Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Veselimo se skupaj!

Veselimo se skupaj!

Veselimo se skupaj!

SREČA in veselje sta vedno bolj izmuzljiva. Mnogim se zdi skoraj nemogoče, da bi se lahko z drugimi pogovarjali o čem pozitivnem. Sodobno življenje, še posebej v velikih mestih, ima za posledico to, da se ljudje zaprejo vase in se osamijo.

»Osamljenost je zelo pogosta,« pravi profesor biopsihologije, Alberto Oliverio, in dodaja: »Nobenega dvoma ni, da življenje v velikih pozidanih soseskah prispeva k osamitvi. Ta je marsikdaj vzrok za to, da se človek ne meni za osebno življenje kolega iz službe, soseda ali blagajničarke, ki dela v samopostrežni trgovini za vogalom.« Takšna osamitev pogosto vodi v depresijo.

Toda med kristjani so drugačne okoliščine in tudi drugačno stališče. Apostol Pavel je napisal: »Vedno se veselite.« (1. Tes. 5:16) Veliko razlogov imamo za to, da smo radostni in da se skupaj veselimo. Med drugim častimo Najvišjega Boga Jehova, razumemo resnico iz Biblije, upamo na rešitev in večno življenje in tudi drugim pomagamo dobiti iste blagoslove. (Ps. 106:4, 5; Jer. 15:16; Rim. 12:12)

Značilnost pravih kristjanov je to, da se veselijo in da svojo radost delijo z drugimi. Zato ne preseneča, da je Pavel pisal Filipljanom: »Veselim in radujem [se] z vsemi vami. Enako se zdaj tudi vi veselite in radujte z menoj.« (Fil. 2:17, 18) V teh dveh vrsticah je Pavel dvakrat omenil to, da se veselimo in radujemo z drugimi.

Kristjani moramo seveda paziti in se upreti vsaki težnji po tem, da bi se osamili. Kdor pretrga stike s soverniki, se ne more veseliti z njimi. Kako lahko torej upoštevamo Pavlovo spodbudo, naj se z brati in sestrami veselimo v Gospodu? (Fil. 3:1)

Veselimo se s soverniki

Ko je Pavel pisal svoje pismo Filipljanom, je bil verjetno zaprt v Rimu zaradi oznanjevanja. (Fil. 1:7; 4:22) Toda v jetniških sponah njegovo navdušenje za službo Bogu ni usahnilo. Ravno nasprotno, veselil se je, da je svoje življenje kar najbolj izkoristil za služenje Jehovu in da se je, če uporabimo njegove besede, izlival kakor pitna daritev. (Fil. 2:17) Iz Pavlovega stališča lahko spoznamo, da veselje ni odvisno od posameznikovih okoliščin. Kljub jetništvu je rekel: »Pravzaprav se bom še naprej veselil.« (Fil. 1:18)

Pavel je imel vodilno vlogo pri ustanovitvi občine v Filipih in je do tamkajšnjih bratov in sester čutil posebno naklonjenost. Vedel je, da bo tudi zanje spodbudno, če bo z njimi delil veselje, ki mu ga prinaša služenje Jehovu. Zato je napisal: »Rad bi vam povedal, bratje, da se je pokazalo, da so moje okoliščine v napredek dobre novice, ne pa obratno. Tako vsa pretorijanska garda in vsi drugi vedo, da sem v sponah zaradi Kristusa.« (Fil. 1:12, 13) To Pavlovo doživetje je bilo za Filipljane spodbudno. Pavel se je veselil z brati in sestrami v Filipih, oni pa so se veselili z njim. Filipljani so se morali spomniti razlogov za veselje in ni jim smel upasti pogum zaradi tega, ker je bil Pavel v ječi. Morali so posnemati njegovo stališče. (Fil. 1:14; 3:17) Poleg tega so ga lahko še naprej omenjali v svojih molitvah in mu, kolikor se je dalo, pomagali in ga podpirali. (Fil. 1:19; 4:14–16)

Ali smo tudi mi tako veselega duha, kot je bil Pavel? Ali si prizadevamo najti kaj pozitivnega v svojih življenjskih okoliščinah in krščanski službi? Ko se družimo s soverniki, je dobro, da drug drugega razveselimo tako, da si pripovedujemo lepa doživetja z oznanjevanja. Ni treba, da čakamo na kakšno senzacionalno doživetje, da bi imeli kaj povedati. Mogoče smo uspeli pri kom vzbuditi zanimanje za sporočilo o Kraljestvu z učinkovitim uvodom ali načinom dopovedovanja. Morda pa smo se s stanovalcem lepo pogovarjali o določeni biblijski vrstici. Morebiti pa je bilo le to, da so nas ljudje na področju prepoznali kot Jehovove priče, in smo jim že s tem dobro pričevali. Kadar z drugimi delimo takšna doživetja, je to pravzaprav eden od načinov, da se veselimo skupaj.

Številni Jehovove priče so se žrtvovali in se še vedno žrtvujejo, zato da bi se opravilo oznanjevalsko delo. Pionirji, potujoči nadzorniki, betelčani, misijonarji in mednarodni služabniki se razdajajo v polnočasni službi in pri tem prekipevajo od veselja. Ali se veselimo in radujemo z njimi? Potem pokažimo tem našim dragim »sodelavcem za Božje kraljestvo«, da smo jim hvaležni. (Kol. 4:11) Ko smo v njihovi družbi na občinskih shodih ali večjih krščanskih zborih, jih lahko prisrčno spodbujamo. Prav tako lahko posnemamo njihovo gorečnost. Poleg tega jim lahko izkažemo gostoljubje, morda tako, da jih povabimo na obrok hrane, s čimer poskrbimo za »priložnost«, da bi prisluhnili njihovim doživetjem in spodbudnim besedam. (Fil. 4:10)

Veselimo se s tistimi, ki vztrajajo v preizkušnjah

Pavel je zaradi preganjanja in preizkušenj, ki jih je prestal, bil še bolj odločen, da bo ostal zvest Jehovu. (Kol. 1:24; Jak. 1:2, 3) Ker pa se je zavedal, da bo kristjane v Filipih, ki so jih verjetno čakale podobne preizkušnje, s svojo zdržljivostjo spodbudil, je bil vesel in se je veselil z njimi. Zato jim je pisal: »Vam je bila zaupana prednost, ne le da verujete v Kristusa, temveč da zanj tudi trpite. Saj bijete isti boj, kakršnega ste videli pri meni in o katerem zdaj slišite glede mene.« (Fil. 1:29, 30)

Današnjim kristjanom podobno nasprotujejo zaradi oznanjevanja. Včasih nasprotovanje spremlja tudi nasilje, toda večinoma se pojavlja v bolj prikriti obliki. Morda nas odpadniki obtožujejo po krivem, morda so sorodniki sovražno nastrojeni ali pa se nam posmehujejo sodelavci oziroma sošolci. Jezus nas je posvaril, da nas takšne preizkušnje ne bi smele niti presenetiti niti nam vzeti poguma. Pravzaprav so razlog za veselje. Rekel je: »Srečni vi, kadar vas zaradi mene sramotijo in preganjajo in o vas lažnivo govorijo vsakršne hude stvari. Veselite se in poskakujte od radosti, saj je vaša nagrada v nebesih velika.« (Mat. 5:11, 12)

Ne bi se smeli prestrašiti, ko slišimo, da naše brate in sestre v nekaterih deželah kruto preganjajo. Morali bi se veseliti, da kljub temu vztrajajo v veri. V molitvi lahko prosimo Jehova, naj jim krepi vero in jim pomaga zdržati. (Fil. 1:3, 4) Morda za te drage brate in sestre ne moremo narediti kaj drugega, vendar pa lahko pomagamo tistim v naši občini, ki doživljajo preizkušnje. Lahko se zanimamo zanje in smo jim v oporo. Lahko poskrbimo za priložnosti, ob katerih se bomo skupaj poveselili. Na primer, občasno bi jih lahko povabili, da se nam pridružijo pri družinskem čaščenju, da gredo z nami na oznanjevanje ali da se skupaj razvedrimo.

Veliko razlogov imamo za to, da se skupaj veselimo! Uprimo se težnji tega sveta in se nikar ne osamimo, ampak se raje še naprej veselimo skupaj z našimi brati in sestrami. Če bomo tako ravnali, bomo prispevali k ljubezni in enotnosti v občini, poleg tega pa bomo tudi povsem okusili, kaj je prava krščanska bratovščina. (Fil. 2:1, 2) Da, vedno se veselimo v Gospodu, saj nas Pavel spodbuja: »Še enkrat vam pravim: Veselite se!« (Fil. 4:4)

[Slika na strani 6]

Globus: Courtesy of Replogle Globes