»Gibalno ovirana, vendar ne za vedno!«

Pripoveduje Sara van der Monde

Ljudje mi pogosto rečejo: »Sara, ti se tako prijetno smehljaš. Zakaj si vedno tako vesela?« Povem jim, da imam posebno upanje. Povzela bi ga lahko z besedami: »Zdaj sem gibalno ovirana, vendar ne za vedno!«

RODILA sem se leta 1974 v Parizu. Porod je bil težaven in kasneje so mi diagnosticirali cerebralno paralizo. Nog in rok skorajda nisem mogla premikati in moj govor je bil težko razumljiv. Pojavila se mi je še epilepsija, poleg tega sem bila dovzetna za infekcije.

Ko sem imela dve leti, se je naša družina preselila v Melbourne v Avstraliji. Dve leti kasneje je oče zapustil mamo in mene. Spomnim se, da sem takrat prvič občutila, da mi je Bog blizu. Mama, ki je Jehovova priča, me je redno jemala s seboj na krščanske shode, na katerih sem spoznala, da me ima Bog rad in se zanima zame. To spoznanje mi je skupaj z mamino ljubeznijo in tolažbo pomagalo, da sem se kljub najinim spremenjenim okoliščinam počutila varno.

Mama me je tudi naučila moliti k Jehovu. Pravzaprav sem ugotovila, da mi je veliko lažje moliti kakor govoriti. Med molitvijo se mi ni treba mučiti z izgovarjanjem besed, ampak jih lahko jasno »slišim« izrečene v svojem umu. In ker je moj govor težko razumljiv, je tolažilno vedeti, da me Jehova vedno razume, tako takrat, ko govorim potiho v svojem umu, kot takrat, ko govorim na glas in se mi besede zatikajo. (Ps. 65:2)

Spoprijemanje z izzivi

Ko sem imela pet let, se mi je bolezen že tako poslabšala, da sem za hojo potrebovala težke kovinske opornice. Pravzaprav sem se bolj opotekala kakor hodila! Pri 11-ih pa sploh nisem mogla več hoditi. Kasneje se nisem mogla več sama spraviti v posteljo in iz nje. Pri tem mi zdaj pomaga električno sobno dvigalo, ki me postavi v moj elektromotorni voziček, katerega upravljam s krmilno ročico.

Priznati moram, da sem včasih zaradi svoje gibalne oviranosti potrta. Potem pa se spomnim našega družinskega mota: »Ne obremenjuj se s tem, česar ne moreš narediti. Raje se loti tega, kar lahko narediš.« To mi je pomagalo, da sem uspela jezditi konja, jadrati, voziti se s kanujem, šotoriti in celo voziti avto po poligonu! Svojo umetniško žilico izražam s slikanjem, šivanjem, izdelovanjem krpank, vezenjem in oblikovanjem keramičnih predmetov.

 Zaradi moje hude bolezni so nekateri izražali dvome o tem, ali sem zmožna častiti Boga kot odrasla oseba, ki se je sposobna sama odločati. Ko mi je bilo 18 let, me je učiteljica nagovarjala, naj grem od doma, zato da bi »pobegnila« pred mamino religijo. Ponudila se je celo, da mi pomaga najti nastanitev. Vendar sem ji povedala, da ne bom nikoli pustila svoje vere in da se bom odselila od doma šele takrat, ko bom pripravljena živeti bolj samostojno.

Nedolgo po tej izkušnji z učiteljico sem se krstila kot Jehovova priča. Dve leti zatem sem se preselila v majhno stanovanje. Bivanje tukaj mi je v veselje, saj sem lahko deležna pomoči, ki jo potrebujem, hkrati pa uživam v samostojnosti, ki jo želim.

Nepričakovana ženitna ponudba

V vseh teh letih je bila moja vera še drugače preizkušena. Nekega dne sem bila čisto osupla, ko me je neki sošolec, ki ima tako kot jaz telesne omejitve, vprašal, ali bi se poročila z njim. Sprva sem se čutila počaščeno. Kakor večina mladih žensk si tudi jaz želim življenjskega sopotnika. Toda čeprav nama je skupno, da imava telesne ovire, to še ne pomeni, da bi bil najin zakon srečen. Poleg tega ni bil iste vere kot jaz. Kar se tiče prepričanja, aktivnosti in ciljev, sva se povsem razlikovala. Kako bi si torej lahko ustvarila skupno življenje? Bila sem tudi odločena, da bom ubogala Božjo jasno smernico, naj se poročimo samo s sovernikom. (1. Kor. 7:39) Zato sem mu prijazno povedala, da njegove ponudbe ne morem sprejeti.

Še vedno sem mnenja, da sem se prav odločila. Prav nič ne dvomim, da bom v novem svetu, ki ga obljublja Bog, srečna. (Ps. 145:16; 2. Pet. 3:13) Medtem sem odločena ostati zvestovdana Jehovu in biti zadovoljna s trenutnimi okoliščinami.

Komaj čakam dan, ko bom skočila iz svojega invalidskega vozička in tekla kot veter. Tedaj bom na ves glas zaklicala: »Bila sem gibalno ovirana, zdaj pa sem popolnoma zdrava, in to za vedno!«