BIBLIJSKA HIŠA v Alleghenyju v Pensilvaniji je leta 1886 v Čikago v Illinoisu odposlala paket stotih izvodov prvega zvezka knjige Millennial Dawn (Zora milenija). Charles Taze Russell je upal, da bodo te knjige lahko na voljo v knjigarnah. Ena od največjih založb knjig z versko vsebino v Združenih državah Amerike se je namreč strinjala, da vzame knjigo Zora milenija v svojo ponudbo. Toda dva tedna pozneje je bila celotna pošiljka vrnjena nazaj v Biblijsko hišo.

Menda je neki znan pridigar postal ves ogorčen, ko je knjigo Zora milenija videl na polici skupaj s svojimi knjigami. V jezi je rekel, da naj to knjigo odstranijo s polic, češ da bodo sicer on in njegovi ugledni prijatelji pobrali svoje knjige in sklenili posel s kom drugim. Založba je knjige Zora le nerada poslala nazaj. Prav tako so bili za to knjigo v časopisih že objavljeni oglasi. Toda nasprotniki so poskrbeli, da so bile oglaševalske pogodbe preklicane. Kako naj bi torej ta nova publikacija prišla do ljudi, ki iščejo resnico?

Pri tem so ključno vlogo odigrali kolporterji. * Leta 1881 je bilo v Zion’s Watch Tower (Sionskem stražnem stolpu) objavljeno, da se išče 1000 oznanjevalcev, ki bi polnočasno razdeljevali biblijsko literaturo. Čeprav je bilo kolporterjev le nekaj sto, so seme resnice razsejali daleč naokoli. Do leta 1897 je bilo razdeljenih skoraj milijon knjig Zora in večino teh so razdelili kolporterji. Ti so v glavnem živeli od skromne vsote denarja, ki so ga dobili od naročnin za revijo Stražni stolp in od oddanih knjig.

Kdo so bili ti neustrašni kolporterji? Nekateri so kolportersko delo začeli opravljati že kot najstniki, drugi pa v poznejših letih. Mnogi so bili samski ali pa poročeni brez otrok. Pridružilo se jim je tudi nemalo družin. Redni kolporterji so delali po cele dneve, pomožni pa po uro ali dve na dan. Vsi niso bili toliko zdravi oziroma niso imeli primernih okoliščin, da bi lahko bili kolporterji. Toda na zborovanju leta 1906 je bilo vsem, ki bi to lahko bili, rečeno, da jim za to ni treba biti »zelo šolani ali zelo nadarjeni niti jim ni treba govoriti kakor angeli«.

Skoraj na vseh celinah so povsem običajni ljudje opravili izjemno delo. Neki brat je izračunal, da je v sedmih letih oddal približno 15.000 knjig. Vendar je povedal, da »pri kolporterskem delu ni začel  sodelovati zato, da bi prodajal knjige, ampak zato, da bi pričeval za Jehova in njegovo resnico«. Povsod, kamor so kolporterji prišli, je seme resnice pognalo korenine in so se začele množiti skupine Preučevalcev Biblije.

Duhovščina je za kolporterje posmehljivo govorila, da so samo razpečevalci knjig. Stražni stolp je leta 1892 to komentiral takole: »Le malo ljudi [jih] pozna kot prave Gospodove predstavnike oziroma le redki jim priznavajo dostojanstvo, ki ga v njihovi ponižnosti in požrtvovalnosti vidi Gospod.« Življenje kolporterjev vsekakor ni bilo »postlano z rožicami«, kakor se je to izrazila ena kolporterka. Bistvene stvari, ki so jih potrebovali za pot, so bile trpežni čevlji in kolo. Kadar jim je šlo z denarjem zelo na tesno, so knjige menjali za hrano. Oznanjevalci so se po celodnevnem oznanjevanju utrujeni, toda srečni vrnili v šotore oziroma najete sobe. Kasneje so prišli v rabo kolporterski kamperji. To so bili doma izdelani bivalniki in z njimi se je privarčevalo veliko časa in denarja. *

Leta 1893 so bile na zborovanju v Čikagu prvič na programu posebne točke, ki so obravnavale delo kolporterjev. Občinstvo je lahko prisluhnilo živahni izmenjavi doživetij, predlogom, kako oznanjevati, in praktičnim nasvetom. Tako je brat Russell marljivim oznanjevalcem nekoč toplo priporočal, naj si zjutraj privoščijo obilen zajtrk, za dopoldansko malico spijejo kozarec mleka in ob vročem dnevu sodavico s sladoledom.

Kolporterji, ki so potrebovali sodelavca oziroma oznanjevalskega partnerja, so med zborovanjem imeli na sebi rumen trak. Tisti, ki so šele postali kolporterji, so oznanjevali skupaj z izkušenejšimi. Očitno je bilo takšno izpopolnjevanje nujno. Neka nova kolporterka je na primer imela takšno tremo, da je knjige ponudila z besedami: »Gotovo jih ne želite, kajne?« Na srečo jih je stanovalka želela imeti in je pozneje postala naša sestra.

Neki brat je bil v dilemi, ali naj obdrži svoj donosni posel in vsako leto prostovoljno prispeva 1000 dolarjev ali naj postane kolporter. Rečeno mu je bilo, da bo Gospod sicer cenil oboje, da pa bo, če bo svoj čas namenil neposredno Gospodu, okusil več blagoslovov. Mary Hinds je v kolporterskem delu videla »najboljšo možnost, da se naredi največ dobrega za kar največ ljudi«. Plaha Alberta Crosby pa je dejala: »Kolportersko delo imam z vsakim dnem rajši.«

Mnogi telesni in duhovni potomci teh gorečih kolporterjev se še vedno trdno oklepajo svoje duhovne dediščine. Če v zgodovini tvoje družine ni bilo še nikogar, ki bi bil kolporter ali pionir, zakaj ne bi ti začel takšne družinske tradicije? In tudi ti boš imel polnočasno oznanjevanje z vsakim dnem rajši.

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 32]

Rečeno jim je bilo, da jim ni treba biti »zelo šolani ali zelo nadarjeni niti jim ni treba govoriti kakor angeli«.

[Slika na strani 31]

Kolporter Alfred Winfred Osei v Gani okoli leta 1930

[Slike na strani 32]

Zgoraj: Kolporterki Edith Keen in Gertrude Morris v Angliji okoli leta 1918; spodaj: Stanley Cossaboom in Henry Nonkes v Združenih državah Amerike ob praznih škatlah, v katerih so bile knjige, ki sta jih razdelila