Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Prinesi mi »zvitke, predvsem pergamente«

Prinesi mi »zvitke, predvsem pergamente«

Prinesi mi »zvitke, predvsem pergamente«

APOSTOL PAVEL je spodbudil Timoteja, ki je bil prav tako misijonar, naj mu prinese nekaj pisnega gradiva. Kakšne zvitke in pergamente je imel Pavel v mislih? Zakaj je izrekel te besede? In kaj se lahko naučimo iz te prošnje?

Sredi prvega stoletja n. št., ko je Pavel zapisal te besede, Hebrejski spisi niso bili razdeljeni na 39 knjig, kot so danes, ampak na 22 ali 24 knjig, ki so bile po večini verjetno zapisane na posameznih zvitkih. Profesor Alan Millard je dejal, da ti zvitki niso bili poceni, vseeno pa tudi niso bili tako dragi, da si jih »dobro situirani ne bi mogli privoščiti«. Nekateri so imeli dostop vsaj do enega od njih. Na primer, etiopski evnuh je na svojem vozu imel zvitek in je »na glas bral preroka Izaija«. Bil je »visoki uradnik kandáke, etiopske kraljice, in upravitelj vse njene zakladnice«. Gotovo je bil dovolj premožen, da je imel v lasti nekaj delov Svetih spisov. (Apd. 8:27, 28)

Pavel je Timoteja prosil: »Ko boš prišel, mi prinesi plašč, ki sem ga pustil v Troádi pri Karpu, in zvitke, predvsem pergamente.« (2. Tim. 4:13) To kaže na to, da je Pavel imel precejšnje število knjig. Kaj bi imelo v njegovi knjižnici večjo vrednost od Božje Besede? Biblicist A. T. Robertson glede besede »pergamenti« v tej vrstici pravi: »Še zlasti ti so bili verjetno prepisi starozaveznih knjig, saj je bil pergament dražji od papirusa.« Pavel se je v mladosti šolal »pri Gamálielovih nogah«. Gamaliel je poučeval Mojzesovo postavo in je bil med ljudstvom zelo spoštovan. Zato je razumljivo, da si je Pavel priskrbel svoje izvode zvitkov Božje Besede. (Apd. 5:34; 22:3)

Kristjani in uporaba zvitkov

Tisti, ki so imeli v lasti zvitke Svetih spisov, pa so vseeno bili v manjšini. Kako je potem večina takratnih kristjanov prišla v stik z Božjo Besedo? Odgovor na to vprašanje lahko razberemo iz Pavlovega predhodnega pisma Timoteju. Pisal je: »Dokler ne pridem, se posvečaj javnemu branju.« (1. Tim. 4:13) Javno branje je bilo del shodov, ki so jih organizirale krščanske občine, in je bilo ustaljena praksa med Božjim ljudstvom že od Mojzesovih dni. (Apd. 13:15; 15:21; 2. Kor. 3:15)

Timotej se je kot starešina moral posvečati glasnemu branju, ki je koristilo tistim, ki niso imeli svojih prepisanih izvodov Svetih spisov. Med javnim branjem Božje Besede so nedvomno vsi pozorno poslušali, da ne bi preslišali kakšne besede, starši pa so nato doma s svojimi otroki verjetno razpravljali o tem, kar se je bralo na shodih.

Dobro znani Mrtvomorski zvitek Izaijeve knjige je dolg več kot 7 metrov. Zvitki so imeli na vsakem koncu palico, običajno pa so bili še zaščiteni s tem, da so bili zaviti v kakšno tkanino ali spravljeni v vrču. Bili so torej težki, zato večina kristjanov verjetno ni mogla nositi s seboj veliko zvitkov, ko so oznanjevali. Tudi če je Pavel imel nekaj zvitkov Svetih spisov za osebno rabo, verjetno ni mogel na svoja potovanja vzeti vseh zvitkov, ki jih je imel. Očitno je nekatere pustil pri svojem prijatelju Karpu v Troadi.

Kaj se lahko naučimo od Pavla?

Pavel, ki je bil že drugič zaprt v Rimu, je malo pred omenjeno prošnjo zapisal: »Bojeval sem dober boj, pritekel do konca [. . .]. Odslej mi je prihranjen venec pravičnosti.« (2. Tim. 4:7, 8) Te besede je verjetno napisal v obdobju, ko je Neron preganjal kristjane, in sicer okoli leta 65 n. št. Tokrat je bilo Pavlovo jetništvo zelo težko. Pravzaprav se je zavedal, da bo kmalu usmrčen. (2. Tim. 1:16; 4:6) Zato je razumljivo, da je izrazil svojo srčno željo, da bi imel pri roki zvitke. Čeprav je bil prepričan, da je vse do konca bojeval dober boj, je hrepenel po tem, da bi se še naprej krepil s preučevanjem Božje Besede.

Timotej je bil takrat, ko je prejel Pavlovo prošnjo, verjetno še vedno v Efezu. (1. Tim. 1:3) Pot od Efeza do Rima mimo Troade je dolga okoli 1600 kilometrov. Pavel je v istem pismu spodbudil Timoteja: »Stori vse, kar le moreš, da boš prišel pred zimo.« (2. Tim. 4:21) Sveto pismo ne odkriva, ali je Timotej našel ladjo, ki bi ga pripeljala v Rim do takrat, ko je Pavel to želel.

Kaj se lahko naučimo iz Pavlove prošnje za »zvitke, predvsem pergamente«? Pavel v tem najbolj stresnem obdobju svojega življenja ni dopustil, da bi zamrlo njegovo hrepenenje po Božji Besedi. Mar ni res, da je to skrivnost tega, zakaj je bil vedno tako duhovno živ in dejaven pa tudi vir spodbude mnogim?

Kako zelo smo danes blagoslovljeni, če imamo osebni izvod celotnega Svetega pisma! Nekateri od nas imajo celo več izvodov Biblije in več različnih izdaj. Kakor Pavel moramo gojiti močno željo po tem, da bi si pridobili globlje razumevanje Svetega pisma. Od 14 navdihnjenih pisem, ki jih je imel Pavel prednost napisati, je bilo drugo pismo Timoteju zadnje. Njegova osebna prošnja je zapisana proti koncu tega pisma. Pravzaprav je bila Pavlova prošnja, naj mu Timotej prinese »zvitke, predvsem pergamente«, ena od njegovih zadnjih zapisanih želja.

Ali si tudi ti močno želiš vse do konca bojevati dobri boj vere, tako kot ga je Pavel? Ali tudi ti želiš ostati dejaven v Jehovovi službi in biti pripravljen sodelovati v oznanjevalskem delu, dokler bo to od nas hotel Jehova? Potem bi bilo dobro, da delaš to, k čemur je Pavel spodbujal vsakega kristjana. »Vedno pazi nase in na svoje poučevanje«, tako da vneto in redno preučuješ Sveto pismo, ki je sedaj na voljo več ljudem kot kdaj prej in v obliki, priročnejši od zvitkov. (1. Tim. 4:16)

[Zemljevid/slika na strani 18]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Efez

Troada

Rim