omahnil.« Z možem sva trdno verjela v Jehovovo obljubo o vstajenju. Vztrajala sva v resnici in goreče oznanjevala dobro novico. Mož mi je bil vse do svoje smrti leta 1969 v resnično pomoč pri tem, da sem s hvaležnostjo služila Jehovu.

Blagoslovi in radosti

V preteklih desetletjih mi je bilo vedno v veliko radost, da sem se lahko tesno družila s polnočasnimi služabniki. Najin dom je bil tako kakor med vojno vedno na voljo potujočim nadzornikom in njihovim ženam, kadar so obiskali našo občino. Eden teh parov, Maarten in Nel Kaptein, je pri naju živel kar 13 let! Ko je Nel na smrt zbolela, sem imela prednost zanjo skrbeti zadnje tri mesece njenega življenja. Ker sem se družila z njima in z dragimi brati in sestrami v našem kraju, sem lahko uživala v duhovnem raju, v katerem živimo.

Enega od vrhuncev svojega življenja sem doživela leta 1995, ko so me povabili na žalno slovesnost v Ravensbrück. Tam sem se srečala s sestrami, s katerimi sem bila zaprta in jih nisem videla več kot 50 let! Biti skupaj z njimi je bilo nepozabno doživetje, ki mi je ogrelo srce, pa tudi lepa priložnost za to, da smo se med seboj spodbujale, naj se veselimo dneva, ko bodo naši ljubljeni umrli znova oživeli.

Apostol Pavel je v Rimljanom 15:4 napisal, da imamo »po svoji zdržljivosti in po tolažbi iz Svetih spisov [. . .] upanje«. Jehovu se zahvaljujem za to upanje, zaradi katerega mu lahko s hvaležnostjo služim kljub preteklim preizkušnjam.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 10]

Leta 1930 z Jaapom

[Slika na strani 10]

Najina hčerka Willy pri sedmih letih

[Slika na strani 12]

Leta 1995 sem bila na srečanju, ki mi je ogrelo srce. Sem v prvi vrsti, druga z leve.