Nekoč sem se bal smrti

Pripoveduje Piero Gatti

TIHO brnenje je postajalo vse glasnejše in glasnejše. Zaslišalo se je zavijanje siren, ki so ljudi opozarjale, naj si poiščejo zavetje. Nato se je pričelo bombardiranje, vsepovsod je bilo slišati treskanje, ki je paralo ušesa na smrt prestrašenih ljudi, nastalo je pravo opustošenje.

To se je dogajalo v Milanu v letih 1943/44. V tem mestu sem služil kot mlad vojak. Pogosto so mi ukazali, naj izpod ruševin od bomb razdejanih protiletalskih zaklonišč poberem človeške ostanke. Ljudi, ki so bili v teh zakloniščih, so bombe raztrgale na kose, njihova trupla so bila neprepoznavna. Poleg tega, da sem se od blizu srečal s smrtjo drugih, sem včasih sam za las ubežal smrti. Ob teh priložnostih sem molil k Bogu in mu obljubil, da bom izpolnjeval njegovo voljo, če bom preživel te poboje.

Moj strah pred smrtjo izpuhti

Odraščal sem v vasi, oddaljeni kakih 10 kilometrov od italijanskega mesta Como, blizu meje s Švico. Že v najzgodnejšem otroštvu sem od blizu spoznal žalost in strah pred smrtjo. Španska gripa je vzela dve moji sestri. Potem pa je leta 1930, ko sem imel komaj šest let, umrla moja mama, Luigia. Ker sem bil vzgajan kot katoličan, sem spoštoval verske zapovedi in sem vsak teden šel k maši. Vendar je moj strah pred smrtjo izpuhtel šele leta kasneje v neki brivnici, ne pa v cerkvi.

Leta 1944 je druga svetovna vojna sejala smrt. Na desettisoče italijanskih vojakov je zbežalo z vojnega območja v nevtralno Švico, in med njimi sem bil tudi jaz. Ob prihodu so nas razposlali v številna begunska taborišča. Mene so poslali v taborišče blizu vasi Steinach na severovzhodu države. Tam so nam dali določeno mero svobode. Vaški brivec je začasno potreboval pomoč pri svojem delu. Z njim sem živel in delal le en mesec, vendar je bilo to dovolj, da mi je neko novo poznanstvo spremenilo življenje.

Ena od strank v brivnici je bil Adolfo Tellini, Italijan, ki je živel v Švici. Bil je Jehovova priča. Še nikoli prej nisem slišal za to skupino, kar pa sploh ni bilo presenetljivo glede na to, da je bilo takrat v vsej Italiji komaj kakih 150 Prič. Adolfo mi je pripovedoval o čudovitih biblijskih resnicah, obljubah o miru in življenju, ki ga bomo imeli »v obilju«. (Jan. 10:10; Raz. 21:3, 4) Navdušen sem bil nad sporočilom, da v prihodnosti ne bo vojn in smrti. Ko sem se vrnil v begunsko taborišče, sem o tem upanju govoril z nekim mladim Italijanom, Giuseppejem Tubinijem, in tudi on je bil prevzet. Adolfo in drugi Priče so nas vsake toliko časa obiskali v taborišču.

 Adolfo me je vzel s seboj v Arbon, oddaljen kakih 10 kilometrov od Steinacha. Tam je majhna skupina Prič imela shode v italijanščini. Nad tem, kar sem slišal, sem bil tako navdušen, da sem se naslednji teden odpravil tja peš. Kasneje sem se udeležil zbora Jehovovih prič v neki dvorani v Zürichu. Še posebej me je pretresla predstavitev z diapozitivi, ki je prikazovala uničevalna taborišča z grmadami trupel. Izvedel sem, da so mnoge nemške Priče mučili zaradi njihove vere. Na tem zboru sem spoznal Mario Pizzato. Ker je delovala kot Priča, so jo italijanske fašistične oblasti obsodile na 11-letno zaporno kazen.

Po koncu vojne sem se vrnil v Italijo in se pridružil majhni občini v Comu. Čeprav nisem sistematično preučeval Svetega pisma, sem imel jasno v mislih temeljne resnice. Tej občini je pripadala tudi Maria Pizzato. Govorila mi je o tem, da se kristjan mora krstiti, in me je napotila k Marcellu Martinelliju, ki je živel v vasi Castione Andevenno v provinci Sondrio. Marcello je bil zvest maziljeni brat, ki je bil pod diktatorskim režimom obsojen na 11 let zapora. Do njegovega doma sem moral prekolesariti 80 kilometrov.

Marcello je s Svetim pismom pojasnil, kakšne so zahteve za krst. Potem ko sva molila, sva se odpravila k reki Adda in v njej sem se krstil. To je bilo septembra 1946. Bil je nepozaben dan! Nad svojo odločitvijo, da služim Jehovu, in nad tem, da imam sedaj trdno upanje za prihodnost, sem bil tako navdušen, da zvečer skorajda nisem opazil, da sem tistega dne prekolesaril 160 kilometrov!

Maja 1947 je bil v Milanu prvič po vojni organiziran zbor v Italiji. Navzočih je bilo kakih 700 ljudi, tudi mnogi tisti, ki so prestali fašistično preganjanje. Na tem zboru se je zgodilo nekaj nenavadnega. Giuseppe Tubini, ki sem mu pričeval v begunskem taborišču, je imel govor za krst, po govoru pa se je še sam dal krstiti!

Na tem zboru sem imel prednost spoznati brata Nathana Knorra iz brooklynskega Betela. Mene in Giuseppeja je spodbudil, naj svoje življenje posvetiva služenju Bogu. Odločil sem se, da bom prej kot v enem mesecu začel služiti polnočasno. Ko sem prišel domov, sem o svoji odločitvi povedal družini, in vsi so me skušali pregovoriti. Vendar se nisem pustil. Tako sem čez en mesec pričel služiti v Betelu v Milanu. Tam so služili štirje misijonarji: Giuseppe (Joseph) Romano in njegova žena, Angelina; Carlo Benanti in njegova žena, Costanza. Peti član betelske družine je bil Giuseppe Tubini, ki se ji je ravno pridružil, jaz pa sem bil šesti.

V Betelu sem služil en mesec, nakar sem bil postavljen za okrajnega nadzornika – bil sem prvi v Italiji rojen okrajni nadzornik. Brat George Fredianelli, ki je leta 1946 kot prvi misijonar prišel v Italijo iz Združenih držav Amerike, je že bil v potujoči službi. Nekaj tednov me je usposabljal za to delo, nato pa sem se sam lotil te pustolovščine. Še posebej mi je ostala v spominu prva občina, ki sem jo obiskal – občina v Faenzi. Samo predstavljaj si! Do takrat še nikoli nisem imel nobenega govora pred občino! Vseeno sem navzoče, tudi mnoge mlade med njimi, spodbudil, naj razmislijo o tem, da bi se lotili polnočasne službe. Pozneje so nekateri od teh mladih dobili zelo odgovorne naloge na italijanskem področju.

Tako se je pričelo moje vznemirljivo življenje v potujoči službi. To je bilo življenje, polno presenečenj, prilagoditev, izzivov in radosti, življenje, v katerem sem občutil veliko naklonjenost dragih bratov in sester.

Versko vzdušje v povojni Italiji

Naj povem še nekaj o verskem vzdušju v takratni Italiji. Katoliška cerkev je neovirano vladala. Čeprav je leta 1948 stopila v veljavo nova ustava, so bili fašistični zakoni, zaradi  katerih Priče niso mogli svobodno oznanjevati, ukinjeni šele leta 1956. Zaradi pritiska duhovščine so bili okrajni zbori mnogokrat prekinjeni. Toda včasih so se poskusi duhovščine popolnoma izjalovili, kar se je na primer zgodilo leta 1948 v Sulmoni, majhnem mestu v osrednji Italiji.

V nekem gledališču smo imeli zbor. V nedeljo dopoldne sem bil predsedujoči programa, Giuseppe Romano pa je imel javni govor. Za takratni čas je bilo navzočih zelo veliko ljudi. V času, ko ni bilo v celotni državi niti 500 oznanjevalcev, se je v gledališču gnetlo 2000 ljudi. Ko se je govor končal, je neki mladenič skočil na oder. K temu sta ga nagovorila duhovnika, ki sta bila med občinstvom. Hotel je povzročiti zmedo, zato je začel vpiti na ves glas. Nemudoma sem mu rekel: »Če imaš kaj povedati, si najemi dvorano, pa boš lahko povedal, kar koli te je volja.« Navzoči niso bili nad njim nič kaj navdušeni, zato so ga preglasili z izrazi neodobravanja. Ob tem je mladenič skočil z odra in izginil.

V tistih časih je bilo potovati prava pustolovščina. Včasih sem od ene občine do druge pešačil, spet drugič sem se peljal s kolesom, z razmajanim, prenatrpanim avtobusom ali pa z vlakom. Občasno sem prenočeval v kakem hlevu ali pa v lopi za orodje. Bila so prva leta po koncu vojne, zato je bila večina Italijanov revna. Bratov in sester je bilo malo in niso imeli veliko v gmotnem pogledu. Vseeno je bilo življenje v Jehovovi službi prečudovito.

Usposabljanje v šoli Gilead

Leta 1950 sva bila z Giuseppejem Tubinijem povabljena, da se udeleživa 16. razreda misijonarske šole Gilead. Že od samega začetka sem se zavedal, da bo angleščina zame trd oreh. Trudil sem se na vse pretege, vendar mi ni šlo najbolje. V angleščini smo morali prebrati celotno Biblijo. Zato sem včasih preskočil kosilo, da bi vadil glasno branje. Navsezadnje sem prišel na vrsto za govor. Učiteljevih besed se še vedno tako živo spomnim, kot bi mi jih povedal včeraj. Rekel je: »Tvoje geste in navdušenje lahko samo pohvalim, toda tvoja angleščina je povsem nerazumljiva!« Kljub temu sem uspešno opravil šolanje. Zatem sva bila z Giuseppejem dodeljena v Italijo. Po zaslugi tega dodatnega šolanja sva bila oba bolje usposobljena za služenje bratom in sestram.

Leta 1955 sem se poročil z Lidio. Ko se je sedem let pred tem krstila, sem jaz imel govor  za krst. Njen oče, Domenico, je bil drag brat, ki je uspel vseh svojih sedem otrok spodbuditi k temu, da so se oklenili resnice. To mu je uspelo kljub temu, da ga je preganjal fašistični režim in je bil obsojen na triletno izgnanstvo. Tudi Lidija je bila prava borka za resnico. Dokler ni bila naša pravica, da oznanjujemo po hišah, priznana, se je morala trikrat zagovarjati na sodišču. Šest let po najini poroki se je rodil najin prvi sin, Beniamino. Leta 1972 sva dobila drugega sina, Marca. Vesel sem, da skupaj s svojo družino goreče služita Jehovu.

Še naprej dejaven v Jehovovi službi

V svojem srečnem življenju, v katerem sem služil drugim, sem imel veliko nepozabnih izkušenj. Na primer, v zgodnjih 1980-ih je moj tast pisal takratnemu italijanskemu predsedniku, Sandru Pertiniju. Med fašističnim diktatorstvom sta bila oba izgnana na otok Ventotene, kjer so bili zaprti domnevni sovražniki režima. Tast je prosil za intervju z njim, zato da bi mu lahko pričeval. Ko mu je bila prošnja odobrena, sva se skupaj odpravila k predsedniku. Bila sva prijazno sprejeta, česar sploh nisva bila vajena. Predsednik je tasta prisrčno pozdravil in objel. Nato sva z njim govorila o naši veri in mu dala nekaj literature.

Od leta 1991 ne služim več kot potujoči nadzornik. V 44 letih okrajne službe sem obiskoval občine po vsej Italiji. Naslednja štiri leta sem služil kot nadzornik zborske dvorane, potem pa sem se zaradi resne bolezni moral nekoliko razbremeniti. Toda zaradi Jehovove nezaslužene dobrotljivosti sem še vedno lahko v polnočasni službi. Po svojih najboljših močeh se trudim oznanjevati in učiti dobro novico. Trenutno vodim nekaj biblijskih poukov. Ko imam govore, mi bratje in sestre še vedno rečejo, da je moje navdušenje »eksplozivno«. Zahvaljujem se Jehovu, da se z leti moja živahnost ni zmanjšala.

Ko sem bil mlad, me je povsem obvladoval strah pred smrtjo, toda točno biblijsko spoznanje me je navdalo s trdnim upanjem na večno življenje – na življenje, ki ga bomo imeli »v obilju«, kot je rekel Jezus. (Jan. 10:10) To je tisto, kar zdaj z veseljem pričakujem – izpopolnjeno življenje v miru, varnosti in sreči z bogatimi blagoslovi od Jehova. Naj gre vsa slava našemu ljubečemu Stvarniku, čigar ime imamo prednost nositi. (Ps. 83:18)

[Zemljevid na straneh 22]

(Lega besedila – glej publikacijo)

ŠVICA

BERN

Zürich

Arbon

Steinach

ITALIJA

RIM

Como

Milano

Reka Adda

Castione Andevenno

Faenza

Sulmona

Ventotene

[Slika na strani 22]

Na poti v šolo Gilead

[Slika na strani 22]

Z Giuseppejem med šolanjem

[Slika na strani 23]

Na najin poročni dan

[Slika na strani 23]

Moja draga žena mi stoji ob strani že več kot 55 let.