Vprašanja bralcev

Zakaj se je Mojzes razjezil na Aronova sinova Eleazarja in Itamarja po smrti njunih bratov, Nadaba in Abihuja, in kaj je pomirilo njegovo jezo? (3. Mojz. 10:16–20)

Jehova je kmalu po postavitvi duhovnikov za duhovniško službo v svetem šotoru usmrtil Aronova sinova Nadaba in Abihuja, ker sta predenj prinesla nedovoljen ogenj. (3. Mojz. 10:1, 2) Mojzes je Aronovima preostalima sinovoma, Eleazarju in Itamarju, zapovedal, naj ne žalujeta za svojima bratoma. Kmalu zatem pa se je razjezil nanju, ker nista jedla kozla, ki je bil darovan za greh. (3. Mojz. 9:3) Zakaj se je Mojzes tako odzval?

Zakoni, ki jih je Jehova dal Mojzesu, so določali, da je moral duhovnik, ki je žrtvoval daritev za greh, nekaj od te daritve pojesti na dvorišču shodnega šotora. S tem je tako rekoč nosil grehe tistih, ki so prinesli daritev. Če pa je nekaj krvi žrtvene živali nesel v sveti kraj, prvi prostor svetišča, od daritve ni smel jesti. Morala je biti sežgana. (3. Mojz. 6:24–26, 30)

Videti je, da se je Mojzesu po tragičnih dogodkih tistega dne zdelo nujno, da se prepriča, ali so upoštevali vse Jehovove zakone. Ko je videl, da je bil kozel, namenjen daritvi za greh, sežgan, je Eleazarja in Itamarja jezno vprašal, zakaj ga nista jedla, kot je bilo zapovedano, glede na to, da se kozlova kri ni nesla v sveti kraj pred Jehova. (3. Mojz. 10:17, 18)

Na Mojzesovo vprašanje je odgovoril Aron, ker sta duhovnika Eleazar in Itamar očitno tako ravnala z njegovo odobritvijo. Aron se je glede na to, da sta bila dva od njegovih sinov usmrčena, morda spraševal, ali bi tistega dne sploh kateri duhovnik lahko brez slabe vesti jedel daritev za greh. Mogoče je sklepal, da Jehovu ne bi bilo všeč, če bi kot duhovniki jedli daritev, četudi niso bili neposredno odgovorni za greh Nadaba in Abihuja. (3. Mojz. 10:19)

Nemara pa je Aron tudi mislil, da bi morali člani njegove družine tega dne, ko so prvič opravljali svoje duhovniške dolžnosti, zelo paziti, da bi ugajali Bogu v najmanjših podrobnostih. Vendar sta Nadab in Abihu oskrunila Božje ime, in zadela ju je Božja jeza. Zato je Aron morda menil, da člani duhovniške družine, v kateri se je zgodil tako hud greh, ne bi smeli jesti svete daritve.

Videti je, da je Mojzes soglašal z bratovim odgovorom, saj se odlomek sklene: »Ko je Mojzes to slišal, je bil zadovoljen.« (3. Mojz. 10:20) Očitno je bil z Aronovim odgovorom zadovoljen tudi Jehova.