Jehova – »Bog, ki daje mir«

»Naj bo z vsemi vami Bog, ki daje mir.« (RIM. 15:33)

1., 2. Kakšni napeti odnosi so opisani v 32. in 33. poglavju 1. Mojzesove knjige in kako so se stvari iztekle?

BILO je v bližini Penuela, blizu doline Jabok, ki leži vzhodno od Jordana. Ezav je slišal, da se njegov brat dvojček, Jakob, vrača domov. Čeprav je minilo že 20 let, odkar je Ezav prodal Jakobu svojo pravico do prvorojenstva, je Jakoba strah, da je njegov brat morda še vedno jezen nanj in ga namerava ubiti. Ezav se v spremstvu 400 mož napoti proti svojemu odtujenemu bratu. Ker Jakob pričakuje, da bo Ezav sovražno nastopil proti njemu, mu zaporedoma pošlje kot darilo živali, skupaj več kot 550 domačih živali. Jakobovi služabniki vsakič, ko Ezavu privedejo živali, povedo, da so darilo od njegovega brata.

² Brata naposled prideta skupaj! Jakob pogumno stopa proti Ezavu in se prikloni do tal, pa ne le enkrat, ampak kar sedemkrat. Jakob je že pred tem srečanjem naredil najpomembnejši možni korak, da bi zmehčal srce svojega brata – molil je k Jehovu, da ga reši iz Ezavove roke. Ali je Jehova odgovoril na to molitev? Da. »Ezav mu je stekel naproti,« beremo v Bibliji, »ga objel in se ga oklenil okrog vratu. Poljubil ga je.« (1. Mojz. 32:11–20; 33:1–4)

3. Kaj se naučimo iz pripovedi o Jakobu in Ezavu?

³ Ta pripoved o Jakobu in Ezavu nam pokaže, da bi si morali močno prizadevati in  konkretno ukrepati, da bi rešili morebitne težave, ki lahko ogrozijo mir znotraj krščanske občine. Jakob si je prizadeval skleniti mir z Ezavom, pa ne zato, ker bi sam storil kaj narobe in bi bratu dolgoval opravičilo. Ne, Ezav ni cenil svojega prvorojenstva in ga je prodal Jakobu za skledo enolončnice. (1. Mojz. 25:31–34; Heb. 12:16) Toda iz tega, kako je Jakob pristopil k Ezavu, lahko vidimo, kaj vse bi morali biti pripravljeni narediti, da bi ohranili mir s svojimi krščanskimi brati in sestrami. Ta pripoved prav tako pokaže, da nas pravi Bog usliši, ko ga v molitvi prosimo, da bi obnovili mir s soverniki. V Svetem pismu je še veliko drugih primerov, ki nas poučijo, kako lahko delamo za mir.

Najboljši zgled

4. Kaj je Bog storil, da bi človeštvo rešil greha in smrti?

⁴ Jehova je »Bog, ki daje mir,« in kot tak je najbolj izjemen zgled nekoga, ki dela za mir. (Rim. 15:33) Razmisli o tem, kaj je bil pripravljen narediti, da bi lahko bili mi v prijateljskem odnosu z njim. Kot grešni potomci Adama in Eve si zaslužimo »plačilo za greh«, smrt. (Rim. 6:23) Vendar je Jehova iz svoje velike ljubezni poskrbel za našo rešitev s tem, da je iz nebes poslal svojega ljubljenega Sina, da se je rodil kot popoln človek. In Sin je rade volje izpolnil Očetovo voljo. Pustil je, da so ga Božji sovražniki usmrtili. (Jan. 10:17, 18) Pravi Bog je svojega ljubljenega Sina obudil, ta pa je zatem svojemu Očetu predložil vrednost svoje prelite krvi, s katero je odkupil skesane grešnike večne smrti. (Beri Hebrejcem 9:14, 24.)

5., 6. Kako Jezusova prelita kri vpliva na skrhani odnos med Bogom in grešnim človeštvom?

⁵ Kako odkupna žrtev Božjega sina vpliva na skrhani odnos med Bogom in grešnim človeštvom? »Kazen ga je zadela, da bi mi imeli mir,« piše v Izaiju 53:5, »in njegove rane so bile nam v ozdravljenje.« Jezusova žrtev poslušnim ljudem omogoča, da ne veljajo več za Božje sovražnike, ampak da postanejo Božji prijatelji. »Po njem [Jezusu], z odkupnino po njegovi krvi, smo osvobojeni, [. . .] so nam odpuščeni prestopki.« (Efež. 1:7)

⁶ Sveto pismo pravi: »Bogu se je namreč zdelo dobro, da v njem [Kristusu] prebiva vsa polnost.« To pomeni, da ima Kristus ključno vlogo pri izvršitvi Božjega namena. In kaj je Jehovov namen? To, da »z vzpostavitvijo miru po krvi, ki jo je [Jezus Kristus] prelil na mučilnem kolu, spet spravi s seboj vse drugo«. »Vse drugo«, kar Bog tako spravi s seboj, je »tisto, kar je v nebesih,« in »tisto, kar je na zemlji«. Kaj je mišljeno s tema izrazoma? (Beri Kološanom 1:19, 20.)

7. Kaj pomenita izraza »tisto, kar je v nebesih,« in »tisto, kar je na zemlji«?

⁷ Maziljeni kristjani, ki so »razglašeni za pravične« kot Božji sinovi, so lahko zaradi odkupnine »v miru z Bogom«. (Beri Rimljanom 5:1.) Zanje je rečeno, da so »tisto, kar je v nebesih,« saj imajo nebeško upanje ter bodo »kraljevali [. . .] nad zemljo« in služili kot duhovniki. (Raz. 5:10) Po drugi strani pa so z izrazom »tisto, kar je na zemlji,« mišljeni skesani ljudje, ki bodo lahko večno živeli na zemlji. (Ps. 37:29)

8. K čemu te spodbuja razmišljanje o tem, kaj vse je Jehova storil, da bi lahko bilo človeštvo v miru z njim?

⁸ Pavel je v pismu maziljenim kristjanom v Efezu izrazil svojo iskreno hvaležnost za odkupnino: »Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je [. . .] oživil skupaj s Kristusom, ko smo bili še mrtvi v prestopkih (po nezasluženi dobrotljivosti ste bili rešeni).« (Efež.  2:4, 5) Najsibo da imamo nebeško upanje ali pa zemeljsko upanje, smo lahko Bogu nadvse hvaležni za njegovo usmiljenje in nezasluženo dobrotljivost. Naša srca prekipevajo od cenjenja, ko razmišljamo o tem, kaj vse je Jehova storil, da bi lahko bilo človeštvo v miru z njim. Če s cenjenjem razmišljamo o Božjem zgledu, bomo takrat, ko se bodo pojavile okoliščine, ki ogrožajo mir in enotnost občine, spodbujeni delati za mir.

Kaj se naučimo od Abrahama in Izaka

9., 10. Kako je Abraham dokazal, da resnično dela za mir, ko je med njegovimi in Lotovimi pastirji prišlo do napetosti?

⁹ V Svetem pismu glede očaka Abrahama piše: »‚Abraham je veroval v Jehova, in to se mu je štelo za pravičnost.‘ In bil je imenovan ‚Jehovov prijatelj‘.« (Jak. 2:23) Abrahamova vera je bila razvidna iz njegovega miroljubnega ravnanja. Na primer, ko so se mu povečale črede, je med njegovimi pastirji in pastirji njegovega nečaka Lota prišlo do napetosti. (1. Mojz. 12:5; 13:7) Postalo je očitno, da se bosta morala ločiti. Kako se je Abraham lotil te občutljive zadeve? Ni izrabil svoje starosti in posebnega odnosa z Bogom, da bi svojemu nečaku narekoval, kaj mora narediti, ampak se je resnično izkazal za človeka, ki dela za mir.

¹⁰ »Naj ne bo, prosim, več prepira med menoj in teboj ter med mojimi in tvojimi pastirji,« je Abraham dejal svojemu nečaku, »saj sva brata.« Očak je nadaljeval: »Glej, vsa dežela ti je na voljo. Prosim, loči se od mene. Če greš ti na levo, potem grem jaz na desno, če pa greš ti na desno, potem grem jaz na levo.« Lot si je izbral najbolj rodoviten del dežele, vendar mu Abraham tega ni očital. (1. Mojz. 13:8–11) Ko je nekoč kasneje Lota ugrabila sovražna vojska, ga je Abraham brez obotavljanja rešil. (1. Mojz. 14:14–16)

11. Kako je ravnal Abraham, da bi bil v miru s filistejskimi sosedi?

¹¹ Razmisli tudi o tem, kako je ravnal Abraham, da bi bil v miru s filistejskimi sosedi v kanaanski deželi. Filistejci so si »s silo prilastili« vodnjak, ki so ga Abrahamovi služabniki izkopali v Beeršebi. Kako se je na to dejanje odzval ta mož, ki je prej rešil svojega ugrabljenega nečaka s tem, da je premagal štiri kralje? Filistejcev ni napadel, da bi si nazaj priboril vodnjak, ampak se je odločil, da bo glede tega molčal. Čez čas je filistejski kralj obiskal Abrahama, da bi z njim sklenil zavezo miru. Abraham mu je prisegel, da bo prijazen do njegovega potomstva, in šele potem mu je povedal za zaseženi vodnjak. Kralj je bil zelo presenečen nad tem, kar je slišal, in je Abrahamu vrnil vodnjak v uporabo. Abraham je tako še naprej živel v miru v deželi, v kateri se je naselil kot tujec. (1. Mojz. 21:22–31, 34)

12., 13. a) Kako je Izak posnemal svojega očeta? b) Kako je Jehova blagoslovil Izakovo miroljubnost?

¹² Abrahamov sin Izak je posnemal miroljubno vedenje svojega očeta. To se vidi tudi iz njegovega ravnanja s Filistejci. Zaradi lakote, ki je zadela deželo, se je s svojo družino s področja severno od Beer Lahaj Roija v sušnati pokrajini Negeb preselil v Gerar, ki je bil na bolj rodovitnem filistejskem področju. Tam je Jehova blagoslovil Izaka, tako da so mu polja izjemno bogato obrodila in da se je njegova živina namnožila. Filistejci so mu začeli zavidati. Niso hoteli, da bi tako zelo obogatel, kakor je njegov oče, zato so zasuli vodnjake, ki so jih Abrahamovi služabniki izkopali na tistem področju. Na koncu je filistejski kralj Izaku dejal: »Odseli se od tod.« Miroljubni Izak je  storil, kakor mu je rekel. (1. Mojz. 24:62; 26:1, 12–17)

¹³ Potem ko je Izak preselil svoje šotore, so njegovi pastirji izkopali nov vodnjak. Filistejski pastirji so trdili, da voda iz vodnjaka pripada njim. Izak se kakor njegov oče Abraham ni spuščal v prepir zaradi vodnjaka. Svojim možem je naročil, naj izkopljejo drugega. Filistejci so si tudi tega začeli lastiti. Izak je iz ljubega miru preselil svoj veliki tabor drugam. Tam so njegovi služabniki izkopali vodnjak, in Izak ga je poimenoval Rehobot. Kasneje se je preselil na bolj rodovitno beeršebsko področje. Tam ga je Jehova blagoslovil in mu dejal: »Ne boj se, ker sem jaz s teboj. Blagoslovil te bom in pomnožil tvoje seme zaradi svojega služabnika Abrahama.« (1. Mojz. 26:17–25)

14. Kako se je Izak, ko je filistejski kralj hotel z njim skleniti zavezo miru, izkazal za človeka, ki dela za mir?

¹⁴ Izak bi se gotovo lahko spustil v boj za vse vodnjake, ki so jih izkopali njegovi služabniki. To se vidi iz tega, da so ga kasneje filistejski kralj in njegovi uradniki obiskali v Beeršebi, da bi z njim sklenili zavezo miru. Rekli so mu: »Jasno smo videli, da je Jehova s teboj.« Pred tem se je Izak ne samo enkrat odločil, da se bo raje preselil in tako ohranil mir, kot pa da bi se prepiral. Tudi tokrat se je izkazal za človeka, ki dela za mir. Glede na zgodovinski zapis je obiskovalcem »pripravil pojedino, jedli so in pili. Drugo jutro so zgodaj vstali in zaprisegli drug drugemu. Potem jih je Izak odpustil [. . .] v miru.« (1. Mojz. 26:26–31)

Kaj se naučimo od Jakobovega najljubšega sina

15. Zakaj se Jožefovi bratje niso mogli mirno pogovarjati z Jožefom?

¹⁵ Izakov sin Jakob je odrastel v »brezgrajnega človeka«. (1. Mojz. 25:27) Kot smo omenili na začetku, si je Jakob prizadeval skleniti mir s svojim bratom, Ezavom. Jakob se je glede prizadevanja za mir nedvomno veliko naučil od svojega očeta, Izaka. Kaj pa lahko rečemo za Jakobove sinove? Jakob je imel izmed svojih 12 sinov najraje Jožefa. Jožef je bil poslušen, spoštljiv sin, ki je svojemu očetu vedno želel najboljše. (1. Mojz. 37:2, 14) Vendar pa so njegovi starejši bratje postali tako ljubosumni nanj, da se z njim niso mogli mirno pogovarjati. Kruto so ga prodali za sužnja, svojega očeta pa ukanili, tako da je verjel, da ga je ubila zver. (1. Mojz. 37:4, 28, 31–33)

16., 17. Kako se je iz Jožefovega ravnanja z brati videlo, da je želel z njimi skleniti mir?

¹⁶ Jehova je podpiral Jožefa. Ta je čez čas postal upravitelj nad egiptovsko deželo – večjo oblast od njega je imel samo faraon. Ko je huda lakota prisilila Jožefove brate, da so prišli v Egipt, ti niso prepoznali svojega brata, saj je bil oblečen kot egipčanski dostojanstvenik. (1. Mojz. 42:5–7) Kako zlahka bi se Jožef znesel nad svojimi brati za kruto ravnanje do njega in njihovega očeta! Vendar se ni hotel maščevati, ampak se je skušal z njimi spraviti. Ko je postalo jasno, da so se pokesali, jim je razkril, kdo je. Rekel jim je: »Nikar si ne ženite k srcu in se ne jezite nase, ker ste me prodali sem. Bog me je namreč poslal pred vami, da vas ohrani pri življenju.« Potem je poljubil svoje brate in se ob njih razjokal. (1. Mojz. 45:1, 5, 15)

¹⁷ Jožefovi bratje so po smrti svojega očeta, Jakoba, mislili, da se jim Jožef zdaj utegne maščevati. Ko so svojemu bratu povedali, česa jih je strah, je ta »planil v jok« in dejal: »Ne bojte se torej! Vas in vaše otroke bom še naprej oskrboval s hrano.« Miroljubni Jožef jih je »s temi pomirjujočimi besedami [. . .] potolažil«. (1. Mojz. 50:15–21)

 »Napisano nam v pouk«

18., 19. a) Kaj si se naučil iz zgledov, ki smo jih obravnavali v tem članku? b) Kaj bomo pregledali v naslednjem članku?

¹⁸ »Vse [. . .], kar je bilo prej napisano, je bilo napisano nam v pouk,« je dejal Pavel, »da bi po svoji zdržljivosti in po tolažbi iz Svetih spisov imeli upanje.« (Rim. 15:4) Kako nam je koristilo pregledovanje ne le najodličnejšega zgleda, Jehova, ampak tudi svetopisemskih pripovedi o Abrahamu, Izaku, Jakobu in Jožefu?

¹⁹ Ali ni res, da nas to, da s cenjenjem razmišljamo o tem, kar je Jehova storil, da bi popravil skrhani odnos med seboj in grešnim človeštvom, spodbudi, da naredimo vse, kar je v naši moči, da bi bili z drugimi v miru? Zgled Abrahama, Izaka, Jakoba in Jožefa pokaže, da lahko starši dobro vplivajo na svoje otroke. Te pripovedi prav tako pokažejo, da Jehova blagoslavlja tiste, ki se trudijo za mir. Nič čudnega, da Pavel pravi za Jehova, da je »Bog, ki daje mir«! (Beri Rimljanom 15:33; 16:20.) Naslednji članek bo obravnaval, zakaj je Pavel poudaril, da moramo ohranjati mir, in kako lahko delamo za mir.

Kaj si se naučil?

• Kako je Jakob pokazal, da si prizadeva za mir, ko naj bi se srečal z Ezavom?

• K čemu te žene to, kar je Jehova naredil, da bi lahko ljudje bili v prijateljskem odnosu z njim?

• Kaj si se naučil iz zgleda Abrahama, Izaka, Jakoba in Jožefa?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 23]

Kaj je bil najpomembnejši korak, ki ga je Jakob naredil, da bi sklenil mir z Ezavom?