»Imaš obris spoznanja in resnice, ki sta v Postavi.« (RIM. 2:20)

1. Zakaj naj bi si želeli razumeti pomen Mojzesove postave?

ČE NE bi imeli navdihnjenih spisov apostola Pavla, bi težko razumeli pomen številnih vidikov Postave, dane po Mojzesu. Pavel je v svojem pismu Hebrejcem na primer natančneje razložil, kako je lahko Jezus kot »zvest veliki duhovnik« enkrat za vselej daroval »spravno žrtev«, in tako vsem tistim, ki vanjo verujejo, omogočil, da si pridobijo »večno odrešitev«. (Heb. 2:17; 9:11, 12) Pojasnil je, da je bil shodni šotor samo »senca nebeških stvari« in da je Jezus postal posrednik »boljše zaveze« od tiste, katere posrednik je bil Mojzes. (Heb. 7:22; 8:1–5) V Pavlovih dneh so bile takšne razlage Postave neprecenljive za kristjane in še vedno je tako. Pomagajo nam namreč še bolj razumeti, kolikšno vrednost ima vse, kar dobivamo od Jehova.

2. Glede česa so bili judovski kristjani v primerjavi z nejudovskimi v prednosti?

² Ko je Pavel pisal kristjanom v Rimu, je nekaj besed namenil članom občine, ki so bili judovskega porekla in so bili poučeni o Postavi. Priznal je, da so imeli takšni zaradi dobrega poznavanja Postave, ki jo je dal Bog, to prednost, da so imeli »obris spoznanja in resnice« glede Jehova in njegovih pravičnih načel. Judovski kristjani so razumeli obris resnice in ga iskreno spoštovali, zato so lahko podobno kot zvesti Judje pred njimi, vodili, poučevali in razsvetljevali tiste, ki niso poznali Postave, ki jo je Jehova dal svojemu ljudstvu. (Beri Rimljanom 2:17–20.)

 RAZLIČNE SENCE JEZUSOVE ŽRTVE

3. Kako nam koristi preučevanje žrtev, ki so jih v starem veku darovali Judje?

³ Da bi lahko razumeli Jehovove namene, moramo tudi mi imeti obris resnice, ki ga je omenil Pavel. Načela, ki se dajo razbrati iz Postave, niso prav nič izgubila svojega pomena ali vrednosti. S tem v mislih preglejmo samo en vidik Postave: kako so različne žrtve in daritve vodile ponižne Jude h Kristusu in jim pomagale razumeti, kaj Bog od njih zahteva. Ker Jehova nikoli ne spreminja temeljnih zahtev do svojih služabnikov, bomo tudi spoznali, da so nam lahko zakoni glede žrtvovanja, ki jih je Bog dal Izraelcem, v pomoč, ko ocenjujemo, kako kvalitetna je naša sveta služba. (Mal. 3:6)

4., 5. a) Na kaj je Božje ljudstvo opozarjala Postava? b) »Senca« česa so bile žrtve?

⁴ Skoraj nemogoče je, da staroveški Judje ne bi opazili, da so mnogi vidiki Postave poudarjali njihovo grešnost. Kdor koli se je denimo dotaknil mrtvega človeka, se je moral očistiti. V ta namen so zaklali in sežgali brezhibno rdečo kravo. Njen pepel so shranili za »očiščevalno vodo«, s katero so posameznika tretji in sedmi dan po tistem, ko je postal nečist, poškropili, da bi bil zopet čist. (4. Mojz. 19:1–13) Da se ne bi pozabilo, da se človekova nepopolnost in greh prenašata na potomce, je bila ženska po porodu določeno obdobje razglašena za nečisto. In ko so ti dnevi pretekli, je morala opraviti poravnavo, tako da je darovala žrtev. (3. Mojz. 12:1–8)

⁵ V vsakodnevnem življenju so se pojavile še mnoge druge okoliščine, ko je bilo treba opraviti poravnavo za greh z živalskimi žrtvami. Te žrtve – pa tudi tiste, ki so bile kasneje darovane v Jehovovem templju – so bile le »senca« Jezusove popolne žrtve, bodisi da so se Božji častilci tega zavedali bodisi da ne. (Heb. 10:1–10)

S KAKŠNIM DUHOM DARUJEMO ŽRTVE

6., 7. a) Kaj so morali Izraelci upoštevati pri izbiri žrtev, ki so jih darovali, in kaj so te predpodabljale? b) Kaj se lahko vprašamo?

⁶ Najpomembnejše pravilo glede katere koli živali, ki naj bi se darovala Jehovu, je bilo to, da je morala biti v vseh pogledih »brezhibna« – ni smela biti slepa, poškodovana, hibava ali bolna. (3. Mojz. 22:20–22) Ko so Izraelci darovali zemeljske pridelke Jehovu, so to morale biti »prvine«, »najboljše« od tega, kar so pobrali. (4. Mojz. 18:12, 29) Drugorazredne daritve Jehovu niso bile sprejemljive. Iz te pomembne zahteve glede živalskih žrtev je bilo razvidno, da bo Jezusova žrtev brezhibna in brezmadežna in da bo Jehova v odkup človeštva žrtvoval tisto, kar je imel za najboljše in kar mu je bilo najbolj pri srcu. (1. Pet. 1:18, 19)

⁷ Če je bil posameznik, ki je daroval žrtev, Jehovu res hvaležen za vso njegovo dobroto, ali ni potem z veseljem  izbral najboljše, kar je imel? Odločitev o tem, katero žrtev bo daroval, je bila prepuščena njemu. Vendar se je pri tem zavedal, da Bog ne bo zadovoljen, če bo daritev pomanjkljiva, saj bi v tem primeru pokazal, da je žrtvovanje zanj zgolj formalnost, celo breme. (Beri Malahija 1:6–8, 13.) To naj bi nas navedlo, da se glede naše službe Bogu vprašamo: S kakšnim duhom služim Jehovu? Ali bi bilo mogoče dobro, da razmislim o tem, kako kvalitetna je moja služba Bogu in s kakšnimi motivi mu služim?

8., 9. Zakaj bi morali razmisliti o duhu, s kakršnim so Izraelci darovali žrtve?

⁸ Če je Izraelec daroval žrtev prostovoljno, da bi s tem izrazil iskreno hvaležnost Jehovu, oziroma če je prostovoljno daroval žgalno daritev, da bi si pridobil njegovo odobravanje, potem mu verjetno ni bilo težko izbrati ustrezne živali. Jehovu je z veseljem dal najboljše, kar je imel. Kristjani danes ne darujejo žrtev, ki jih je predpisovala Postava, a kljub temu dajejo žrtve, in sicer tako, da svoj čas, energijo in sredstva uporabljajo za služenje Jehovu. Apostol Pavel je omenil, da so žrtve, ki ugajajo Bogu, sad ustnic, ki javno priznavajo krščansko upanje, ter to, da ne pozabljamo delati dobrega in tega, kar je naše, deliti z drugimi. (Heb. 13:15, 16) To, s kakšnim duhom Jehovovi služabniki sodelujejo v takšnih dejavnostih, odkriva, koliko so hvaležni Bogu za vse, kar prejmejo od njega. Potemtakem med stališčem in motivi tistih, ki sodelujejo v krščanski službi danes, in tistih, ki so prostovoljno darovali žrtve v davnini, obstaja vzporednica.

⁹ Kaj pa lahko rečemo o primeru, v katerem je Postava od posameznika zahtevala daritev za greh oziroma daritev za krivdo, ker je storil kakšno napako? Kaj misliš, ali je to, da je bila žrtev obvezna, kaj vplivalo na njegovo pripravljenost, da jo daruje, in na njegovo stališče do darovanja? Ali bi se lahko zgodilo, da bi bile takšne žrtve darovane z nejevoljo? (3. Mojz. 4:27, 28) To se ni zgodilo, če si je posameznik iskreno želel ohraniti dober odnos z Jehovom.

10. Kakšne »žrtve« moramo kristjani morda darovati, da bi popravili skrhane odnose?

¹⁰ Podobno je danes. Mogoče se zaveš, da si nepremišljeno, nenamerno oziroma po nerodnosti morda užalil kakega sovernika. Lahko da ti vest govori, da nisi ravnal prav. Vsak, ki služenje Jehovu jemlje resno, bi storil vse, kar je v njegovi moči, da bi popravil napako, ali ne? K temu lahko spada to, da se iskreno opravičiš tistemu, ki si ga prizadel, oziroma poiščeš duhovno pomoč pri ljubečih krščanskih  nadzornikih, če gre za resen greh. (Mat. 5:23, 24; Jak. 5:14, 15) Torej nas to, da poravnamo greh, ki smo ga storili zoper bližnjega ali Boga, nekaj stane. Vseeno pa s takšnimi »žrtvami« obnovimo dober odnos z Jehovom in tistim, ki smo ga užalili, in imamo lahko znova čisto vest. In to nas samo še bolj prepriča, da Jehova ve, kaj je za nas najboljše.

11., 12. a) Kakšen je bil pomen mirovnih žrtev? b) Kako se mirovne žrtve tičejo današnjega čistega čaščenja?

¹¹ Nekatere žrtve, določene po Postavi, so bile mirovne žrtve. Iz njih se je videlo, da je posameznik v miru z Jehovom. Tisti, ki je daroval takšno žrtev, je morda v eni od tempeljskih jedilnic skupaj z družino jedel meso žrtvovane živali. Del živali je pripadal duhovniku, ki jo je daroval, in tudi drugi duhovniki, ki so služili v templju, so dobili svoj del. (3. Mojz. 3:1; 7:31–33) Božji častilec je daroval žrtev iz čiste želje, da bi užival dober odnos z Bogom. To se je razumelo, kot da darovalec, njegova družina, duhovniki in Jehova svečano in v miru skupaj obedujejo.

¹² Ali bi lahko kdo doživel večjo čast od te, da bi v prenesenem smislu povabil Jehova na takšen obrok in bi on to sprejel? Seveda bi gostitelj želel takšnemu častnemu gostu ponuditi najboljše. Mirovne žrtve so kot del obrisa resnice, ki je v Postavi, poudarjale dejstvo, da lahko vsem tistim, ki hočejo priti v zaupen in miren odnos z Bogom, to uspe na podlagi Jezusove večje žrtve. Danes lahko uživamo prijateljstvo z Jehovom in smo v njegovi družbi, ko prostovoljno žrtvujemo svoja sredstva in moči za službo, ki mu jo opravljamo.

SVARILNA ZGLEDA GLEDE ŽRTEV

13., 14. Zakaj žrtve, ki jo je nameraval darovati kralj Savel, Jehova ni sprejel?

¹³ Seveda je bilo treba žrtve, predpisane po Postavi, darovati s pravim duhom in srcem, da bi jih Jehova sprejel. V Bibliji pa so zapisani tudi svarilni zgledi glede žrtev, ki za Boga niso bile sprejemljive. Zakaj je bilo tako? Razmislimo o dveh zgledih.

¹⁴ Prerok Samuel je kralju Savlu povedal, da je prišel čas, da Jehova izvrši obsodbo nad Amalekovci. Zato naj bi Savel ta sovražni narod pokončal skupaj z njegovimi domačimi živalmi. Toda Savel je po zmagi dovolil svojim vojakom, da so Agaga, kralja Amalekovcev, pustili živega. Poleg tega je prizanesel njihovi najboljši drobnici in govedu, da bi to žrtvovali Jehovu. (1. Sam.  15:2, 3, 21) Kako se je na to odzval Jehova? Ker Savel ni bil poslušen, ga je zavrgel. (Beri 1. Samuelova 15:22, 23.) Kaj se iz tega naučimo? Da bi Jehova našo žrtev sprejel, moramo ubogati njegove zapovedi.

15. Kaj je bilo razvidno iz slabega ravnanja nekaterih Izraelcev, ki so darovali žrtve?

¹⁵ Podoben zgled najdemo v Izaijevi knjigi. V Izaijevih dneh so Izraelci sicer darovali Jehovu žrtve tako, kot je bilo zapovedano, toda zaradi njihovega slabega ravnanja so bile te neveljavne. »Kaj mi bodo vaše premnoge žrtve?« je vprašal Jehova. »Sit sem ovnov, ki jih darujete kot žgalno daritev, in tolšče pitanih živali. Krvi mladih bikov, mladih ovnov in kozlov se ne veselim. [. . .] Ne prinašajte mi več ničevih žitnih daritev. Kadilo se mi gnusi.« V čem je bila težava? Bog jim je povedal: »Čeprav izrekate mnogo molitev, ne poslušam, saj so vaše roke polne krvi. Umijte se, očistite se, odstranite svoja hudobna dejanja izpred mojih oči, nehajte delati húdo.« (Iza. 1:11–16)

16. Od česa je odvisno to, ali bo žrtev za Jehova sprejemljiva ali ne?

¹⁶ Jehova se ni veselil žrtev, ki so jih darovali neskesani grešniki. Po drugi strani pa so bile zanj sprejemljive molitve in daritve tistih, ki so si iskreno prizadevali živeti skladno z njegovimi zakoni. Takšni posamezniki so se iz obrisa spoznanja, ki je v Postavi, naučili, da so grešni in da potrebujejo odpuščanje. (Gal. 3:19) Kadar so grešili, jih je to spoznanje navedlo, da so se iz srca pokesali. Podobno se moramo tudi mi zavedati, da potrebujemo Kristusovo žrtev, s katero se res lahko poravnajo grehi. Če to razumemo in cenimo, bo imel Jehova »veselje« nad vsem, kar mu darujemo v svoji posvečeni službi. (Beri Psalm 51:17, 19.)

VERUJMO V JEZUSOVO ŽRTEV!

17.–19. a) Kako lahko Jehovu izkazujemo hvaležnost za Jezusovo odkupno žrtev? b) O čem bo razpravljal naslednji članek?

¹⁷ Pred tistimi, ki so živeli v predkrščanski dobi, imamo to prednost, da nam ni treba gledati le »sence« Božjih namenov. (Heb. 10:1) Zakoni glede žrtvovanja so spodbujali Jude, naj si pridobijo stališče, ki bi jim omogočalo dober odnos z Bogom – izkazovali naj bi mu iskreno hvaležnost, priznavali, da potrebujejo odkupnino, in si želeli darovati mu najboljše. Danes nam Krščanski grški spisi pomagajo razumeti, da bo Jehova po odkupnini trajno odstranil posledice greha in da nam že sedaj omogoča imeti pred njim čisto vest. Jezusova odkupna žrtev je čudovito darilo od Jehova! (Gal. 3:13; Heb. 9:9, 14)

¹⁸ Seveda se ne smemo zadovoljiti le z osnovnim razumevanjem odkupne žrtve, če želimo, da bi nam ta koristila. Apostol Pavel je napisal: »Postava [je] postala naša vzgojiteljica in nas je vodila h Kristusu, da bi bili zaradi vere razglašeni za pravične.« (Gal. 3:24) In takšna vera ne more biti brez del. (Jak. 2:26) Zato je Pavel spodbujal kristjane v prvem stoletju, ki so imeli obris spoznanja, ki ga je vsebovala Postava, naj to spoznanje udejanjajo. Če bi to delali, bi bilo njihovo ravnanje v skladu z načeli, o katerih so poučevali druge. (Beri Rimljanom 2:21–23.)

¹⁹ Kristjanom danes sicer ni treba živeti po Postavi, dani po Mojzesu, vseeno pa morajo darovati žrtve, ki so sprejemljive za Jehova. O tem, kako lahko to počnemo, bo razpravljal naslednji članek.

[Preučevalna vprašanja]

[Poudarjeno besedilo na strani 17]

Jehova temeljnih zahtev do svojih služabnikov nikoli ne spreminja.

[Slika na strani 18]

Katero žival bi daroval Jehovu?

[Slika na strani 19]

Jehova odobrava tiste, ki mu darujejo sprejemljive žrtve.