Pripoveduje Max Lloyd

Bilo je nekega dne leta 1955, pozno zvečer. Z misijonarskim sodelavcem sva bila na najini dodelitvi v Paragvaju v Južni Ameriki, ko je hišo, v kateri sva bila, obkolila jezna drhal in vpila: »Naš bog je žejen krvi in zahteva kri gringov.« Kaj pa sva midva, gringa (tujca), sploh delala tam?

VSE se je začelo že pred mnogo leti v Avstraliji, kjer sem odraščal in kjer me je Jehova začel učiti izpolnjevati njegovo voljo. Moj oče je leta 1938 od neke Priče dobil knjigo Enemies (Sovražniki). Z mamo sta bila že tako ali tako razočarana nad krajevno duhovščino, saj je ta nekatere dele Biblije razglasila za bajke. Kakšno leto pozneje sta se v znak posvetitve Jehovu tudi krstila. Od takrat naprej je bilo izpolnjevanje Jehovove volje najpomembnejša stvar v življenju naše družine. Naslednja se je krstila moja sestra Lesley, ki je bila pet let starejša od mene, jaz pa sem se krstil leta 1940, ko mi je bilo devet let.

Nedolgo po začetku druge svetovne vojne so v Avstraliji prepovedali tiskati in razdeljevati biblijsko literaturo Jehovovih prič. Tako sem se že kot otrok naučil, kako samo z Biblijo pojasniti svoje verovanje. Prišlo mi je v navado jemati Biblijo s seboj v šolo, da sem lahko iz nje pokazal, zakaj ne pozdravljam zastave oziroma ne podpiram vojaških prizadevanj. (2. Mojz. 20:4, 5; Mat. 4:10; Jan. 17:16; 1. Jan. 5:21)

Mnogi sošolci se niso hoteli družiti z menoj, saj sem veljal za »nemškega vohuna«. V tistem času so v šoli prikazovali filme. In pred začetkom vsakega filma smo morali vsi vstati in zapeti državno himno. Če sem še naprej sedel, so me dva ali trije fantje prijeli za lase in me skušali spraviti pokonci. Ker sem se ravnal po svojem biblijskem prepričanju, sem bil nazadnje izključen iz šole. Vseeno pa so mi omogočili, da sem šolo opravljal doma.

NAZADNJE SEM LE DOSEGEL SVOJ CILJ

Za cilj sem si postavil, da bom pri 14-ih začel polnočasno služiti kot pionir. Zato sem bil zelo razočaran, ko sta mi oče in mama rekla, da si moram najprej najti službo in se zaposliti. Obljubila sta mi sicer, da bom lahko začel pionirati, ko bom dopolnil 18 let, vendar sta obenem vztrajala, da moram doma prispevati za hrano in stanovanje. Zaradi tega smo redno razpravljali o denarju, ki sem ga zaslužil. Pritoževal sem se, da bi si ga rad nekaj prihranil za pioniranje, toda onadva sta vseeno zahtevala, da jima ga dam.

 Ko je prišel čas, da začnem pionirati, smo se s staršema usedli skupaj, in povedala sta mi, da sta denar, ki sem jima ga dajal, polagala na bančni račun. Nato sta mi ves denar dala nazaj, da sem si lahko kupil oblačila in drugo, kar sem potreboval za pioniranje. Z vsem tem sta me naučila, da moram zase skrbeti sam, ne pa pričakovati, da bodo drugi skrbeli zame. Ko gledam nazaj, lahko rečem, da je bil ta pouk zelo dragocen.

Ko sva z Lesley odraščala, smo imeli pri nas doma velikokrat v gosteh pionirje, in z njimi sva zelo rada oznanjevala. Konce tedna je naša družina namenjala oznanjevanju po hišah in na ulici ter vodenju biblijskih poukov. Od občinskih oznanjevalcev se je v tistih letih pričakovalo, da mesečno oznanjujejo po 60 ur. Mami je to skoraj vedno uspelo, s čimer je nama z Lesley dala odličen zgled.

PIONIRANJE V TASMANIJI

Moja prva pionirska dodelitev je bila avstralski otok Tasmanija. Tu sem se pridružil sestri in njenemu možu. Toda onadva sta kmalu zatem odšla, ker sta bila povabljena v 15. razred šole Gilead. Ker sem bil zelo sramežljiv in nisem še nikoli živel stran od doma, so mnogi predvidevali, da bom zdržal samo kake tri mesece. Toda čez manj kot leto dni, leta 1950, sem bil postavljen za sluga grupe (danes se uporablja izraz koordinator starešinstva). Pozneje sem bil postavljen za posebnega pionirja in dobil za sodelavca nekega mladega brata.

Dodeljena sva bila v oddaljeno mesto, v katerem je bil rudnik bakra. V tem mestu ni bilo še nobene Priče. Tja sva nekega poznega popoldneva prispela z avtobusom. Prvo noč sva prespala v starem hotelu. Ko sva naslednji dan oznanjevala po hišah, sva stanovalce spraševala, ali vedo za kakšno prosto sobo. Proti koncu dneva nama je nekdo omenil, da je župnišče ob prezbiterijanski cerkvi prazno, in rekel, da naj govoriva z diakonom. Ta je bil prijazen in nama je hišo dal na razpolago. Bil je zelo nenavaden občutek, ko sem se vsak dan odpravil na oznanjevanje iz župnišča.

Področje je bilo plodno. Z ljudmi sva imela dobre pogovore in začela mnogo biblijskih poukov. Ko so cerkvene oblasti v glavnem mestu za to izvedele in slišale, da v župnišču živita dva od Jehovovih prič, so od diakona zahtevale, da naj naju nemudoma spravi ven. In tako spet nisva imela kje spati!

Naslednji dan sva oznanjevala nekje do sredine popoldneva, nato pa iskala prenočišče. Najboljše, kar sva lahko našla, je bila tribuna na športnem stadionu. Tam sva skrila svojo prtljago in oznanjevala naprej. Čeprav se je že temnilo, sva se odločila obiskati še nekaj hiš, da bi prišla do konca ulice. In v eni od njih nama je gospodar dal na voljo hišico z dvema sobama, ki je bila na drugi strani njegove parcele.

OKRAJNA SLUŽBA IN GILEAD

Po približno osmih mesecih na tej dodelitvi sem iz avstralske podružnice dobil povabilo, da bi  služil kot okrajni nadzornik. Bil sem zelo presenečen, saj sem bil star komaj 20 let. Po nekajtedenskem usposabljanju sem začel redno obiskovati in spodbujati občine. Tisti, ki so bili starejši od mene, in to so bili v glavnem vsi, niso gledali zviška na mojo mladost, ampak so moje delo spoštovali.

Potovanje iz ene občine v drugo je bilo prava dogodivščina! Potoval sem z avtobusom, drugič s tramvajem, včasih z avtomobilom ali pa zadaj na motorju, pri čemer sem moral v rokah držati kovček in še oznanjevalsko torbo. Prenočevati pri bratih in sestrah je bilo res pravo veselje. Neki sluga grupe je bil ves navdušen, da bom prenočeval pri njem, čeprav je živel v le napol dokončani hiši. Resda sem tisti teden spal v kopalni kadi, toda v duhovnem pogledu je bil čas, ki sva ga preživela skupaj, resnično spodbuden!

Naslednje presenečenje sem doživel leta 1953, ko sem v roke dobil prošnjo za 22. razred šole Gilead. Toda moje veselje je spremljala zaskrbljenost. Veste, ko sta moja sestra in njen mož 30. julija 1950 diplomirala na Gileadu, sta bila poslana v Pakistan. Manj kot leto dni pozneje je Lesley tam zbolela in umrla. Spraševal sem se, kaj bosta rekla starša, če bom že tako kmalu po tem dogodku še jaz odšel tako rekoč na drugi konec sveta. Vendar sta onadva rekla: »Pojdi in služi Jehovu povsod, kamor koli te pošlje.« Očeta nisem nikoli več videl. Leta 1957 je namreč umrl.

Kmalu zatem sem se še s petimi drugimi avstralskimi brati in sestrami vkrcal na ladjo, s katero smo šest tednov potovali v New York. Med potjo smo brali Biblijo, preučevali in oznanjevali sopotnikom. Pred prihodom v South Lansing (v severnem delu zvezne države New York), kjer je bila šola, smo julija 1953 obiskali še mednarodno zborovanje na Jenkijskem stadionu. Bilo je kar 165.829 navzočih!

V našem razredu je bilo 120 učencev z vseh koncev sveta. Šele na dan podelitve diplom so nam povedali, kje bomo služili kot misijonarji. In takoj ko smo lahko, smo odhiteli v gileadsko knjižnico, da bi kaj več izvedeli o deželah, v katere smo bili dodeljeni. Ugotovil sem, da je Paragvaj, kamor naj bi šel, dežela, v kateri stalno prihaja do političnih prevratov. Kmalu po tistem, ko sem prišel tja, sem nekega jutra druge misijonarje vprašal, kakšno »praznovanje« je bilo ponoči. Nasmejali so se in rekli: »Doživel si svoj prvi prevrat. Odpri vrata in poglej.« Vsepovsod so bili vojaki!

PRETRESLJIVO DOŽIVETJE

Nekoč sem spremljal okrajnega nadzornika, ko je šel obiskat neko oddaljeno občino, da bi tam predvajal film The New World Society in Action (Novosvetna družba v akciji). Potovala sva kakih osem ali devet ur, najprej z vlakom, nato z manjšo kočijo in nazadnje z vozom na volovsko vprego. S seboj sva nosila generator in filmski projektor.  Ko sva končno prispela na cilj, sva ves naslednji dan obiskovala kmetije in vabila ljudi na ogled filma, ki sva ga potem tisti večer predvajala. Prišlo je kakih 15 ljudi.

Po približno 20 minutah predvajanja filma so nama rekli, naj se takoj umakneva v hišo. Pograbila sva projektor in ubogala. In takrat se je zgodilo to, kar sem omenil v uvodu. Moški so začeli vpiti, streljati in glasno ponavljati: »Naš bog je žejen krvi in zahteva kri gringov.« Tam sta bila samo dva gringa in eden od njiju sem bil jaz! Ljudje, ki so si prišli ogledat film, so drhal zadržali, da ni vdrla v hišo. Toda nasprotniki so se okoli treh zjutraj vrnili ter začeli streljati in obljubljati, da naju bodo že dobili kasneje, čez dan, ko se bova vračala v mesto.

Bratje so šli k šerifu, in ta je popoldne prišel z dvema konjema ter naju pospremil v mesto. Kadar koli smo se na poti približali kakemu grmičevju ali drevesom, je potegnil svojo pištolo in odjezdil naprej, da bi preveril, ali je pot varna. Opazil sem, da je konj pomembno transportno sredstvo, zato sem si pozneje enega priskrbel.

PRISPEJO NOVI MISIJONARJI

Kljub rednemu nasprotovanju duhovščine smo na oznanjevanju še naprej imeli precejšen uspeh. Tako so leta 1955 prispeli novi misijonarji, med njimi tudi mlada sestra iz Kanade, Elsie Swanson, ki je bila diplomantka 25. razreda šole Gilead. Z njo sem nekaj časa delal v podružnici, nato pa je Elsie dobila drugo dodelitev. Svoje življenje je posvetila Jehovovi službi, čeprav ji starša nista bila v kdo ve kolikšno pomoč in nista resnice nikoli sprejela. Z Elsie sva se 31. decembra 1957 poročila in zatem sama živela v misijonarskem domu v južnem delu Paragvaja.

V najinem domu ni bilo tekoče vode, bil pa je na dvorišču vodnjak. V hiši torej nisva imela ne prhe, ne stranišča, ne pralnega stroja niti hladilnika. Hitro pokvarljivo hrano sva si kupovala vsak dan sproti. Toda ker sva živela preprosto in imela ob sebi ljubečo bratovščino, je bilo to zelo srečno obdobje najine skupne življenjske poti.

Leta 1963 sva se vrnila v Avstralijo, da bi obiskala mojo mamo. Toda nedolgo po najinem prihodu je mama doživela srčni infarkt, in videti je bilo, da se ji je to pripetilo od velikega veselja, ker je po desetih letih ponovno videla svojega sina. Ko se je približeval čas, da se vrneva v Paragvaj, sva se znašla pred eno najtežjih odločitev v najinem  življenju. Ali naj pustiva mamo v bolnišnici in upava, da bo kdo skrbel zanjo, ter se vrneva na najino dodelitev, ki nama je bila zelo pri srcu? Po mnogih molitvah sva se z Elsie odločila, da bova ostala in skrbela za mamo. Tako sva vse do njene smrti leta 1966 skrbela zanjo in obenem lahko tudi polnočasno služila.

Bilo nama je v veliko čast, da sva v Avstraliji lahko več let služila v okrajnem in območnem delu, in vesel sem bil, da sem lahko poučeval v Kraljestveni strežbeni šoli za starešine. Nato pa sva doživela še eno spremembo v najinem življenju. Postavljen sem bil za člana prvega podružničnega odbora v Avstraliji. In ko smo se pripravljali na gradnjo novih podružničnih prostorov, sem začel služiti kot predsedujoči gradbenega odbora. Pri gradnji so pomagali mnogi izkušeni delavci, ki so bili pripravljeni sodelovati, in tako je bil zgrajen čudovit objekt.

Zatem sem bil dodeljen v službeni oddelek, ki ima pregled nad oznanjevalskim delom v deželi. Prav tako mi je bila zaupana prednostna naloga conskega nadzornika, ki obiskuje druge podružnice po svetu, zato da jim pomaga in jih spodbuja. Imel sem priložnost obiskati nekaj dežel, v katerih so bratje zaradi svoje zveste poslušnosti Jehovu preživeli v zaporih in koncentracijskih taboriščih več let, celo več desetletij, in to mi je še posebej okrepilo vero.

NAJINA SEDANJA DODELITEV

Ko sva se leta 2001 izčrpana vrnila s conskega potovanja, me je čakalo pismo s povabilom, naj pridem v Brooklyn, da bi tam služil kot član ameriškega podružničnega odbora, ki je bil takrat ustanovljen. Z Elsie sva o povabilu razmislila in molila, nato pa nalogo z veseljem sprejela. In zdaj, po več kot 11 letih, sva še vedno v Brooklynu.

Zelo sem srečen, da imam ženo, ki z veseljem naredi vse, kar želi Jehova. Z Elsie jih imava zdaj malo čez 80 in sva še vedno razmeroma dobrega zdravja. Že zdaj se veseliva tega, da se bova lahko učila od Jehova vso večnost in uživala obilne blagoslove, ki so pripravljeni za tiste, ki zvesto izpolnjujejo Božjo voljo.

[Poudarjeno besedilo na strani 19]

Potoval sem z avtobusom, drugič s tramvajem, včasih z avtomobilom ali pa zadaj na motorju, pri čemer sem moral v rokah držati kovček in še oznanjevalsko torbo.

[Poudarjeno besedilo na strani 21]

Že zdaj se veseliva tega, da se bova lahko učila od Jehova vso večnost.

[Slike na strani 18]

Levo: Med okrajno službo v Avstraliji

Desno: Z očetom in mamo

[Slika na strani 20]

Na najin poročni dan 31. decembra 1957