Naj te bolezen ne oropa veselja

PREDSTAVLJAJ si, da se zjutraj zbudiš in si želiš, da bi bilo dneva konec, še preden se je sploh začel. Še en dan boš moral prenašati telesne ali čustvene bolečine. Morda se celo počutiš kakor Job, ki je rekel: »Rajši bi videl smrt ko te svoje bolečine.« (Job 7:15, Ekumenska izdaja) Kaj, če bi moral to prenašati leta in leta?

To je doživljal Mefibošet, ki je bil sin Jonatana, prijatelja kralja Davida. Ko mu je bilo pet let, je »padel in ohromel«. (2. Sam. 4:4) Kasneje je bil po krivem obtožen, da je izdal kralja, in zaradi tega je bil gmotno oškodovan. To ga je čustveno gotovo zelo pretreslo, tako da je še težje prenašal svojo hromost. Kljub temu je dokazal, da je izreden človek, ki se zna spoprijeti s svojimi zdravstvenimi težavami, z obrekovanjem in razočaranji, ne da bi ga vse to oropalo veselja. (2. Sam. 9:6–10; 16:1–4; 19:24–30)

Razmislimo tudi o apostolu Pavlu. Nekoč je pisal o »trnu v telesu«, s katerim se je moral boriti. (2. Kor. 12:7) Trn, ki ga je omenil, je morda bil kakšna kronična zdravstvena težava ali pa so to morda bili ljudje, ki so oporekali njegovemu apostolstvu. Naj je bilo tako ali drugače, »trn« ni izginil, tako da je Pavel moral prenašati z njim povezano telesno ali čustveno bolečino. (2. Kor. 12:9, 10)

Izčrpavajoča kronična bolezen ali čustvena stiska pesti tudi nekatere današnje Božje služabnike. Magdaleni so pri 18-ih diagnosticirali sistemski eritematozni lupus (bolezen, pri kateri posameznikov imunski sistem napade organe in tkiva lastnega telesa). »Bila sem prestrašena,« pravi. »Moje zdravje je šlo sčasoma vse bolj navzdol. Poslabšale so ga še prebavne motnje, ustne razjede in težave s ščitnico.« Izabela pa se mora po drugi strani spoprijemati s težavo, ki ni tako očitna. Pojasnjuje: »Že od otroštva trpim za depresijo. Zaradi tega se mi pojavljajo napadi panike, težave z dihanjem in trebušni krči. Od vsega tega sem pogosto povsem izčrpana.«

Poglej resnici v oči

Bolezen in slabo zdravje lahko porušita ravnovesje v življenju. Ko se to zgodi, ti je lahko v pomoč to, da si vzameš čas in iskreno analiziraš svoje okoliščine. Morda ti ne bo lahko sprejeti tega, da imaš zaradi svojega zdravstvenega stanja določene omejitve. Magdalena pravi: »Moja bolezen se čedalje bolj slabša. Zaradi izčrpanosti se pogosto zgodi, da z muko vstanem iz postelje. Ker je moja bolezen tako nepredvidljiva, mi je zelo težko načrtovati stvari. Najbolj me muči to, da v Jehovovi službi ne morem več narediti toliko, kot sem včasih.«

 Zbigniew pojasnjuje: »Revmatoidni artritis mi pobira energijo in prizadene en sklep za drugim. Z leti je vse slabše. Kadar je vnetje zelo hudo, nisem zmožen niti najpreprostejših opravil. Zaradi tega sem povsem na tleh.«

Barbari so pred nekaj leti diagnosticirali napredujočo obliko možganskega tumorja. »V mojem telesu so se naenkrat pojavile spremembe,« pravi. »Brezvoljna sem, pogosto imam glavobole in težko se zberem. Zaradi vseh teh omejitev, sem morala ponovno razmisliti o svojem načinu življenja.«

Vsi ti posamezniki so posvečeni Jehovovi služabniki. Na prvem mestu v življenju jim je izpolnjevanje Njegove volje. Povsem zaupajo v Boga in on jim pomaga. (Preg. 3:5, 6)

Kako Jehova pomaga?

Ogibati bi se morali mišljenja, da so tegobe, ki jih osebno doživljamo, dokaz Božjega neodobravanja. (Žal. 3:33) Razmisli o tem, kaj vse je moral prestajati Job, čeprav je bil »brezgrajen in pošten«. (Job 1:8) Bog nikogar ne skuša z zlom. (Jak. 1:13) Vse bolezni, tudi kronična obolenja in duševne motnje, so klavrna zapuščina naših prastaršev, Adama in Eve. (Rim. 5:12)

Vendar Jehova in Jezus ne bosta dovolila, da bi pravični ostali brez pomoči. (Ps. 34:15) Še zlasti v težkih trenutkih v življenju spoznamo, da nam je Bog v zatočišče in utrdbo. (Ps. 91:2) Kaj ti bo torej pomagalo ohranjati veselje, ko se spoprijemaš z razmerami, za katere ni preproste rešitve?

Molitev: Enako kot Božji zvesti služabniki iz preteklosti lahko v molitvi zvrneš svoje breme na našega nebeškega Očeta. (Ps. 55:22) Tako boš lahko izkusil »Božji mir, ki presega vsako misel«. Ta notranji mir bo stražil tvoje »srce in um«. (Fil. 4:6, 7) Magdalena se zanaša na Boga v molitvi, zato uspešno prenaša svojo izčrpavajočo bolezen. Takole pravi: »Ko izlijem svoje srce Jehovu, začutim olajšanje in znova sem vesela. Zdaj zares razumem,  kaj pomeni vsak dan se zanašati na Boga.« (2. Kor. 1:3, 4)

Jehova lahko na tvoje molitve odgovori tako, da ti vlije moči po svojem svetem duhu, svoji Besedi in krščanski bratovščini. Ne moreš pričakovati, da ti bo čudežno odstranil bolezni. Vendar pa se lahko zaneseš nanj, da ti bo dal modrost in moč, ki ju potrebuješ v boju s katero koli težavo. (Preg. 2:7) Okrepil te bo in ti dal »moč, ki presega običajno«. (2. Kor. 4:7)

Družina: Bolezen je lažje prenašati, če v družini vlada ljubeče in sočutno ozračje. Toda imej v mislih, da tvoji ljubljeni prav tako trpijo. Tudi oni se utegnejo počutiti nemočne tako kot ti. Kljub temu ti vedno stojijo ob strani, tudi v času stiske. To, da skupaj molite, ti bo pomagalo pomiriti srce. (Preg. 14:30)

Barbara glede svoje hčere in drugih mlajših sester iz občine pravi: »Pomagajo mi, da lahko sodelujem v oznanjevanju. Njihova gorečnost mi greje srce.« Zbigniew zelo ceni podporo svoje žene. »Žena opravi večino gospodinjskih del. Poleg tega mi pomaga pri oblačenju in pogosto nosi mojo torbo, ko greva na krščanske shode in v terensko službo.«

Soverniki: Kadar smo v družbi sovernikov, nas to spodbudi in potolaži. Kaj pa, če se zaradi bolezni ne moreš udeležiti shodov? Magdalena pravi: »V občini so poskrbeli, da lahko poslušam avdioposnetke shodov in imam tako korist od programa. Soverniki me pogosto pokličejo, da bi preverili, s čim mi še lahko pomagajo. Prav tako mi pošiljajo spodbudna pisma. To, da vem, da mislijo name in se zanimajo za moje dobro, mi pomaga vztrajati.«

Izabela, ki trpi za depresijo, pove: »V občini imam mnogo ‚očetov‘ in ‚mater‘, ki mi prisluhnejo in me skušajo razumeti. Občina je moja družina – v njej čutim mir in veselje.«

 Tisti, ki prenašajo razne preizkušnje, morajo paziti, da se ne osamijo. Bolje je, da gledajo s cenjenjem na družbo sovernikov iz občine. (Preg. 18:1) Tako so še sami velika spodbuda za druge. Sprva se morda obotavljaš seznaniti brate in sestre s svojimi potrebami. Vendar pa bodo soverniki cenili tvojo iskrenost. S tem bodo dobili priložnost, da ti izkažejo »nehinavsko bratoljubje«. (1. Pet. 1:22) Zakaj jim ne bi povedal, da potrebuješ prevoz na shode, da bi rad z njimi sodeloval v oznanjevanju ali da bi se z njimi rad pogovoril o zaupnih rečeh? Seveda ne bi smel biti preveč zahteven, ampak bi moral ceniti njihovo pomoč.

Bodi pozitiven: S kronično boleznijo moraš živeti, vendar je v tvojih rokah, ali boš dovolil, da ti vzame veselje. Mračno razpoloženje in potrtost lahko vodita do negativnega razmišljanja. V Svetem pismu piše: »Človekov duh lahko prenaša bolezen, toda kdo bo prenašal zlomljenega duha?« (Preg. 18:14)

Magdalena pravi: »Močno se trudim, da se ne bi osredotočala na svoje težave. Kadar se počutim bolje, skušam uživati v tistem dnevu. V spodbudo mi je brati življenjske zgodbe ljudi, ki so ostali zvesti kljub kronični bolezni.« Izabelo krepi misel, da jo ima Jehova rad in jo ceni. Takole pove: »Čutim se zaželjeno in imam nekoga, za kogar lahko živim. Imam pa tudi čudovito upanje za prihodnost.«

Zbigniew pravi: »Moja bolezen me uči ponižnosti in poslušnosti. Prav tako me uči kazati uvid in dobro presojo pa tudi odpuščati iz srca. Naučil sem se z veseljem služiti Jehovu, ne da bi se smilil samemu sebi. Pravzaprav sem spodbujen, da se trudim nenehno duhovno napredovati.«

Ne pozabi, da Jehova nikakor ne spregleda tvoje zdržljivosti. Ko trpiš, čuti s teboj in mu je mar zate. Ne bo pozabil tvojega dela in ljubezni, ki si jo pokazal do njegovega imena. (Heb. 6:10) K srcu si vzemi to, kar obljublja vsem, ki se ga bojijo: »Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil.« (Heb. 13:5)

Če se te kdaj pa kdaj loti malodušje, se osredotoči na čudovito upanje na življenje v novem svetu. Hitro se približuje čas, ko boš lahko na lastne oči videl, kakšne blagoslove bo zemlji prineslo Božje kraljestvo!

[Okvir/slika na straneh 28, 29]

Kljub kronični bolezni oznanjujejo

»Ne morem več sam iti na oznanjevanje, zato me pri tem spremlja žena ali drugi bratje in sestre. Predstavitve in biblijske stavke se naučim na pamet.« (Jerzy, ki je slaboviden)

»Poleg tega da pričujem po telefonu, oznanjujem tudi po pismih in si redno dopisujem z nekaj zainteresiranimi posamezniki. Vedno kadar sem v bolnišnici, položim zraven postelje Sveto pismo in publikacije. Tako mi je uspelo pričeti veliko spodbudnih pogovorov.« (Magdalena, ki so ji diagnosticirali sistemski eritematozni lupus)

»Rada oznanjujem po hišah, toda ko se ne čutim pri močeh za to, pričujem po telefonu.« (Izabela, ki trpi za klinično depresijo)

»Z veseljem opravljam ponovne obiske in pomagam pri vodenju biblijskih poukov. Ko se kak dan bolje počutim, rada oznanjujem po hišah.« (Barbara, ki ima možganski tumor)

»S seboj vzamem samo lahko aktovko. Na terenu sem toliko časa, kolikor lahko zdržim glede na moje boleče sklepe.« (Zbigniew, ki ima revmatoidni artritis)

[Slika na strani 30]

V spodbudo so lahko tako mlajši kot starejši.