Natan – zvestovdan zagovornik čistega čaščenja

Človeku, ki je na oblasti, je težko dopovedati, da ravna narobe in da se mora popraviti. Ali bi si upal stopiti pred takega človeka, če bi vedel, da je pred tem nekoga ubil samo zato, da bi si ohranil ugled?

David, kralj staroveškega Izraela, je prešuštvoval z Batšebo, in ta je zanosila. Da bi greh prikril, je dal ubiti njenega moža, Batšebo pa vzel za ženo. Mesece je živel dvojno življenje in medtem nedvomno opravljal svoje kraljevske dolžnosti. Toda Jehova kraljevih grehov ni kar spregledal. K njemu je poslal svojega preroka Natana.

Natan ni imel lahke naloge. Postavimo se v njegov položaj. Nedvomno sta ga k temu, da je Davida spomnil na njegov greh, navedla zvestovdanost Jehovu in neomajna privrženost Božjim merilom. Kako pa je prerok vse skupaj izpeljal in kako je prepričal kralja Davida, da se je pokesal?

TAKTEN UČITELJ

Zakaj si ne bi vzel nekaj minut in prebral 2. Samuelovo 12:1–25? Predstavljaj si, da si na Natanovem mestu in Davidu pripoveduješ tole zgodbo: »V nekem mestu sta bila dva moža. Eden je bil bogat, drugi pa reven. Bogati je imel zelo veliko ovc in goved, revni pa ni imel drugega razen ene majhne ovčice, ki jo je kupil. Skrbel je zanjo in rasla je ob njem in njegovih sinovih. Jedla je od njegovega grižljaja, pila iz njegove čaše in spala v njegovem naročju. Bila mu je kakor hči. Čez čas pa je bogataš dobil obisk.  Vendar mu je bilo žal vzeti katero od svojih ovc in goved, da bi to pripravil popotniku, ki je prišel k njemu. Revnemu je vzel njegovo ovčico in jo pripravil človeku, ki ga je obiskal.« (2. Sam. 12:1–4)

David, ki je bil nekoč pastir, je očitno verjel, da gre za resnično zgodbo. »Mogoče,« sklepa neki razlagalec, »je imel Natan navado prihajati predenj s prošnjami, naj pomaga doseči pravico za koga, ki je doživel krivico in se po pomoč ni mogel obrniti nikamor drugam, in David je mislil, da je tudi tokrat tako.« Četudi to drži, je od Natana to, da je s kraljem spregovoril, tako kot pač je, terjalo zvestovdanost Bogu in pogum. David se je ob Natanovi zgodbi zelo razsrdil. »Kakor res živi Jehova, človek, ki je to storil, si zasluži smrt!« je vzkliknil. Nato pa ga je Natan osupnil z naslednjo izjavo: »Ti si ta človek!« (2. Sam. 12:5–7)

Razmislimo, zakaj se je Natan problema lotil na tak način. Nekdo, ki je na nekoga čustveno navezan, težko na to svojo zvezo gleda objektivno. Vsi smo nagnjeni k temu, da iščemo izgovore za tisto, kar počnemo narobe. Toda Natan je s svojo ponazoritvijo Davida navedel, da je nevede obsodil lastna dejanja. Kralju je bilo jasno, da je ravnanje, ki ga je opisal Natan, obsojanja vredno. Natan je kralju Davidu šele takrat, ko je ta sam obsodil ravnanje, razodel, da se ponazoritev nanaša nanj. Tedaj je David dojel, kako zelo velik je njegov greh. Ponazoritev ga je pripravila, da je lažje sprejel karanje. Priznal je, da je s svojimi dejanji, povezanimi z Batšebo, »zaničeval« Jehova, in je zasluženo karanje sprejel. (2. Sam. 12:9–14; Ps. 51, nadpis)

Kaj se lahko iz tega naučimo? Cilj biblijskega učitelja je pomagati učencem priti do pravilnega sklepa. Natan je Davida spoštoval, zato je k njemu pristopil taktno. Vedel je, da David v srcu ljubi pravičnost in pravico. In prerok je s svojo ponazoritvijo pri njem potrkal prav na ti bogovšečni lastnosti. Tudi mi lahko iskrenim posameznikom pomagamo razumeti, kako na stvari gleda Jehova. Kako lahko to storimo? Tako da potrkamo na njihov čut za to, kaj je prav, pri tem pa moramo paziti, da jim ne bi dajali občutka, da smo v moralnem ali duhovnem pogledu nad njimi. Avtoriteta glede tega, kaj je prav in kaj ne, ni naše osebno mnenje, ampak Biblija.

Natana je k temu, da je pokaral mogočnega kralja, bolj kot kar koli drugega navedla zvestovdanost Bogu. (2. Sam. 12:1) Podobna zvestovdanost bo tudi nas opogumila, da bomo neomajno podpirali Jehovova pravična načela.

ZAVZEMAL SE JE ZA ČISTO ČAŠČENJE

Očitno sta bila Natan in David dobra prijatelja, saj je David po Natanu imenoval enega od svojih sinov. (1. krn. 3:1, 5) Natan se v svetopisemskih pripovedih prvič pojavi v Davidovi družbi. Oba sta ljubila Jehova. Kralj David je očitno zaupal Natanovi presoji, saj je preroku razkril svojo željo, da Jehovu zgradi tempelj. »‚Glej,‘« je rekel David, »‚jaz živim v cedrovi hiši, Skrinja pravega Boga pa prebiva pod šotorskim pregrinjalom.‘ Natan pa je rekel kralju: ‚Pojdi, stori vse, kar je v tvojem srcu, saj je Jehova s teboj.‘« (2. Sam. 7:2, 3)

Natan je kot zvest Jehovov častilec navdušeno podprl Davidov načrt za gradnjo prvega stalnega središča za čisto čaščenje na zemlji. Toda očitno je ob tej priložnosti izrazil svoje občutke, namesto da bi govoril v Jehovovem imenu. Bog je svojemu preroku še tisto noč naročil, naj kralju prenese drugačno sporočilo, in sicer, da templja ne bo gradil David. To bo storil eden od Davidovih sinov. Vseeno pa je Natan objavil, da Bog z Davidom sklepa zavezo, po kateri bo njegov prestol »utrjen na veke«. (2. Sam. 7:4–16)

Natanovo mnenje o tem, kdo naj zgradi tempelj, ni bilo v skladu z Božjo voljo. Kljub temu se je ta ponižni prerok brez godrnjanja podredil Jehovovemu namenu in ga podprl. To je res dober zgled, ki ga lahko posnemamo, kadar  Bog želi, da se v čem popravimo. Dela, ki jih je Natan kot prerok opravljal tudi pozneje, pokažejo, da ni izgubil Božje naklonjenosti. Pravzaprav je iz pripovedi videti, da je Jehova navdihnil Natana in vidca Gada, da sta naročila Davidu, naj za tempeljsko službo organizira 4000 glasbenikov. (1. krn. 23:1–5; 2. krn. 29:25)

ŠČITIL JE KRALJEVO NASLEDSTVO

Natan je vedel, da naj bi ostarelega kralja Davida nasledil Salomon. Zato je odločno ukrepal, ko se je Adonija takrat, ko je bil David že slaboten, skušal povzpeti na njegov prestol. Tudi tokrat sta pri Natanu prišli do izraza taktnost in zvestovdanost. Najprej je svetoval Batšebi, naj spomni Davida na njegovo prisego, da bo za njim zakraljeval njun sin Salomon. Nato je pred kralja stopil tudi sam in ga vprašal, ali je on določil Adonija za svojega naslednika. Ko je ostareli kralj uvidel, za kako resne okoliščine gre, je Natanu in drugim zvestovdanim služabnikom naročil, naj Salomona mazilijo in razglasijo za kralja. Adonijev poskus prevrata je padel v vodo. (1. kra. 1:5–53)

SKROMEN ZGODOVINAR

Na splošno Natanu in Gadu pripisujejo 1. Samuelovo knjigo od 25. do 31. poglavja in celo 2. Samuelovo knjigo. Glede navdihnjenih zgodovinskih pripovedi, ki so zapisane v teh knjigah, beremo: »Vsa dela kralja Davida, od prvih do zadnjih, so zapisana v spisih vidca Samuela, v spisih preroka Natana in v spisih vidca Gada.« (1. krn. 29:29) Natan naj bi napisal tudi pripoved o »Salomonovih delih«. (2. krn. 9:29) Najverjetneje to pomeni, da je Natan še po Davidovi smrti služil na kraljevem dvoru.

Večino tega, kar lahko spoznamo o Natanu, je verjetno napisal on sam. Vendar je o nekaterih zadevah molčal, in to nam o njem veliko pove. Očitno je bil skromen zgodovinar in se ni želel poveličevati. Kot je razvidno iz nekega biblijskega slovarja, se v navdihnjenih pripovedih »ne predstavi in ne govori o svojem poreklu«. O Natanovih prednikih in osebnem življenju ne vemo ničesar.

VZGIBAVALA GA JE ZVESTOVDANOST JEHOVU

Nekaj utrinkov iz Natanovega življenja, ki jih najdemo v Svetem pismu, jasno pokaže, da se je ponižno, a goreče zavzemal za Božjo voljo. Bog Jehova mu je zaupal tehtne odgovornosti. Poglobljeno premišljuj o Natanovih lastnostih, kot sta bili zvestovdanost Bogu in ljubezen do Božjih meril. Prizadevaj si posnemati takšne lastnosti.

Verjetno ti nikoli ne bo treba pokarati kakega prešuštnega kralja ali pa preprečiti poskus prevrata. Toda z Božjo pomočjo lahko ostaneš zvestovdan Bogu in podpiraš njegova pravična načela. Poleg tega si lahko pogumen, a hkrati takten učitelj resnice, ki se zavzema za čisto čaščenje.

[Slika na strani 25]

Ker je Natan ščitil kraljevo nasledstvo, je taktno govoril z Batšebo.