Čustvo, ki lahko zastrupi naš um – zavist

Podlegel mu je Napoleon Bonaparte. Podlegel mu je Julij Cezar. Podlegel mu je Aleksander Veliki. Ti možje so kljub svoji moči in slavi v srcu pestovali čustvo, ki lahko zastrupi človekov um. Vsi trije so nekomu zavidali.

»Napoleon je zavidal Cezarju, Cezar je zavidal Aleksandru [Velikemu], Aleksander pa je bojda zavidal Herkulu, ki sploh nikoli ni obstajal,« je napisal angleški filozof Bertrand Russell. Z zavistjo se lahko okuži vsak, ne glede na to, kako bogat je, kakšne vrline ima in kako uspešen je v življenju.

O zavisti govorimo takrat, kadar kdo do drugega goji negativna čustva zaradi njegovega imetja, uspeha, sposobnosti ali česa drugega. Glede na neki biblijski priročnik se beseda »zavist« ne nanaša le na to, da si posameznik želi, da bi mu šlo enako dobro kot nekomu drugemu, ampak tudi na to, da želi drugemu odvzeti nekaj, kar ima. Zavistnež torej ne le, da drugim ne privošči tega, kar imajo, ampak jim to hoče tudi vzeti.

Modro je, da ugotovimo, kako lahko zavist v nas vzklije in kakšne posledice to prinese. Še zlasti moramo vedeti, kaj vse lahko storimo, da zavist ne bi obvladala našega življenja.

DUH, KI LAHKO RAZPLAMTI OGENJ ZAVISTI

Nepopolni ljudje smo že sami po sebi nagnjeni k zavisti, različni dejavniki pa lahko to nagnjenje samo še okrepijo. (Jak. 4:5) Apostol Pavel je enega od njih razkril, ko je napisal: »Ne postanimo samoljubni in ne izzivajmo drug drugega k tekmovanju, niti drug drugemu ne zavidajmo.« (Gal. 5:26) Če imamo tekmovalnega duha, lahko to nagnjenje še bolj pride do izraza. Da je to res, sta ugotovila kristjana po imenu Kristina in José. *

Redna pionirka Kristina pravi: »Pogosto se zalotim, da drugim zavidam. Rada bi imela to, kar imajo oni.« Ob neki priložnosti je bila na kosilu skupaj z zakonskim parom, ki je bil v potujoči službi. Ker je vedela, da sta ona in njen mož Eric približno iste starosti kot potujoči nadzornik in njegova žena in da so v preteklosti imeli podobne naloge, je rekla: »Tudi moj mož je starešina! Kako to, da sta vidva v potujoči službi, midva pa nisva nič?« Ogenj zavisti, ki ga je razplamteval tekmovalni duh, jo je naredil slepo, da ni videla lepega dela, ki ga opravljata ona in njen mož, ter povzročil, da ni bila več zadovoljna s svojim življenjem.

José je v občini želel služiti kot strežni služabnik. Ker sam ni dobil te prednostne naloge, drugi pa so jo, je tem začel zavidati in je bil jezen na koordinatorja starešinstva. »Zaradi zavisti sem  tega brata začel sovražiti in si napačno razlagati njegove nagibe,« priznava José. »Kadar zavist prevzame nadzor nad tvojim življenjem, se začneš osredinjati samo nase in ne moreš misliti jasno.«

KAJ SE NAUČIMO IZ SVETOPISEMSKIH ZGLEDOV

V Bibliji je veliko svarilnih zgledov. (1. Kor. 10:11) Iz nekaterih spoznamo, ne le to, kako se zavist razvije, ampak tudi to, kako zastrupi tiste, ki dovolijo, da jim zagospoduje.

Adamov in Evin prvorojenec Kajn se je na primer razjezil, ko je Jehova sprejel Abelovo žrtev, njegove pa ne. Kajn bi lahko popravil svoje stališče, vendar ga je zavist tako zaslepila, da je svojega brata ubil. (1. Mojz. 4:4–8) Zato ni čudno, da Biblija o Kajnu govori kot o tistem, »ki je izviral od Hudobnega«, od Satana! (1. Jan. 3:12)

Jožefu je njegovih deset bratov zavidalo poseben odnos, ki ga je imel z očetom. In ko jim je Jožef povedal svoje preroške sanje, so ga še bolj zasovražili. Hoteli so ga celo umoriti. Nazadnje so ga prodali za sužnja, očeta pa kruto zavedli v prepričanje, da je mrtev. (1. Mojz. 37:4–11, 23–28, 31–33) Leta pozneje so svoj greh priznali, ko so drug drugemu rekli: »Nedvomno smo krivi zaradi tega, kar smo storili svojemu bratu. Videli smo namreč njegovo stisko, ko nas je prosil, naj se ga usmilimo, pa mu nismo prisluhnili.« (1. Mojz. 42:21; 50:15–19)

Pri Korahu, Datanu in Abiramu se je zavist pojavila, ko so svoje prednostne naloge primerjali z Mojzesovimi in Aronovimi. Mojzesa so obtožili, da se postavlja »za kneza« in povišuje nad drugimi. (4. Mojz. 16:13) Ta obtožba ni bila utemeljena. (4. Mojz. 11:14, 15) Mojzesa je na prednostni položaj postavil sam Jehova. Toda ti uporniki so mu to zavidali. Nazadnje jih je zavist pripeljala tako daleč, da jih je Jehova pokončal. (Ps. 106:16, 17)

Temu, kako daleč lahko gre zavist, je bil priča tudi kralj Salomon. Ženska, ki ji je umrl novorojenček, je skušala svojo kolegico zavesti v prepričanje, da je ta mrtvi otrok pravzaprav njen. Med sodnim procesom, ki je sledil, se je celo strinjala s tem, da se živega otroka umori. Vendar je Salomon poskrbel, da je živega otroka dobila prava mati. (1. kra. 3:16–27)

Zavist utegne imeti pogubne posledice. Iz omenjenih svetopisemskih zgledov vidimo, da lahko pripelje do sovraštva, krivic in umora. Poleg tega v nobenem od teh primerov žrtev ni naredila ničesar, s čimer bi si to, kar se je zgrnilo nanjo, zaslužila. Ali lahko zavisti s čim preprečimo, da bi prevzela nadzor nad našim življenjem? Katere »protistrupe« lahko vzamemo, da bi jo zatrli?

UČINKOVITI PROTISTRUPI!

Rastimo v ljubezni in bratoljubju. Apostol Peter je kristjanom resno naročil: »Zdaj ko ste si dušo očistili s poslušnostjo resnici, iz česar izhaja  nehinavsko bratoljubje, močno ljubite drug drugega iz srca.« (1. Pet. 1:22) Kaj pa je ljubezen? Apostol Pavel je napisal: »Ljubezen je potrpežljiva in prijazna. Ljubezen ni ljubosumna, se ne baha, se ne napihuje, se ne vede nespodobno, ne išče svojih koristi.« (1. Kor. 13:4, 5) Če bomo v svojem srcu razvijali takšno ljubezen do drugih, bo to gotovo zadušilo negativno nagnjenje k zavisti, mar ne? (1. Pet. 2:1) Jonatan na primer ni zavidal Davidu, ampak »ga je vzljubil kakor svojo dušo«. (1. Sam. 18:1)

Družimo se z ljudmi, ki so vdani Bogu. Pisec 73. psalma je zavidal hudobnim, ki jim je razkošje omogočalo življenje brez težav. Vendar je zavist premagal, tako da je šel v »veličastno Božje svetišče«. (Ps. 73:3–5, 17) Druženje s sočastilci mu je pomagalo videti blagoslove, ki mu jih je prinašalo to, da se je bližal Bogu. (Ps. 73:28) Podobno je lahko z nami, če se redno družimo z brati in sestrami na krščanskih shodih.

Prizadevajmo si delati dobro. Kajnu je Bog, ko je videl, da sta se v njem razvila zavist in sovraštvo, rekel: »Ali ne boš povišan, če boš delal dobro?« (1. Mojz. 4:7) Kaj pa za kristjane pomeni delati dobro? Jezus vsakemu od nas pravi: »Ljubi Jehova, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim umom. [. . .] Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mat. 22:37–39) Zadovoljstvo, ki nam ga prinaša to, da v svojem življenju dajemo na prvo mesto služenje Jehovu in pomoč drugim, je učinkovit protistrup za zavist. Po svojih najboljših močeh sodelovati v oznanjevanju in pridobivanju učencev je eno od dobrih del, s katerimi služimo Bogu in našim bližnjim, in nam prinaša »Jehovov blagoslov«. (Preg. 10:22)

»Veselite se s tistimi, ki se veselijo.« (Rim. 12:15) Jezus se je veselil uspeha svojih učencev in je poudaril, da bodo, kar se tiče oznanjevanja, opravljali še večja dela kakor on. (Luk. 10:17, 21; Jan. 14:12) Ker smo Jehovovi služabniki in delujemo enotno, je uspeh kogar koli izmed nas blagoslov za vse. (1. Kor. 12:25, 26) Potemtakem je prav, da se veselimo, kadar drugi dobijo večje odgovornosti, ne pa da jim zavidamo, mar ne?

TO NI LAHEK BOJ!

Boj proti zavisti utegne biti dolgotrajen. Kristina priznava: »Še vedno je v meni močno nagnjenje k zavisti. Čeprav mi ta občutek ni niti malo všeč, pa ostaja in ga moram stalno zatirati.« Podobno se je moral bojevati José. »Jehova mi je pomagal opaziti dobre lastnosti koordinatorja starešinstva,« pravi. »Dober odnos z Bogom se je izkazal za nekaj neprecenljivega.«

Zavist spada med »dela mesa«, proti katerim naj bi se bojeval vsak kristjan. (Gal. 5:19–21) Če se v življenju ne prepuščamo zavisti, smo lahko srečnejši in razveseljujemo našega nebeškega Očeta, Jehova.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 17]

»Veselite se s tistimi, ki se veselijo.«