Pripoveduje Lois Didur

Vsi smo že kdaj v življenju rekli kaj podobnega kot »Žal mi je, da sem se tako odločil«. Vendar se v 50 letih polnočasne službe ne spomnim, da bi z Jehovove desnice kdaj prišlo kaj, kar bi mi za dlje časa vzelo veselje. Naj vam povem, zakaj lahko to rečem.

RODILA sem se leta 1939 in sem skupaj s štirimi sestrami in bratom odraščala na saskatchewanskem podeželju v Kanadi. Živeli smo na prerijski farmi, na kar me vežejo prijetni spomini. Nekega dne so nas obiskali Jehovove priče in se pogovarjali z mojim očetom. Vprašala sem jih, ali ima Bog ime. Iz Psalma 83:18 so nam pokazali, da mu je ime Jehova. To je v meni vzbudilo željo, da bi o Bogu in njegovi Besedi izvedela kaj več.

V tistih letih so kmečki otroci vse do osmega razreda hodili v podeželske šole, ki so imele samo po eno učilnico. Pot v šolo je bila dolga, in nekateri so prihajali s konji, drugi pa peš. Za učiteljeve potrebe so skrbele družine na tistem področju. Tako so eno leto na vrsto prišli tudi moji starši. Priskrbeti so morali nastanitev za novega učitelja, Johna Didurja.

Takrat še nisem vedela, da se ta mladenič ravno tako zelo zanima za Božjo Besedo. Ko sem ob neki priložnosti poveličevala komunizem in socializem, ki ju je moj oče takrat zagovarjal, je John mirno rekel: »Noben človek nima pravice vladati drugemu človeku. To pravico ima samo Bog.« Zaradi te izjave smo imeli mnogo zanimivih pogovorov.

John se je rodil leta 1931 in je slišal, kakšno stisko lahko prinese vojna. Ko je potem leta 1950 izbruhnila korejska vojna, je različne duhovnike vprašal, ali je prav, da se verni ljudje vpletajo v vojno. Vsi so rekli, da ni nič narobe, če kristjani primejo za orožje. Pozneje je isto vprašanje postavil še Jehovovim pričam. Ti so ga opozorili na to, kaj o sodelovanju v vojni pravi Sveto pismo, in mu povedali, da so to upoštevali že prvi kristjani. John  se je leta 1955 krstil. Naslednje leto sem se krstila tudi jaz. Oba sva vedela, da želiva posvetiti Jehovu vse svoje življenje in energijo. (Ps. 37:3, 4) In julija 1957 sva se poročila.

Pogosto se je zgodilo, da sva imela obletnico poroke ravno med zborovanjem. V veselje nama je bilo, da sva bila v družbi s tisočimi drugih, ki so prav tako spoštovali zakonsko zvezo. Leta 1958 sva bila prvič na mednarodnem zborovanju. Pet se nas je iz Saskatchewana z avtomobilom odpravilo v New York. Potovali smo ves teden, podnevi smo se vozili, ponoči pa spali v šotoru. Samo zamislite si, kako prijetno smo bili presenečeni, ko nas je brat, s katerim smo se seznanili v Betlehemu v Pensilvaniji, povabil, da prenočimo pri njem in njegovi družini! Zaradi te njegove spontane prijaznosti smo v New York pripotovali čisti in urejeni. Na tem velikem zborovanju smo zares spoznali, kolikšno veselje je služiti Jehovu! Res je tako, kot je napisal psalmist: »Veselje je vekomaj na tvoji desnici.« (Ps. 16:11)

PIONIRANJE

Leto pozneje, leta 1959, sva že pionirala. Živela sva v Saskatchewanu v majhni bivalni prikolici na vrhu nekega hriba, s katerega se je videlo kilometre in kilometre daleč po preriji in del tega je bilo najino področje.

Nekega dne je iz Betela prispelo zanimivo pismo. Odhitela sem k Johnu, ki je zunaj popravljal traktor. V pismu sva bila povabljena, da bi služila kot posebna pionirja v Red Laku, v Ontariu. Ker nisva vedela, kje je to, sva hitro šla po zemljevid in poiskala ta kraj.

To področje je bilo povsem drugačno od prerijskih planjav! Okoli naju so bili zdaj ogromni gozdovi in majhna mesta, zgrajena blizu rudnikov zlata. Ko sva prvi dan iskala prenočišče, je neka deklica slišala najin pogovor z njeno sosedo. Stekla je domov to povedat materi, in ta nama je prijazno ponudila, da sva pri njih prenočila. Postelja je bila v kleti, ki je imela ilovnata tla in stene. Naslednji dan sva našla brunarico z dvema sobama, v kateri ni bilo ne vodovodne napeljave ne pohištva, samo pločevinasta peč na drva. V trgovini z rabljenimi predmeti sva si kupila nekaj stvari in kmalu sva bila kar zadovoljna.

Najbližja dvorana je bila oddaljena več kot 200 kilometrov. Mnogi, ki so delali v rudnikih zlata, so v te kraje prišli iz Evrope. Prosili so naju, ali bi jim lahko priskrbela Biblijo v njihovem jeziku. V kratkem času sva že imela 30 odličnih biblijskih poukov. Šest mesecev pozneje je bila ustanovljena majhna občina.

Mož neke ženske, s katero sva preučevala, je po telefonu poklical duhovnika, naj pride in mu ženo spravi v red. Duhovnik je, ko smo se srečali, rekel, da bi med drugim morali učiti tudi Trojico. Ženska je vzela svojo katoliško Biblijo in duhovnika prosila, naj z njo potrdi, kar je povedal. Biblijo je zagnal na drugo stran mize in rekel, da mu ni treba ničesar dokazovati. Ob odhodu je ženski in njenemu možu po ukrajinsko naročil, da naju morata vreči iz hiše in nikoli več spustiti noter. Še sanjalo se mu ni, da je John razumel ukrajinsko!

Ker naj bi se John začel usposabljati za okrajno službo, sva nedolgo zatem morala oditi iz Red Laka. Kakšno leto pozneje je imel John na območnem zborovanju govor za krst in med krstnimi kandidati je bil tudi mož tiste ženske! Izkušnja z duhovnikom ga je navedla, da je tudi sam začel raziskovati Biblijo.

 POLNO ZAPOSLENA V POTUJOČEM DELU

V okrajni službi sva imela edinstveno priložnost veseliti se tega, da sva prenočevala pri mnogih različnih družinah. S tistimi, ki so bili pripravljeni z nama deliti svoj dom in življenje, sva spletla tesna prijateljstva. Nekoč pozimi sva v neki hiši spala v sobi, ki je bila v zgornjem nadstropju in ni bila ogrevana. Zgodaj zjutraj sva slišala starejšo sestro potiho vstopiti v najino sobo, in zakurila je majhno pečko. Nedolgo zatem se je vrnila z lavorjem in toplo vodo, da sva se lahko uredila za tisti dan. Od te tihe in blage sestre sem se veliko naučila.

Potujoča služba mi je pomagala zbližati se z Jehovom. K nekemu okraju v Alberti je spadalo tudi rudarsko mesto na skrajnem severu Kanade, v katerem je živela ena sestra. In kako je Jehovova organizacija gledala na to sestro, ki je živela tako daleč stran? Vsakih šest mesecev sva z letalom odpotovala k njej in ves teden skupaj z njo oznanjevala in imela pri njej shode, torej povsem enako kakor v občini v kakem velikem mestu. To je bil prisrčen zgled, kako nežno Jehova skrbi za vsako svojo ovčko.

Z mnogimi, pri katerih sva prenočevala, sva ohranjala stike. Ob tem se spomnim na eno od prvih daril, ki mi jih je dal John, na pisano škatlo s pisemskim papirjem. Ta nama je prišel zelo prav, ko sva po pismih ohranjala stike s prijatelji, pri čemer sva neizmerno uživala. To škatlo še vedno hranim.

Ko sva bila v enem od okrajev v Torontu, naju je po telefonu poklical brat iz kanadskega Betela in vprašal, ali bi bila pripravljena priti v Betel. Kdaj pa je želel imeti odgovor? Rekel je: »Jutri, če je mogoče!« In ga je tudi dobil.

BETELSKA SLUŽBA

Na vsaki novi dodelitvi sva spoznala različne vidike veselja, ki prihaja iz Jehovove roke. Tako je bilo tudi, ko sva se leta 1977 preselila v Betel. Ob druženju z nekaterimi maziljenci sva lahko opazila, da imajo sicer različne osebnosti, da pa vsi zelo cenijo Božjo Besedo.

Najina nova rutina v Betelu nama je bila kar všeč. Oblačil denimo sedaj nisva več imela spravljenih v kovčku, ampak v komodi, in pripadala sva eni občini. Poleg dela, ki mi je bilo dodeljeno, sem se vedno veselila tega, da sem lahko vodila skupine obiskovalcev, ki so si prišli ogledat Betel. Tem bratom in sestram sem pojasnjevala, kako poteka delo v Betelu, poslušala njihove pohvalne komentarje ter odgovarjala na njihova vprašanja.

Čas je hitro mineval in leta 1997 je bil John povabljen v Šolo za člane podružničnih odborov, ki je potekala v Pattersonu (New York). Za tem so naju vprašali, ali bi se želela preseliti v Ukrajino. Spodbudili so naju, naj o tem skrbno razmisliva in tudi moliva. Še tisti večer sva vedela, da bo najin odgovor pritrdilen.

ŠE ENA SPREMEMBA – UKRAJINA

Leta 1992 sva obiskala veliko mednarodno zborovanje v Sankt Peterburgu v Rusiji in nato leta 1993 še tistega v Kijevu v Ukrajini. Že na teh zborovanjih sva vzljubila brate in sestre iz Vzhodne Evrope. Najino prvo stanovanje v Ukrajini je bilo v Lvovu v prvem nadstropju neke stare hiše. Z okna se nama je odpiral pogled na dvorišče, na katerem je bil majhen vrt, veliki rdeči petelin in jata kokoši. Počutila sva se skoraj tako kot na kakšni farmi v Saskatchewanu. V hiši nas je živelo dvanajst. Vsako jutro zgodaj zjutraj sva se skozi mesto vozila na delo v Betel.

 Kakšni občutki so naju prevevali v Ukrajini? Ko sva sedela skupaj z mnogimi, ki so prestali hude preizkušnje, prepovedi našega delovanja in zapore, sva do njih čutila posebno spoštovanje. Ti bratje in sestre so kljub vsemu, kar so doživeli, ohranili močno vero. Kadar sva jih pohvalila, so ponavadi rekli: »To smo storili za Jehova.« Nikoli se niso počutili prepuščene samim sebi. In še zdaj se zgodi, če se komu za kaj zahvališ, da ta odvrne »Hvala Jehovu«, in s tem prizna, da je Bog tisti, ki je vir vsega dobrega.

V Ukrajini mnogi na shode prihajajo peš, in imajo tako čas za pogovor in spodbujanje drug drugega. Pot lahko traja tudi uro ali več. V Lvovu je več kot 50 občin in 21 od njih jih uporablja velik kompleks kraljestvenih dvoran. Ob nedeljah je zelo lepo videti množico bratov in sester, ki se zgrinjajo na shode.

Med temi brati in sestrami, ki so blage narave in radi skrbijo za druge, sva se hitro počutila domače. Kadar imam težave z razumevanjem jezika, kar se mi še vedno dogaja, so z menoj zelo potrpežljivi. Pogosto njihove oči povedo ravno toliko kot njihove besede.

Kakšno resnično zaupanje vlada med našimi brati in sestrami, priča dogodek z mednarodnega zborovanja leta 2003 v Kijevu. Ravno smo prihajali na postajališče podzemne železnice, ko je v vrvežu k nam pristopila deklica in tiho rekla: »Izgubila sem se. Ne najdem babice.« Deklica je videla naše zborovalne priponke, zato je vedela, da smo Priče. Bila je zelo pogumna in ni nič jokala. Žena okrajnega nadzornika, ki je bila z nama, je deklico prijazno odpeljala nazaj na stadion, na oddelek izgubljeno in najdeno. Deklica in babica sta bili kmalu spet skupaj. Bila sem zelo ganjena nad tem, kakšno izjemno zaupanje je pokazala ta deklica, celo v množici več tisoč ljudi.

Maja 2001 so bratje in sestre iz mnogih dežel prišli v Ukrajino na posvetitev naših novih podružničnih prostorov. Po posebnem govoru, ki je bil v nedeljo zjutraj na stadionu, se je po poti do Betela vila cela reka bratov in sester, ki so si prišli ogledat naše nove prostore. To je bil res nepozaben prizor! Pogled na te brate, ki so bili tako mirni in urejeni, me je zelo ganil. In še bolj sem začela ceniti veselje, ki ga prinaša služenje Bogu.

BOLEČA SPREMEMBA

Žal pa so leta 2004 Johnu odkrili raka. Zaradi njegovega zdravljenja sva odšla v Kanado. Prvi cikel kemoterapije je John komaj prenesel in je bil kar nekaj tednov na intenzivni negi. K sreči se mu je povrnila zavest. Čeprav je težko govoril, so bile njegove oči vedno polne cenjenja do vseh, ki so ga obiskali.

Toda ni imel moči, da bi si povsem opomogel, in še tisto jesen je umrl. Zdelo se mi je, kakor da je z njim umrl tudi precejšen del mene. Z Johnom sva zelo uživala, ko sva skupaj služila Jehovu. Kaj naj storim? Odločila sem se vrniti v Ukrajino. Zelo sem hvaležna tamkajšnji betelski družini in občini za prisrčno ljubezen, ki mi jo izkazujejo.

Nikoli nisva obžalovala svojih odločitev. Najino življenje je bilo polno veselja in imela sva najboljšo družbo. Vem, da se je o tem, kako dober je Jehova, mogoče še veliko naučiti, in upam, da mu bom lahko večno služila, saj sem zares našla veselje, ki je na Njegovi desnici.

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

»Nikoli nisva obžalovala svojih odločitev.«

[Slika na strani 3]

Na najin poročni dan

[Slika na strani 4]

Ko sem bila posebna pionirka v Red Laku v Ontariu.

[Slika na strani 5]

Z Johnom v Ukrajini leta 2002