»Začasni prebivalci« v hudobnem svetu
»Začasni prebivalci« v hudobnem svetu
»V veri [. . .] so javno razglašali, da so tujci in začasni prebivalci v deželi.« (HEB. 11:13)
1. Kaj je Jezus rekel o odnosu, ki ga imajo njegovi sledilci do tega sveta?
JEZUS je za svoje učence rekel, da »so v svetu«, vendar pa je tudi pojasnil: »Niso del sveta, kakor tudi jaz nisem del sveta.« (Jan. 17:11, 14) Tako je jasno nakazal, kakšen odnos imajo njegovi pravi sledilci do »te stvarnosti«, katere bog je Satan. (2. Kor. 4:4) Resda živijo v tem hudobnem svetu, toda niso njegov del. V tem svetu živijo kot »tujci in začasni prebivalci«. (1. Pet. 2:11)
Živeli so kot »začasni prebivalci«
2., 3. Zakaj lahko rečemo, da so Enoh, Noe pa tudi Abraham in Sara živeli kot »tujci in začasni prebivalci«?
2 Zvesti Jehovovi služabniki se že od davnine močno razlikujejo od brezbožnega sveta, v katerem živijo. Pred potopom sta Enoh in Noe hodila s pravim Bogom. (1. Mojz. 5:22–24; 6:9) Oba sta hrabro oznanjala Jehovove sodbe zoper Satanov hudobni svet. (Beri 2. Petrovo 2:5; Juda 14, 15.) Ker sta hodila z Bogom v brezbožnem svetu, je bilo za Enoha rečeno, da je »Bogu po volji«, za Noeta pa, da je »brezgrajen med svojimi sodobniki«. (Heb. 11:5; 1. Mojz. 6:9)
3 Abraham in Sara sta se, kot jima je naročil Bog, odpovedala udobju v kaldejskem mestu Ur in se spoprijela z izzivom nomadskega življenja v tuji deželi. (1. Mojz. 11:27, 28; 12:1) Apostol Pavel je pisal: »Zaradi vere je Abraham, ko je bil poklican, ubogal in odšel v kraj, ki naj bi ga dobil v dediščino – odšel je, čeprav ni vedel, kam gre. Zaradi vere je kot tujec živel v obljubljeni deželi, kakor da bi bil v kaki tuji deželi, in je prebival v šotorih skupaj z Izakom in Jakobom, ki sta bila sodediča iste obljube.« (Heb. 11:8, 9) Glede takšnih zvestih Jehovovih služabnikov je Pavel dejal: »Vsi ti so pomrli v veri in niso doživeli izpolnitve obljub, vendar pa so jih videli od daleč in jih pozdravljali ter so javno razglašali, da so tujci in začasni prebivalci v deželi.« (Heb. 11:13)
Svarilo Izraelcem
4. Pred čim so bili posvarjeni Izraelci, preden so poselili svojo deželo?
4 Ko so se Abrahamovi potomci, Izraelci, zelo namnožili, jih je Bog organiziral v narod ter jim dal zakonik in ozemlje. (1. Mojz. 48:4; 5. Mojz. 6:1) Izraelci niso nikoli smeli pozabiti, da je Jehova v resnici lastnik njihove dežele. (3. Mojz. 25:23) Bili so kot najemniki, ki so dolžni spoštovati lastnikove želje. Poleg tega so morali vedno imeti v mislih, da »človek ne živi samo od kruha«. Niso smeli dopustiti, da bi zaradi gmotne blaginje pozabili Jehova. (5. Mojz. 8:1–3) Izraelci so bili, preden so poselili deželo, posvarjeni: »Ko te bo Jehova, tvoj Bog, privedel v deželo, glede katere je tvojim praočetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, prisegel, da ti jo bo dal – deželo, v kateri so velika in lepa mesta, ki jih nisi zgradil, hiše, polne vsega dobrega, ki jih nisi napolnil, izkopani vodni zbiralniki, ki jih nisi izkopal, vinogradi in oljke, ki jih nisi zasadil – in ko se boš do sitega najedel, pazi, da ne boš pozabil Jehova.« (5. Mojz. 6:10–12)
5. Zakaj je Jehova zavrgel Izrael in kateri novi narod od takrat uživa njegovo naklonjenost?
5 To svarilo ni bilo neutemeljeno. V Nehemijevih dneh se je skupina levitov z občutkom sramu spominjala, kaj se je zgodilo po tem, ko so Izraelci zavzeli Obljubljeno deželo. Potem ko so se naselili v udobnih hišah in so imeli na voljo obilo hrane in vina, so jedli, »se nasitili in se zredili«. Upirali so se Bogu in celo morili preroke, ki so bili poslani k njim s svarilnimi sporočili. Zato jih je Jehova prepustil njihovim sovražnikom. (Beri Nehemija 9:25–27; Ozej 13:6–9) Kasneje, pod nadvlado Rimljanov, so neverni Judje padli zelo nizko – ubili so obljubljenega Mesija! Jehova jih je zavrgel, in odtlej njegovo naklonjenost uživa nov narod, duhovni Izrael. (Mat. 21:43; Apd. 7:51, 52; Gal. 6:16)
»Niste del sveta«
6., 7. a) Kako bi pojasnil to, kar je Jezus rekel o odnosu, ki ga imajo njegovi sledilci do tega sveta? b) Zakaj pravi kristjani ne smejo postati del Satanove stvarnosti?
6 Kot je že bilo omenjeno v tem članku, je Jezus Kristus, ki je Glava krščanske občine, dal jasno vedeti, da bodo njegovi sledilci ločeni od tega sveta, Satanove hudobne stvarnosti. Malo pred svojo smrtjo je svojim učencem povedal: »Če bi vi bili del sveta, bi vas svet imel rad, ker bi bili njegovi. Ker pa niste del sveta, ampak sem vas jaz izbral iz sveta, vas svet sovraži.« (Jan. 15:19)
7 Ali naj bi širjenje krščanstva privedlo do tega, da bi si kristjani segli v roke s tem svetom, namreč da bi se pričeli vesti tako kot ta svet in postali njegov del? Ne. Kjer koli bi že živeli, bi se morali razlikovati od Satanove stvarnosti. Kakih 30 let po Kristusovi smrti je apostol Peter pisal kristjanom, ki so živeli na različnih koncih rimskega sveta: »Ljubljeni, spodbujam vas kot tujce in začasne prebivalce, da se zdržujete mesenih želja, prav teh, ki se bojujejo proti duši. Lepo se vedite med narodi.« (1. Pet. 1:1; 2:11, 12)
8. Kaj je neki zgodovinar rekel glede prvih kristjanov, iz česar vidimo, da niso bili del sveta?
8 Besede zgodovinarja Kennetha Scotta Latouretta potrjujejo, da so prvi kristjani živeli v rimskem svetu »kot tujci in začasni prebivalci«. Napisal je: »Zgodovinsko znano je, da je krščanstvo v prvih treh stoletjih nenehno spremljalo preganjanje, ki je bilo včasih tudi zelo hudo [. . .]. Obtožbe so bile različne. Ker kristjani niso hoteli sodelovati v poganskih obredih, so jih označili za ateiste. Ker se niso udeleževali večine družabnih dejavnosti – poganskih praznikov, javnih zabav, ki so bile po njihovem mnenju prežete s poganskimi verovanji, navadami in nemoralnostjo – so jih zasmehovali, češ da so sovražniki človeške rase.«
Sveta ne porabljamo do konca
9. S čim pravi kristjani dokazujemo, da nismo »sovražniki človeške rase«?
9 Kakšno je danes stanje? Kar se tiče »sedanje hudobne stvarnosti«, imamo isto stališče kot prvi kristjani. (Gal. 1:4) Zaradi tega nas mnogi ne razumejo in nekateri nas celo sovražijo. Vendar nikakor nismo »sovražniki človeške rase«. Iz ljubezni do soljudi gremo od hiše do hiše in se trudimo vsakega stanovalca seznaniti z »dobro novico o [Božjem] kraljestvu«. (Mat. 22:39; 24:14) To počnemo zato, ker smo prepričani, da bo Jehovova vladavina s Kristusom kot kraljem kmalu naredila konec nepopolnim človeškim vladavinam in jih nadomestila s pravično novo stvarnostjo. (Dan. 2:44; 2. Pet. 3:13)
10., 11. a) Kako kristjani uporabljamo svet? b) Na katerih področjih kristjani pazimo, da ne bi tega sveta porabljali do konca?
10 Ker je konec sedanje stvarnosti vse bližje, se Jehovovi služabniki zavedamo, da zdaj ni čas, da se v tem umirajočem svetu ustalimo. Upoštevamo besede apostola Pavla: »Bratje, povem pa vam tudi to: ostalo je le še malo časa. Odslej naj bodo tisti, [. . .] kateri kupujejo, kakor tisti, ki nimajo v lasti, in kateri svet uporabljajo, kakor da ga ne bi porabljali do konca, scena tega sveta se namreč spreminja.« (1. Kor. 7:29–31) Toda kako današnji kristjani uporabljajo svet? To počnejo tako, da za širjenje biblijskega sporočila po vsem svetu in v stotine jezikih uporabljajo sodobno tehniko in sredstva komuniciranja. Poleg tega svet uporabljajo toliko, da zaslužijo za preživetje. Kupujejo dobrine in plačujejo storitve, ki jih potrebujejo in ki so na voljo v tem svetu. Vendar pa pazijo, da tega sveta ne porabljajo do konca, in sicer tako, da so pozorni, da jim denar, imetje in posvetna služba niso najpomembnejša stvar v življenju. (Beri 1. Timoteju 6:9, 10.)
11 Duhovno budni kristjani pazijo, da ne porabljajo sveta do konca, ko gre za visokošolsko izobraževanje. Mnogi v tem svetu menijo, da je takšna izobrazba nujen korak na poti do prestiža in dobro situiranega življenja. Toda kristjani živimo kot začasni prebivalci in imamo drugačne cilje. Pazimo, da ne razmišljamo »o tem, kar je vzvišeno,« o tem, kar bi nas naredilo pomembne v tem svetu. (Rim. 12:16; Jer. 45:5) Ker smo Jezusovi sledilci, upoštevamo njegovo svarilo: »Pazite, varujte se vsakršne lakomnosti. Četudi ima namreč kdo obilo, njegovo življenje ne izvira iz tega, kar ima.« (Luk. 12:15) Zato so mladi kristjani spodbujeni, naj si prizadevajo za duhovne cilje in si pridobijo toliko izobrazbe, kot je potrebno, da bi lahko skrbeli za svoje osnovne potrebe in obenem služili Jehovu »z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo, z vso svojo močjo in z vsem svojim umom«. (Luk. 10:27) Če mlad človek ravna tako, lahko postane »bogat pred Bogom«. (Luk. 12:21; beri Matej 6:19–21.)
Pazimo, da nas ne bi obtežile življenjske skrbi
12., 13. Kako se zaradi upoštevanja Jezusovih besed iz Mateja 6:31–33 razlikujemo od ljudi v tem svetu?
12 Jehovovi služabniki se od ljudi iz tega sveta razlikujemo po stališču do gmotnih stvari. Glede tega je Jezus svojim sledilcem rekel: »Ne bodite nikoli zaskrbljeni in ne sprašujte ‚Kaj bomo jedli?‘, ‚Kaj bomo pili?‘ ali ‚Kaj bomo oblekli?‘. Za vsem tem se namreč vneto ženejo narodi. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Zato iščite najprej kraljestvo in Božjo pravičnost, in vse te druge stvari vam bodo dodane.« (Mat. 6:31–33) Mnogi soverniki so osebno izkusili, da nam naš nebeški Oče priskrbi to, kar potrebujemo.
13 Dobro je, da smo zadovoljni s tem, kar imamo. (1. Tim. 6:6) Ljudje v današnjem svetu imajo povsem drugačno stališče. Na primer, mnogi mladoporočenci pričakujejo, da bodo takoj imeli vse, kar si želijo – lepo in sodobno opremljeno hišo ali stanovanje, dober avtomobil in najnovejše elektronske naprave. Toda kristjani, ki živijo kot začasni prebivalci, ne pustijo željam, da bi šle preko meja razumnosti in zmožnosti. Pravzaprav je pohvalno, da se mnogi od njih odločijo živeti z manj, zato da bi lahko kot goreči oznanjevalci Kraljestva imeli več časa in energije za služenje Jehovu. Drugi služijo kot pionirji, betelčani, v potujočem delu ali kot misijonarji. Kako zelo cenimo, da ti naši sočastilci iz vsega srca služijo Jehovu!
14. Kaj se lahko naučimo iz Jezusove prilike o sejalcu?
14 Jezus je v svoji priliki o sejalcu dejal, da lahko »skrbi te stvarnosti in varljiva moč bogastva« zadušijo Božjo besedo v našem srcu in povzročijo, da nehamo rojevati sadove. (Mat. 13:22) Če smo zadovoljni, da v tej stvarnosti živimo kot začasni prebivalci, se ne bomo ujeli v to past, ampak bomo ohranjali svoje oko »preprosto« oziroma osredotočeno na Božje kraljestvo, kar pomeni, da nam bo to najpomembnejše v življenju. (Mat. 6:22)
»Svet mineva«
15. Kaj je apostol Janez rekel o tem svetu?
15 Zakaj se imamo pravi kristjani za »tujce in začasne prebivalce« v tem svetu? Glavni razlog je to, da smo prepričani, da so temu svetu šteti dnevi. (1. Pet. 2:11; 2. Pet. 3:7) To stališče vpliva na naše življenjske odločitve, na naše želje in cilje. Apostol Janez je sovernikom svetoval, naj ne ljubijo sveta ne tega, kar je v svetu, saj »svet mineva in njegove želje prav tako, kdor pa izpolnjuje Božjo voljo, ostane za večno«. (1. Jan. 2:15–17)
16. S čim lahko kažemo, da smo odbrani kot posebno ljudstvo?
16 Izraelcem je bilo rečeno, da bodo, če bodo poslušni Jehovu, postali »posebna lastnina izmed vseh drugih ljudstev«. (2. Mojz. 19:5) Ko so bili zvesti, so se od vseh drugih narodov razlikovali po čaščenju in načinu življenja. Jehova si je danes podobno odbral ljudstvo, ki se precej razlikuje od Satanovega sveta. Naročeno nam je, naj »zavržemo brezbožnost in svetne želje ter naj [. . .] živimo pravično in bogovdano v sedanji stvarnosti, medtem ko čakamo na uresničitev čudovitega upanja in na veličastno razodetje velikega Boga in našega Rešitelja, Kristusa Jezusa, ki je dal samega sebe za nas, da bi nas rešil vsakršne nezakonitosti in očistil zase kot ljudstvo, ki je njegova posebna lastnina in je goreče za dobra dela«. (Titu 2:11–14) V tem ljudstvu so maziljeni kristjani in milijoni Jezusovih »drugih ovc«, ki jim pomagajo in jih podpirajo. (Jan. 10:16)
17. Zakaj maziljenim kristjanom in njihovim tovarišem ne bo nikoli žal, da so v tem hudobnem svetu živeli kot začasni prebivalci?
17 Maziljeni imajo »čudovito upanje«, da bodo skupaj s Kristusom kraljevali v nebesih. (Raz. 5:10) Ko se bo drugim ovcam uresničilo upanje na večno življenje na zemlji, ne bodo več začasni prebivalci v hudobnem svetu. Imeli bodo lepe domove in obilje hrane in pijače. (Ps. 37:10, 11; Iza. 25:6; 65:21, 22) V nasprotju z Izraelci ne bodo nikoli pozabili, da je vse to od Jehova, »Boga vse zemlje«. (Iza. 54:5) Ne maziljenim ne drugim ovcam ne bo žal, da so v tem hudobnem svetu živeli kot začasni prebivalci.
Kako bi odgovoril?
• Kako so zvesti Božji služabniki iz davnine živeli kot začasni prebivalci?
• Kakšen odnos so imeli prvi kristjani do sveta?
• Iz česa se vidi, da pravi kristjani ne porabljamo tega sveta do konca?
• Zakaj nam ne bo nikoli žal, da smo v tem hudobnem svetu živeli kot začasni prebivalci?
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 18]
Kristjani v prvem stoletju niso hoteli imeti nič z nasilno in nemoralno zabavo.
