Pripoveduje Elva Gjerde

Kakih 70 let nazaj je pri nas doma obiskovalec mojemu očetu predlagal nekaj, kar je povsem spremenilo mojo življenjsko pot. Od tega pomembnega dne je na moje življenje vplivalo še veliko ljudi. V vsem tem času sem stkala dragoceno prijateljstvo, ki mi pomeni več kot kar koli drugega. Naj vam pojasnim.

RODILA sem se leta 1932 v Sydneyju v Avstraliji. Moja starša sta sicer verjela v Boga, vendar nista hodila v cerkev. Mama me je učila, da me Bog vedno opazuje in da me bo takoj kaznoval, če bom poredna. Zato sem se Boga bala. Vseeno pa me je privlačila Biblija. Ob vikendih nas je obiskovala teta in mi pripovedovala mnoge zanimive svetopisemske zgodbe. Njenih obiskov sem se že vnaprej veselila.

V najstniških letih mi je oče bral iz zbirke knjig, ki jih je mama dobila od starejše gospe, Jehovove priče. Nad tem, kar je bral v teh krščanskih publikacijah, je bil tako navdušen, da je s Pričami začel preučevati Biblijo. Nekega večera je, medtem ko so z njim preučevali Biblijo, opazil, da prisluškujem. Hotel me je že poslati nazaj v posteljo, pa je obiskovalec rekel: »Zakaj Elvi ne pustiš, da bi bila zraven?« Ta predlog je zame pomenil začetek nove življenjske poti in prijateljstva s pravim Bogom, Jehovom.

Kmalu zatem sva z očetom začela obiskovati krščanske shode. Naučeno ga je spodbudilo, da je v življenju naredil spremembe. Celo svojo vzkipljivost se je naučil obvladovati. To je mojo mamo in starejšega brata Franka navedlo, da sta začela obiskovati shode. * Vsi štirje smo lepo napredovali in se tudi krstili kot Jehovove priče. Od takrat so v različnih obdobjih mojega življenja mnogi starejši ljudje imeli dober vpliv name.

KO SEM SE ODLOČALA ZA POKLIC

Kot najstnica sem se rada družila s starejšimi v naši občini. Ena od njih je bila Alice Place. To je bila tista sestra, ki se je kot prva od Prič oglasila pri naši družini. Postala mi je kakor babica. Učila me je oznanjevati in me spodbujala, naj se krstim. In pri petnajstih sem ta cilj tudi dosegla.

Zbližala sem se tudi s starejšim zakonskim parom Percy in Madge Dunham. Druženje z njima je močno vplivalo na mojo prihodnost. Veste, rada sem imela matematiko in srčno sem si želela postati učiteljica matematike. Percy in Madge sta v tridesetih letih prejšnjega stoletja služila kot misijonarja v Latviji. Ko je v Evropi izbruhnila druga svetovna vojna, so ju povabili, da bi služila  v avstralskem Betelu v predmestju Sydneyja. Percy in Madge sta se zelo zanimala zame. Pripovedovala sta o številnih vznemirljivih doživetjih, ki sta jih imela v misijonarski službi. Jasno sem lahko videla, da poučevanje Biblije prinese mnogo več zadovoljstva kot poučevanje matematike. Zato sem se raje odločila, da bom misijonarka.

Zakonca Dunham sta me spodbujala, naj začnem pionirati, in se tako pripravim za misijonarsko službo. Zato sem se leta 1948 pri svojih šestnajstih pridružila drugim mladim, ki so vsi veseli pionirali v moji domači občini Hurstville v Sydneyju.

Naslednja štiri leta sem bila pionirka še v štirih drugih mestih – vsa so bila v Novem Južnem Walesu in v Queenslandu. Ena mojih prvih biblijskih učenk je bila Betty Law (sedaj Remnant). Betty je bila dve leti starejša od mene in zelo prisrčna. Kasneje sva skupaj pionirali v mestu Cowra kakih 230 kilometrov zahodno od Sydneyja. Kot pionirki sva sicer sodelovali le kratek čas, vendar sva še danes dobri prijateljici.

Potem ko sem bila postavljena za posebno pionirko, sem se preselila v Narrandero, mesto, ki leži 220 kilometrov jugozahodno od Cowre. Moja nova oznanjevalska partnerica je bila Joy Lennox (sedaj Hunter), goreča pionirka, ki je bila prav tako dve leti starejša od mene. V mestu sva bili edini Priči. Živeli sva pri gostoljubnih zakoncih Ray in Esther Irons. Imela sta sina in tri hčerke in vsa družina se je zanimala za resnico. Ray je s sinom med tednom delal zunaj mesta na farmi, ki se je ukvarjala z ovčerejo in pridelovanjem pšenice, Esther pa je s hčerkami upravljala penzion v mestu. Vsako soboto sva z Joy pripravili obilno kosilo za družino Irons in kak ducat lačnih železniških delavcev, ki so bili gostje v njihovem penzionu. S to uslugo sva deloma pokrili najino najemnino. Potem ko sva vse pospravili, sva družini Irons postregli še s slastnim duhovnim obrokom – tedenskim preučevanjem Stražnega stolpa. Ray, Esther in njuni štirje otroci so sprejeli resnico in postali prvi člani občine v Narranderi.

Leta 1951 sem obiskala zborovanje Jehovovih prič v Sydneyju. Tam sem se udeležila posebnega sestanka za pionirje, ki se zanimajo za misijonarsko delo. Sestanek je bil organiziran v velikem šotoru in zbralo se nas je več kot 300. Skupino je nagovoril Nathan Knorr iz brooklynskega Betela in poudaril, da je zelo velika potreba po tem, da se dobra novica ponese do vseh koncev zemlje. Njegove besede smo kar požirali. Mnogi pionirji, navzoči na tem sestanku, so pozneje bili začetniki kraljestvenega dela v južnem Tihem oceanu in drugih področjih. Bila sem nadvse vesela, ko sem izvedela, da sem ena od 17 Prič iz Avstralije, ki so bili leta 1952 povabljeni v 19. razred šole Gilead. Stara sem bila komaj 20 let, pa so se mi že izpolnile sanje, da bom misijonarka!

KO SEM MORALA SPREMENITI SVOJE POGLEDE

Pouk in druženje z drugimi na šoli Gilead nista le pripomogla k temu, da sem povečala svoje biblijsko spoznanje in si okrepila vero, ampak sta tudi bistveno vplivala na mojo osebnost. Kot mlad človek sem imela idealistične poglede na življenje, zaradi česar sem pričakovala popolnost tako od sebe kakor tudi od drugih. Glede nekaterih reči sem imela preveč stroge poglede. Ko sem na primer videla brata Knorra s skupino betelčanov pri neki športni igri, sem bila šokirana.

Učitelji na Gileadu – vsak od njih je bil razsoden in imel dolgoletne izkušnje – so gotovo opazili,  da mi nekaj ni prav. Vzeli so si čas zame in mi pomagali popraviti mišljenje. Sčasoma sem spoznala, da Jehova ni strog in zahteven Bog, temveč ljubeč in razumen. Prav tako so mi pomagali nekateri sošolci. Spomnim se, da mi je ena sošolka rekla: »Elva, Jehova tam zgoraj nima biča v rokah. Ne bodi tako stroga s seboj!« Njene neposredne besede so mi prišle do srca.

Po končani šoli Gilead so me skupaj s štirimi mojimi sošolci dodelili v Namibijo v Afriki. Kmalu smo vodili skupno 80 biblijskih poukov. Misijonarsko življenje v Namibiji sem imela rada, toda zaljubila sem se v sošolca iz Gileada, ki je bil poslan v Švico. V Namibiji sem preživela eno leto, nato sem se pridružila zaročencu v Švici. Ko sva se poročila, sem ga začela spremljati v okrajni službi.

KO SEM PREŽIVLJALA TEŽKE ČASE

Po petih letih okrajnega dela, v katerem sva uživala, so naju povabili, da bi služila v švicarskem Betelu. V tamkajšnji betelski družini mi je bilo še posebej lepo, saj so me obkrožali mnogi duhovno zreli starejši bratje in sestre.

Toda nedolgo zatem sem doživela strašen šok. Odkrila sem, da je moj mož zagrešil nezvestobo proti meni in Jehovu. Nato me je zapustil. Bila sem čisto na tleh. Ne vem, kako bi vse skupaj prenesla brez ljubeče podpore svojih dragih starejših prijateljev v betelski družini. Ko sem potrebovala pogovor, so mi prisluhnili, ko pa sem potrebovala svoj mir, so to upoštevali. Ob njihovih tolažilnih besedah in prijaznih dejanjih sem lažje prenesla nepopisno bolečino in se še bolj zbližala z Jehovom.

Spomnila sem se tudi besed, ki so mi jih leta prej izrekli starejši, ki so jih prekalile preizkušnje. Madge Dunham mi je nekoč denimo rekla: »Elva, v službi Jehovu boš doživela mnoge preizkušnje, toda najhujše lahko pridejo s strani tistih, ki so ti najbližje. V takšnih preizkušnjah se še bolj zbližaj z Jehovom. Zapomni si, da služiš njemu, ne pa nepopolnim ljudem!« Ta njen nasvet me je vodil skozi številne temne trenutke življenja. Odločila sem se, da nikoli ne bom dopustila, da bi se zaradi moževih napak oddaljila od Jehova.

Čez čas sem se odločila vrniti v Avstralijo, da bi pionirala bližje svojim domačim. Na čezoceanski plovbi domov sem se večkrat zapletla v živahne svetopisemske pogovore s skupino sopotnikov. V tej skupini je bil tudi Norvežan Arne Gjerde, ki je bil bolj tihe narave. To, kar je slišal, mu je bilo všeč. Kasneje je v Sydneyju obiskal mojo družino in mene. Duhovno je hitro napredoval in se krstil. Leta 1963 sva se poročila in čez dve leti se nama je rodil sin, Gary.

KO SE SPOPRIMEM Z DRUGAČNO IZGUBO

Arne, Gary in jaz smo uživali zadovoljno in srečno družinsko življenje. Arne je naše domovanje kmalu dogradil, da bi lahko pod streho vzeli moja ostarela starša. Po šestih letih najinega zakona pa nas je vse skupaj zadel drugačen udarec. Arneju so diagnosticirali možganskega raka. V bolnišnici so ga dlje časa zdravili z obsevanjem in jaz sem ga obiskovala vsak dan. Na začetku je dobro napredoval, nato pa se mu je stanje poslabšalo in zadela ga je kap. Rekli so mi, da ima pred  seboj samo še nekaj tednov življenja. Toda Arne je preživel. Nazadnje se je vrnil domov, kjer je v moji oskrbi počasi okreval. Sčasoma je lahko znova hodil in služil kot starešina v občini. Njegova vedrost in dober smisel za humor sta mu pomagala postaviti se na noge, meni pa olajševala skrb zanj.

Več let pozneje, leta 1986, se je Arneju zdravje zopet poslabšalo. Takrat sta moja starša že umrla, zato smo se preselili v bližino naših prijateljev, v prelepo Modro gorovje nedaleč od Sydneyja. Kasneje se je Gary poročil s Karin, prikupno duhovno sestro, in predlagala sta, da bi vsi štirje živeli v isti hiši. V nekaj mesecih smo se vsi preselili v hišo, ki je bila le nekaj ulic proč od kraja, kjer sva prej živela z Arnejem.

Arne je bil zadnjih 18 mesecev svojega življenja priklenjen na posteljo in je potreboval stalno oskrbo. Ker sem morala biti večino časa doma, sem vsak dan po dve uri preučevala Biblijo in na njej temelječe publikacije. Pri tem preučevanju sem odkrila mnogo modrih nasvetov o tem, kako se lahko spoprijemam s svojimi okoliščinami. Poleg tega so me ljubeče obiskovali starejši iz naše občine, in nekateri od njih so prestali podobne preizkušnje. S svojimi obiski so me resnično poživili! Arne je vse do svoje smrti aprila 2003 ohranil trdno upanje na vstajenje.

MOJA NAJVEČJA OPORA

Ko sem bila mlada, sem imela idealističen pogled na življenje. Toda ugotovila sem, da se v življenju le redko kaj izide tako, kot smo pričakovali. Doživela sem številne blagoslove, obenem pa prestala tudi dve veliki tragediji – izgubila sem dva zakonca, enega zaradi nezvestobe in drugega zaradi bolezni. Na življenjski poti sem iz različnih koncev prejemala vodstvo in tolažbo. Največja opora mi je še vedno »Pradavni«, Bog Jehova. (Dan. 7:9) Njegovi nasveti so oblikovali mojo osebnost in me vodili do prijetnih doživetij v misijonarskem delu. V težavah »me je podpirala [Jehovova] [. . .] srčna dobrotljivost« in njegova tolažba je »nežno božala mojo dušo«. (Ps. 94:18, 19) Ob sebi sem imela tudi ljubečo družino, ki me je podpirala, in prave prijatelje, ki so se v stiski izkazali kakor bratje. (Preg. 17:17) Mnogi od njih so bili starejši in polni modrosti.

»Mar ni modrosti med ostarelimi, mar dolgo življenje ne prinese razumnosti?« je vprašal očak Job. (Job 12:12) Ko se ozrem nazaj na svoje življenje, lahko na to vprašanje odgovorim pritrdilno. Nasveti modrih starejših ljudi so mi pomagali, njihova tolažba mi je bila v oporo, prijateljevanje z njimi pa mi je obogatilo življenje. Vesela sem, da sem se rada družila z njimi.

Sedaj jih imam 80 in sem tudi sama že v letih. Moje izkušnje so prispevale k temu, da sem še posebej pozorna na potrebe drugih starejših. Še dandanes jih rada obiskujem in jim pomagam. Uživam pa tudi v družbi mladih. Njihova energija mi daje zagon in njihovo navdušenje je nalezljivo. Kadar opazim, da se mi mladi želijo približati, da bi pri meni našli nasvete ali oporo, mi je v veselje, da sem jim lahko na razpolago.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 14]

Ko sva z Joy Lennox pionirali v Narranderi.

[Slika na strani 15]

Elva s člani betelske družine v Švici leta 1960

[Slika na strani 16]

Ko sem skrbela za bolnega Arneja.