Dolgoletni pravni boj se konča z zmago!

BOJ se je pričel leta 1995 in je trajal 15 let. Vse to obdobje so prave kristjane v Rusiji napadali nasprotniki verske svobode, ki so bili odločeni doseči prepoved delovanja Jehovovih prič v Moskvi in še drugod. Vendar se je Jehova odločil, da bo značajnost naših dragih ruskih bratov in sester nagradil s pravno zmago. Kako pa je sploh prišlo do tega boja?

KONČNO SVOBODA!

V prvi polovici 1990-ih so naši bratje in sestre v Rusiji dobili nazaj verske svoboščine, ki so jim bile odvzete leta 1917. Leta 1991 je vlada Sovjetske zveze registrirala Jehovove priče kot versko skupnost. Po razpadu Sovjetske zveze so bili registrirani tudi v Ruski federaciji. Poleg tega je država uradno priznala, da so bili posamezniki, ki so bili v minulih desetletjih preganjani zaradi vere, žrtve političnega zatiranja. Leta 1993 je moskovski oddelek za pravosodje registriral Moskovsko skupnost Jehovovih prič, kot smo tam znani. Tega leta je stopila v veljavo tudi nova ruska ustava, ki zagotavlja svobodo veroizpovedi. Nič čudnega, da je neki brat vzkliknil: »Še sanjati si nismo upali, da bomo dočakali takšno svobodo!« Nato je dodal: »Na to smo čakali 50 let!«

Bratje in sestre v Rusiji so ta ugodni čas izkoristili za to, da so pospešili svojo oznanjevalsko dejavnost, in mnogo ljudi se je odzvalo. (2. Tim. 4:2) »Vera je ljudi zelo zanimala,« je dejala neka sestra. Kmalu se je število oznanjevalcev, pionirjev in občin zelo pomnožilo. Pravzaprav je v letih 1990–1995 število Jehovovih prič v Moskvi poskočilo s kakih 300 na več kot 5000! Naraščanje števila novih Jehovovih služabnikov v Moskvi je razburilo nasprotnike verske svobode. Sredi 1990-ih so sprožili pravno vojno proti Pričam. Ta boj je potekal v štirih dolgotrajnih fazah, preden se je navsezadnje končal.

KRIMINALISTIČNE PREISKAVE SE KONČAJO S PREOBRATOM

Prva faza se je pričela junija 1995. Neka moskovska skupina, ki odkrito podpira Rusko pravoslavno cerkev, je ovadila tamkajšnje Jehovove priče, da sodelujejo v kriminalnih dejavnostih. Ta skupina je trdila, da deluje v imenu družinskih članov, ki jih močno moti to, da je kdo od njihovih domačih, najsibo zakonec ali otrok, postal Jehovova priča. Junija 1996 so preiskovalci pričeli iskati dokaze o kriminalni dejavnosti, vendar jih niso našli. Kljub temu je ta ista skupina še enkrat vložila ovadbo, s katero je naše brate znova obtoževala kaznivih dejanj. Preiskovalci so opravili še eno preiskavo, vendar so bile vse obtožbe ovržene. Ne glede na to so nasprotniki tretjič vložili ovadbo na podlagi istih obtožb. Jehovove priče v Moskvi so bili vnovič predmet preiskave, vendar je tožilka prišla do istega sklepa – ni bilo nobenega razloga za začetek kazenskega postopka. Potem so nasprotniki še četrtič vložili isto ovadbo, vendar tožilka znova ni našla nobenih dokazov. Neverjetno je, da je ista skupina zahtevala še eno preiskavo. Trinajstega aprila 1998 je nova preiskovalka naposled zaključila primer.

»Toda potem,« je rekel odvetnik, ki je sodeloval v primeru, »se je zgodilo nekaj čudnega.«  Predstavnica tožilstva, ki je vodilo to peto preiskavo, je priznala, da ni bilo dokazov o kriminalni dejavnosti, vendar je vseeno svetovala, da se proti našim bratom vloži civilna tožba. Predstavnica je izjavila, da Moskovska skupnost Jehovovih prič krši državne in mednarodne zakone. Tožilec Severnega administrativnega okrožja mesta Moskva se je strinjal in je vložil civilno tožbo. * Devetindvajsetega septembra 1998 se je na sodišču moskovskega območja Golovinski pričela sodna obravnava. S tem se je pričela druga faza.

SVETO PISMO NA SODIŠČU

V natrpani sodni dvorani na severu Moskve je tožilka Tatjana Kondratjeva sprožila napad, pri čemer se je sklicevala na zvezni zakon, ki je stopil v veljavo leta 1997 in ki priznava kot uveljavljene religije pravoslavno krščanstvo, islam, judovstvo in budizem. * V praksi to pomeni, da je drugim religijam težko pridobiti pravni status. Prav tako ta zakon dovoljuje sodiščem, da prepovejo religije, ki širijo sovraštvo. Tožilka je na podlagi tega zakona Jehovove priče po krivem obtožila, da širijo sovraštvo in uničujejo družine, zaradi česar bi jih bilo treba prepovedati.

Odvetnica, ki je zastopala naše brate, je vprašala: »Kateri posamezniki v moskovski občini so krivi kršenja tega zakona?« Tožilka ni mogla navesti niti enega imena. Trdila je še, da literatura Jehovovih prič podžiga versko sovraštvo. Da bi dokazala svoje, je brala iz revij Stražni stolp in Prebudite se! ter iz drugih publikacij (glej zgoraj). Ko ji je bilo postavljeno vprašanje, s čim te publikacije spodbujajo sovraštvo, je rekla: »Jehovove priče učijo, da je samo njihova vera prava.«

Odvetnik, eden od naših bratov, je en izvod Svetega pisma izročil sodnici, enega pa tožilki ter prebral besede iz Efežanom 4:5: »En Gospod, ena vera, en krst.« Ni bilo dolgo, ko so sodnica, tožilka in odvetnik – vsi s Svetim pismom v roki – razpravljali o vrsticah, kot sta Janez 17:18 in Jakob 1:27. Sodnica je vprašala: »Ali te svetopisemske vrstice spodbujajo versko sovraštvo?« Tožilka je odgovorila, da ni pristojna, da bi odgovarjala na vprašanja glede Svetega pisma. Odvetnik je pokazal publikacije Ruske pravoslavne cerkve, ki so ostro kritizirale Jehovove priče, in vprašal: »Ali te izjave kršijo zakon?« Tožilka je odgovorila: »Nisem pristojna za komentiranje duhovniških argumentov.«

TOŽILSTVO BREZ PRAVIH DOKAZOV

Ko je tožilka obtoževala Priče, da razdirajo družine, je dejala, da ne praznujejo praznikov, kot je božič. Vendar je kasneje priznala, da ruska zakonodaja ne zahteva od državljanov, da praznujejo božič. Rusi – med katerimi so tudi Jehovove priče – se lahko glede tega sami odločijo. Tožilka je tudi trdila, da naša organizacija ne  pusti otrokom normalnega počitka ali delati to, kar jih osrečuje. Toda v nadaljevanju je priznala, da ni še nikoli govorila z mladimi iz družin Jehovovih prič. Ko je odvetnica vprašala tožilko, ali je kdaj obiskala shode Jehovovih prič, je ta odgovorila: »Ni bilo potrebe.«

Tožilstvo je pozvalo profesorja psihiatrije, da kot priča predstavi izvedensko mnenje. Trdil je, da branje naše literature povzroča duševne težave. Ko je branilka pripomnila, da je izjava, ki jo je profesor pisno podal sodišču, enaka dokumentu, ki ga je pripravil moskovski patriarhat, je profesor priznal, da je nekatere dele dobesedno prepisal. Z nadaljnjimi vprašanji se je razkrilo, da ni še nikoli zdravil koga od Jehovovih prič. Neki drug profesor psihiatrije pa je na sodišču pričal, da je proučeval več kot 100 moskovskih Prič. Odkril je, da je skupina normalnega duševnega zdravja in da so posamezniki v tej skupini, odkar so postali Priče, bolj strpni do drugih religij.

ZMAGA, TODA NE DOKONČNA

Dvanajstega marca 1999 je sodnica določila pet akademikov, da preučijo literaturo Jehovovih prič, in preložila sodno obravnavo. Ministrstvo za pravosodje pri ruski zvezni vladi je neodvisno od tega moskovskega sojenja že predhodno naročilo, da komisija, sestavljena iz akademikov, preuči našo literaturo. Ta komisija, ki jo je postavilo ministrstvo, je 15. aprila 1999 poročala, da ni v naših publikacijah našla nič škodljivega. Tako je 29. aprila 1999 pravosodno ministrstvo na nacionalni ravni ponovno registriralo Jehovove priče. Čeprav je moskovsko sodišče razpolagalo s to novo študijo, je vseeno vztrajalo, da našo literaturo preuči nova komisija. Jehovove priče so se zaradi tega znašli v nenavadnem položaju – rusko ministrstvo za pravosodje jih je na nacionalni ravni priznalo  za uveljavljeno religijo, ki spoštuje zakone, obenem pa jih je moskovski oddelek za pravosodje preiskoval zaradi domnevnega kršenja zakonov.

Minili sta skoraj dve leti, preden se je sojenje nadaljevalo, in 23. februarja 2001 je sodnica Jelena Prohoričeva izrekla razsodbo. Potem ko je preučila ugotovitve komisije, katero je postavila, je razsodila: »Nobenega razloga ni za ukinitev verske skupnosti Jehovovih prič v Moskvi in za prepoved njihovega delovanja.« Naposled je bilo pravno potrjeno, da so bili naši bratje obtoženi po nedolžnem. Toda tožilka se ni strinjala z razsodbo, zato se je pritožila na moskovsko mestno sodišče. Tri mesece pozneje, 30. maja 2001, je to sodišče razveljavilo odločitev sodnice Prohoričeve. Odredilo je ponovno sojenje z isto tožilko, vendar z drugim sodnikom. To je naznanjalo začetek tretje faze.

PORAZ, TODA NE DOKONČEN

Tridesetega oktobra 2001 je sodnica Vera Dubinskaja pričela ponovno sojenje. * Tožilka Kondratjeva je ponovila obtožbo, da Jehovove priče spodbujajo sovraštvo, nato pa je dodala, da se želi s prepovedjo pravne skupnosti Jehovovih prič zaščititi pravice moskovskih Prič. Vseh 10.000 moskovskih Prič se je na to skrajno nenavadno trditev nemudoma odzvalo tako, da so podpisali peticijo, s katero so sodišče prosili, naj zavrne »zaščito«, ki jo je ponudila tožilka.

Tožilka je izjavila, da ni nobene potrebe, da priloži dokaze, ki bi potrjevali, da so Priče krivi kakšnega prekrška. Predmet sodne obravnave sta bila, kot je rekla, literatura in verovanje Jehovovih prič, ne pa njihove dejavnosti. Povedala je, da bo za izvedensko pričo poklicala predstavnika za javnost pri Ruski pravoslavni cerkvi. To je seveda potrdilo, da so bili duhovniki močno vpleteni v kampanjo za prepoved Jehovovih prič. Dvaindvajsetega maja 2003 je sodnica odredila, da nova strokovna komisija preuči publikacije Jehovovih prič.

Sedemnajstega februarja 2004 se je sodna obravnava nadaljevala s pregledovanjem izsledkov študije, ki jo je opravila strokovna komisija. Strokovnjaki so ugotovili, da naše publikacije spodbujajo bralce, naj »ohranijo družinsko ureditev in zakonsko skupnost«, in da je trditev, da naša literatura podpihuje sovraštvo, »neutemeljena«. Drugi učenjaki so se strinjali. Profesorju zgodovine religij je bilo zastavljeno vprašanje: »Zakaj Jehovove priče oznanjujejo?« Sodišču je odgovoril: »Za kristjana je oznanjevanje obvezno. To piše v evangelijih in to je Kristus naročil svojim učencem, naj delajo – ‚pojdite in oznanjujte po vseh deželah‘.« Kljub temu je 26. marca 2004 sodnica prepovedala delovanje Jehovovih prič v Moskvi. Šestnajstega junija 2004 je moskovsko mestno sodišče potrdilo to odločitev. * Neki dolgoletni Priča je glede te razsodbe pripomnil: »V sovjetskih časih je Rus moral biti ateist. Danes mora biti Rus pravoslavec.«

Kako so se bratje in sestre odzvali na prepoved? Podobno kot staroveški Nehemija. Ko so v njegovih dneh sovražniki Božjega ljudstva nasprotovali obnavljanju jeruzalemskega obzidja, Nehemija in njegovi rojaki niso dovolili, da bi jih kakršno koli nasprotovanje odvrnilo od dela. Ne, »zidali« so in ljudstvo je »z vsem srcem opravljalo delo«. (Neh. 4:1–6) Podobno naši bratje in sestre v  Moskvi niso dovolili, da jih nasprotniki odvrnejo od dela, ki ga je treba danes opraviti – od oznanjevanja dobre novice. (1. Pet. 4:12, 16) Bili so povsem prepričani, da bo Jehova skrbel zanje, zato so bili pripravljeni spoprijeti se s četrto fazo tega dolgoletnega boja.

SOVRAŽNOST SE STOPNJUJE

Petindvajsetega avgusta 2004 so naši bratje predložili Kremlju peticijo, ki je bila naslovljena na Vladimirja Putina, takratnega ruskega predsednika. S to peticijo so izrazili močno zaskrbljenost zaradi prepovedi. Obsegala je 76 zvezkov, podpisalo pa jo je več kot 315.000 posameznikov. Medtem so duhovniki Ruske pravoslavne cerkve pokazali svoj pravi obraz. Predstavnik za javnost pri moskovskem patriarhatu je izjavil: »Zelo smo proti delovanju Jehovovih prič.« Neki muslimanski voditelj pa je rekel, da je bila razsodba glede prepovedi »mejnik in pozitiven dogodek«.

Nekateri ljudje v Rusiji so verjeli lažnim obtožbam zoper Jehovove priče in so jih zato pričeli napadati. Nekaterih Prič so se med oznanjevanjem po Moskvi nasprotniki lotili s pestmi in brcami. Neki razjarjen moški je eno našo sestro pregnal iz stavbe. Pri tem jo je tako močno brcnil v hrbet, da je padla in se udarila v glavo, zaradi česar je potrebovala zdravniško pomoč. Toda policija ni proti napadalcu nič ukrenila. Druge Priče je policija aretirala, jim vzela prstne odtise, jih fotografirala in čez noč zadržala v priporu. Direktorjem različnih dvoran po Moskvi so grozili z odpovedjo, če bodo prostore še naprej oddajali Pričam. Ni minilo dolgo, ko se številne občine niso mogle več sestajati v dotedanjih najetih prostorih. Štirideset občin si je moralo deliti štiri kraljestvene dvorane, ki so se nahajale v isti stavbi. Ena od občin je morala imeti javni shod ob pol osmih zjutraj.  »Oznanjevalci so morali, da bi bili navzoči, vstati ob petih zjutraj,« je povedal neki potujoči nadzornik, »pa vendar so bili to pripravljeni delati več kot leto dni.«

»V PRIČEVANJE«

Decembra 2004 so se naši odvetniki, da bi dokazali, da je prepoved oznanjevalskega dela v Moskvi nezakonita, obrnili za pomoč na Evropsko sodišče za človekove pravice. (Glej okvir »Zakaj je bila razsodba ruskega sodišča obravnavana v Franciji« na strani 6.) Šest let pozneje, 10. junija 2010, je Evropsko sodišče izreklo soglasno odločitev, ki je Jehovove priče razrešila vsake krivde. * Sodišče je pregledalo vse obtožbe, ki so letele na nas, in ugotovilo, da so povsem neutemeljene. Prav tako je izjavilo, da je Rusija po zakonu dolžna »prenehati s kršitvami, ki jih je ugotovilo Sodišče, in kolikor je le mogoče, popraviti nastalo škodo«. (Glej okvir »Razsodba Sodišča« na strani 8.)

Jasno izraženi sklepi Sodišča, ki kažejo, da Evropska konvencija o človekovih pravicah ščiti dejavnosti Jehovovih prič, niso zavezujoči samo za Rusijo, ampak tudi za 46 drugih držav, ki so članice Sveta Evrope. Poleg tega bodo to razsodbo zaradi poglobljene in obširne analize zakonov in dejstev z velikim zanimanjem brali pravni strokovnjaki, sodniki, zakonodajalci in izvedenci za človekove pravice po vsem svetu. Zakaj lahko to rečemo? Sodišče se pri sojenju ni opiralo le na osem razsodb, ki jih je že predhodno izreklo v prid Jehovovih prič, ampak tudi na devet zmag, ki so jih Jehovove priče izbojevali na najvišjih sodiščih v Argentini, na Japonskem, v Južnoafriški republiki, Kanadi, Rusiji, Španiji, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Te reference skupaj s to zadnjo razsodbo Evropskega sodišča dajejo Jehovovim pričam po vsem svetu močno orožje za zagovarjanje svoje vere in delovanja.

Jezus je svojim sledilcem povedal: »Zaradi mene vas bodo vlačili pred deželne upravitelje in kralje, njim in narodom v pričevanje.« (Mat. 10:18) Pravni boj, ki je potekal zadnjih 15 let, je našim bratom in sestram omogočil, da so, kakor še nikoli doslej, razglasili Jehovovo ime po Moskvi in drugod. Priče so bili zaradi preiskav, sodnih obravnav in razsodbe mednarodnega sodišča v središču pozornosti, kar se je zares izkazalo za »pričevanje« in je prispevalo k »napredku dobre novice«. (Fil. 1:12) Ko Jehovove priče danes oznanjujejo po Moskvi, se velikokrat zgodi, da jih stanovalci vprašajo: »Ali vas niso prepovedali?« Zaradi tega vprašanja imajo naši bratje in sestre pogosto priložnost stanovalce bolje seznaniti z našim verovanjem. Jasno je, da nas nič ne more ustaviti, da ne bi oznanjevali dobre novice o Kraljestvu. Molimo, da bi Jehova še naprej blagoslavljal in podpiral naše ljubljene in pogumne brate in sestre v Rusiji.

[Podčrtne opombe]

[Okvir/slika na strani 6]

Zakaj je bila razsodba ruskega sodišča obravnavana v Franciji

Rusija je 28. februarja 1996 podpisala Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, 5. maja 1998 pa je ta sporazum ratificirala. S podpisom te konvencije je ruska vlada razglasila, da imajo njeni državljani:

pravico do svobode veroizpovedi in pravico izražati svojo vero doma in v javnosti in jo tudi spremeniti, če to želijo (9. člen);

pravico, da odgovorno povejo in napišejo, kaj mislijo, in da obveščajo druge (10. člen);

pravico do sodelovanja na mirnih zborovanjih (11. člen).

Posamezniki in organizacije, ki so jim bile kršene pravice iz tega sporazuma in so v domači državi izčrpali vsa pravna sredstva, lahko vložijo pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu v Franciji (prikazano na sliki). Sodišče sestavlja 47 sodnikov in sodnic – to število je enako številu držav, ki so podpisale Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Odločitve tega Sodišča so zavezujoče. Države, ki so podpisale to konvencijo, morajo upoštevati sprejete razsodbe.

[Okvir na strani 8]

Razsodba sodišča

Tukaj so trije kratki citati iz razsodbe Sodišča.

Ena od obtožb je bila, da Jehovove priče razdirajo družine. Sodišče je razsodilo drugače. Zapisalo je:

»Vir sporov je nasprotovanje nevernih družinskih članov in njihova nepripravljenost, da bi sprejeli in spoštovali sorodnikovo svobodo, da izraža in prakticira svojo vero.« (Odstavek 111)

Sodišče tudi ni našlo nobenih dokazov, ki bi podprli obtožbo glede »manipuliranja z umom«, saj je dejalo:

»Sodišču se zdi neverjetno, da [ruska] sodišča niso po imenu navedla niti enega posameznika, ki naj bi mu bila z uporabo teh tehnik kršena pravica do svobode vesti.« (Odstavek 129)

Ena od obtožb je bila tudi, da Jehovove priče zaradi nesprejemanja transfuzije krvi škodijo svojemu zdravju. Sodišče je razsodilo drugače in zapisalo:

»Posameznikova svoboda, da sprejme ali zavrne določen zdravstveni postopek oziroma se odloči za drugačno zdravljenje, je ključnega pomena pri načelih samoodločanja in osebne avtonomije. Duševno sposoben odrasel pacient se lahko svobodno odloči na primer o tem, ali se bo dal operirati ali ne, ali bo sprejel zdravljenje ali ne, in po istem načelu tudi, ali bo sprejel transfuzijo krvi.« (Odstavek 136)