Kako daješ nasvete?

Ali te je že kdo prosil za nasvet? Ti je med drugim postavil katero od naslednjih vprašanj: »Kaj naj naredim? Ali naj grem na to srečanje? Se odločim za ta poklic? Se družim s to osebo z namenom, da bi se poročil?«

Iskreni ljudje te morda prosijo za nasvet, da bi lažje sprejeli odločitve – odločitve, ki utegnejo vplivati na njihov odnos s prijatelji, družino ali celo Jehovom. Na čem bo temeljil tvoj odgovor? Kako ponavadi svetuješ drugim? V Pregovorih 15:28 piše, da »srce pravičnega premišljuje, kaj bo odgovorilo«, ne glede na to, ali gre za kaj manj pomembnega ali pa za kaj tehtnega. Razmisli o tem, kako ti lahko naslednjih pet svetopisemskih načel pomaga pri dajanju nasvetov.

1. Seznani se z dejanskim stanjem.

»Kdor odgovarja, še preden je slišal, velja za neumnega in doživi ponižanje.« (PREG. 18:13)

Če želimo dobro svetovati, moramo razumeti okoliščine in stališče tistega, ki nas prosi za pomoč. Naj ponazorimo: Nekdo te pokliče in te vpraša, kako bi najlažje prišel do tvojega doma. Katere informacije bi potreboval, da bi mu lahko pomagal? Ali bi mu lahko povedal, po kateri poti naj gre, če ne veš, kje se sploh nahaja? Seveda ne! Podobno se je treba pri dajanju ustreznih nasvetov seznaniti, kje se tisti, ki te prosi za smernice, trenutno »nahaja« – kakšne so njegove okoliščine in stališče. Ali morda obstajajo še kakšni dodatni dejavniki, ki lahko vplivajo na to, kako svetujemo? Če ne poznamo dovolj dobro človekovih razmer, utegnemo dati nasvet, ki ga bo še bolj zbegal. (Luk. 6:39)

Pozanimaj se, koliko je raziskoval. Morda je tudi modro, da tistega, ki te prosi za nasvet, vprašaš: »Katera svetopisemska načela bi po tvojem mnenju lahko uporabil? Katere so očitne prednosti in slabosti različnih možnosti, ki jih imaš? Ali si že sam kaj raziskoval? Kako so ti že pomagali drugi, kot na primer občinski starešine, tvoji starši ali tisti, ki s teboj preučuje Sveto pismo?«

Odgovori na ta vprašanja nam lahko pomagajo ugotoviti, koliko truda je tisti, ki nas prosi za pomoč, že vložil v iskanje rešitve. Poleg tega bomo, preden bomo dali kakšen nasvet, razmislili, kaj so drugi morda že svetovali. Pozorni pa smo lahko tudi, ali človek v osnovi išče koga, ki bi mu svetoval to, kar prija njegovim ušesom. (2. Tim. 4:3)

2. Ne svetuj prenaglo.

»Vsak človek [mora biti] hiter za poslušanje, počasen za govorjenje.« (JAK. 1:19)

 Včasih se zgodi, da želimo hitro dati kakšen dobronameren nasvet. Toda ali je to modro, še zlasti če razpravljamo o temi, ki je nismo temeljito raziskali? V Pregovorih 29:20 piše: »Ali si videl človeka, naglega v besedah? Več upanja je za neumneža kakor zanj.«

Vzemi si čas in poskrbi, da se tvoj pristop povsem sklada z Božjo modrostjo. Vprašaj se: »Ali sta razmišljanje in ‚duh sveta‘ kakor koli vplivala na to, kako razmišljam?« (1. Kor. 2:12, 13) Zapomni si, da dober namen sam po sebi morda še ni dovolj. Apostol Peter je Jezusu za tem, ko je izvedel, kako težka naloga ga čaka, svetoval takole: »Bodi dober s seboj, Gospod. To se ti gotovo ne bo zgodilo.« Kaj se lahko naučimo iz Petrovega odziva? Da se lahko celo iskrenemu človeku, če ni previden, zgodi, da širi zamisli, ki so človeške, ne pa Božje. (Mat. 16:21–23) Kako pomembno je torej, da razmislimo, preden spregovorimo! Ali konec koncev nimamo precej manj izkušenj v primerjavi z Bogom? (Job 38:1–4; Preg. 11:2)

3. Ponižno upoštevaj Božjo Besedo.

»Ničesar ne delam sam od sebe, ampak [. . .] govorim tisto, kar me je naučil Oče.« (JAN. 8:28)

Ali boš rekel »Če bi jaz bil na tvojem mestu, bi . . .«? Četudi se ti zdi rešitev več kot očitna, je dobro, da posnemaš ponižnost in skromnost, ki ju je kazal Jezus. Ta je bil daleč modrejši in izkušenejši od katerega koli drugega človeka, pa vendar je rekel: »Nisem namreč govoril sam od sebe, ampak mi je sam Oče [. . .] zapovedal, kaj naj povem in kaj naj govorim.« (Jan. 12:49, 50) Jezus je vedno poučeval in svetoval v skladu z Očetovo voljo.

V Luku 22:49 denimo beremo, da so učenci Jezusa ob aretaciji vprašali, ali naj uporabijo silo in ga branijo. Eden od učencev je uporabil meč. Toda iz vzporednega poročila v Mateju 26:52–54 izvemo, da si je Jezus tudi v teh okoliščinah vzel čas in temu učencu pojasnil, kakšna je Jehovova volja. Poznal je načelo iz 1. Mojzesove 9:6 ter prerokbo iz 22. psalma in 53. poglavja Izaija, zato je znal dati modre smernice, ki so nedvomno obvarovale življenja in so bile Jehovu po volji.

4. Pomagaj si s teokratično knjižnico.

»Kdo je pravzaprav zvesti in preudarni suženj, ki ga je gospodar postavil nad svoje služabnike, da jim ob pravem času daje hrano?« (MAT. 24:45)

 Jezus je razredu sužnja zaupal nalogo, da razdeljuje življenjsko pomembno duhovno hrano. Ali si vzameš čas in temeljito preučiš svetopisemske publikacije, preden daš kakšen nasvet in navodila glede česa pomembnega?

Obilje jasnih informacij je na voljo v Watchtowerjevem kazalu publikacij in na zgoščenki Watchtower Library. * Kakšna škoda bi bila, če bi prezrli to zakladnico informacij! Navedenih je na tisoče tem in z njimi povezanih člankov, ki lahko pomagajo posamezniku najti nasvet. Kako spretno znaš drugim pomagati pri raziskovanju svetopisemskih načel in razumevanju Božje Besede? Prav kakor lahko posamezniku naprava GPS pomaga ugotoviti, kje je in kako priti na cilj, tako mu lahko pripomočki za raziskovanje pomagajo sprevideti, ali je na poti v življenje in kako ostati na njej.

Številni starešine spodbujajo oznanjevalce, naj poiščejo članke v Kazalu ali Watchtower Library, s čimer jim pomagajo bolje uporabljati Sveto pismo v svojem življenju. Tako oznanjevalci ne znajo le najti rešitev za svoje trenutne težave, temveč jim pride tudi v navado, da sami raziskujejo in se zanašajo na Jehovove duhovne smernice. S tem si pridobijo »zmožnost zaznavanja, da razlikujejo med pravilnim in napačnim«. (Heb. 5:14)

5. Ne sprejemaj odločitev namesto drugih.

»Vsak bo namreč nosil svoje breme.« (GAL. 6:5)

Na koncu se mora vsak sam odločiti, kateri nasvet bo upošteval. Jehova vsem nam omogoča, da se svobodno odločimo, ali bomo ravnali po njegovih načelih ali ne. (5. Mojz. 30:19, 20) V nekaterih okoliščinah je treba upoštevati več svetopisemskih načel in nazadnje mora posameznik, ki nas prosi za nasvet, sam sprejeti odločitev. Mi pa se moramo, odvisno od njegove težave in starosti, morda vprašati: »Ali se res imam pravico ukvarjati s tem vprašanjem?« Včasih je zadeve bolje prepustiti občinskim starešinam oziroma, če gre za mladostnika, njegovim staršem.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 8]

Projekt za družinsko čaščenje

Zakaj ne bi pri preučevanju skušal najti odgovorov na vprašanja, ki so ti jih pred kratkim postavili drugi? Katere članke in svetopisemska načela bi lahko izbral za tistega, ki te je prosil za pomoč? Recimo, da te je brat ali sestra vprašala glede tega, ali naj se sestaja s posameznikom, z namenom, da se poroči. V Kazalu ali Watchtower Library najprej poišči teme, ki se najbolj neposredno navezujejo na vprašanje. V Kazalu lahko na primer poiščeš geslo »Zmenki« ali »Poroka«. Nato preglej podgesla, ki te napotijo na ustrezne članke. Pri pregledovanju glavnih gesel bodi pozoren, ali je dopisano »Glej tudi«, ki te lahko usmeri na geslo, ki je še bolj povezano s tem, kar iščeš.

[Okvir na strani 9]

Jehova po svoji organizaciji skrbi, da lahko dajemo in prejemamo najboljše nasvete. V Pridigarju 12:11 piše: »Besede modrih so kakor ostni in tisti, ki se ukvarjajo z zbiranjem modrih izrekov, so kakor zabiti žeblji. Vse to prihaja od enega pastirja.« Ljubeči in koristni nasveti so podobni »ostnom« – koničastim palicam za usmerjanje vprežnih živali – saj iskrene posameznike vodijo v pravo smer. Z »zabitimi žeblji« je mogoče doseči, da je objekt dobro zgrajen. Podobno je s koristnimi nasveti mogoče doseči dobre rezultate. Modri ljudje »se ukvarjajo z zbiranjem modrih izrekov« oziroma jim premišljevanje o njih prinaša neizmerno veselje. Ti izreki odsevajo modrost »enega pastirja«, Jehova.

Ko svetuješ, posnemaj tega Pastirja. Kakšno prednost imamo, da lahko prisluhnemo in obenem koristno svetujemo, kadar koli je mogoče! Če naši nasveti res temeljijo na svetopisemskih načelih, se bodo izkazali za koristne in bodo v trajno dobro tistega, ki so mu namenjeni.