Ko je polnočasna oznanjevalka Charlotte White prispela v Louisville v Kentuckyju (Združene države Amerike) s kovčkom na kolesih, je dvignila kar nekaj prahu.

PISALO se je leto 1908, in sestra White je z novim izumom – vozičkom Zore – gotovo pritegnila poglede ljudi v mestu. »Ljudje so o njem govorili,« je rekla, »in jaz sem kar malo izstopala.«

Preučevalci Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče, so uvideli, da morajo z dragocenimi resnicami, ki so jih spoznali pri marljivem preučevanju Svetega pisma, seznaniti še druge. Mnogi so si biblijsko spoznanje pridobili ob prebiranju knjižne zbirke z naslovom Millennial Dawn (Zora milenija), ki so bile kasneje preimenovane v Studies in the Scriptures (Svetopisemske študije). Tisti kristjani, ki so bili pripravljeni in zmožni potovati podolgem in počez – po mestih, vaseh in podeželju – so ta »pomagala za Preučevalce Biblije«, kot so tem publikacijam takrat rekli, ponujali tudi drugim željnim bralcem.

Leta 1908 je sestra White skupaj z drugimi gorečimi kraljestvenimi oznanjevalci ponujala to zbirko šestih v platno vezanih zvezkov za 1,65 dolarja. Knjig ljudem niso dali takoj, ampak so vzeli naročila in se vrnili pozneje – ponavadi na dan plače – ter jim jih izročili za skromno ceno, ki je pokrila le stroške tiskanja. Celo neki nasprotnik se je pritoževal nad skromnim zneskom, ki so ga ljudje prispevali za te knjige!

Malinda Keefer je povedala, da je na teden dobila naročila za dvesto do tristo knjig. Toda veliko  zanimanje za zbirko Zora je s seboj prineslo tudi težavo. Samo šesti zvezek je imel namreč kar 740 strani! V Stražnem stolpu je takrat pisalo, da petdeset knjig tehta kar 18 kilogramov in da je dostava teh knjig pretežko breme, še posebej za sestre.

Brat James Cole je težavo z dostavo zbirke Zora rešil tako, da je izumil zložljivo ogrodje z dvema kolesoma, na katerega se je lahko z vijaki pritrdil kovček. Ker tudi izumitelju samemu ni bilo več treba nositi težkih kartonskih škatel, polnih knjig, je pripomnil: »Vsaj moja ramena ne trpijo več.« Novi izdelek je leta 1908 predstavil na zborovanju Preučevalcev Biblije v Cincinnatiju (Ohio) pred navdušenim občinstvom. Na vsaki strani prečke je bil okrasni pokrovček z vgraviranim napisom »Voziček Zore«, saj so z njim prevažali predvsem zvezke iz zbirke Zora milenija. Z malo vaje je prevažanje kovčka z desetinami knjig postalo preprosto enoročno opravilo. Voziček je bil nastavljiv po višini, kolesa pa so bila primerna tudi za podeželske poti. Gumijasti kolesi se je dalo zložiti ob stran kovčka, tako da so kovček na koncu oznanjevalskega dneva lahko prijeli in nesli domov peš ali na tramvaju.

Sestre, ki so bile v polnočasni službi, so voziček Zore lahko dobile zastonj, drugače pa je stal 2,50 dolarja. Sestra Keefer, ki jo vidimo tu na sliki, je tako dobro obvladala voziček Zore, da ga je, tudi ko je bil kovček poln, usmerjala z eno roko, v drugi pa nosila še torbo, v kateri so prav tako bile knjige. V nekem rudarskem kraju v Pensilvaniji je našla številne posameznike, ki so radi sprejeli literaturo. Običajno je na dan dostave trikrat ali štirikrat šla čez most v tem kraju.

Konec 1980-ih let je neki letalski pilot izumil potovalno torbo na kolesih, ki je sedaj na letališčih in živahnih mestnih ulicah vsakodnevni prizor. Toda pred približno sto leti so goreči Preučevalci Biblije vzbujali pozornost s svojimi vozički Zore, ko so jih vozili sem ter tja in z njimi sejali dragocena semena svetopisemskih resnic, pri tem pa so verjetno uživali v strmečih pogledih radovednih ljudi.

[Poudarjeno besedilo na strani 32]

Sestra Keefer je šla običajno na dan dostave trikrat ali štirikrat čez most.

[Poudarjeno besedilo na strani 32]

Rešil je težavo z dostavo zbirke Zora.