»Uresničile so se mi sanje«

Pred petnajstimi leti je bila Emilia redna pionirka. Toda s polnočasno službo je morala prenehati. Zadnjih nekaj let pa je pogosto premišljevala o tem najbolj srečnem obdobju svojega življenja in je zopet želela več oznanjevati.

Toda posvetno delo je Emilii jemalo preveč časa, in to je kalilo njeno veselje. Nekega dne je pred svojimi sodelavci potarnala: »Ko bi le lahko delala manj ur!« To je prišlo na uho njeni šefinji, zato jo je ta vprašala, ali je res, kar je slišala. Emilia ji je pritrdila. Vendar da bi se lahko njeni želji ugodilo, je bilo treba dobiti še privolitev direktorja, saj je podjetje od vseh svojih zaposlenih zahtevalo popolno predanost. Naša sestra se je na pogovor z direktorjem pripravila ter molila za mir in pogum.

Med pogovorom je Emilia taktno vendar odkrito prosila za skrajšanje delovnega časa. Pojasnila je, da v svojem prostem času pomaga drugim. Rekla je: »Sem Jehovova priča in se zanimam za duhovne potrebe ljudi. Danes imajo mnogi šibek moralni značaj. Potrebujejo jasne vrednote in merila, zato je biblijska modrost, s katero jih seznanjam, zanje neprecenljiva. Ne želim, da bi dejavnosti, s katerimi se ukvarjam po službi, vplivale na kvaliteto mojega dela tukaj, rada bi samo več prostega časa, da bi pomagala ljudem. In ravno zato bi mi prišlo prav, da bi delala manj ur.«

Direktor jo je pozorno poslušal in pripomnil, da je nekoč tudi sam razmišljal o tem, da bi sodeloval pri kakšnem dobrodelnem delu. Nato pa je rekel: »Glede na razloge, ki ste jih navedli, se čutim dolžnega izpolniti vašo prošnjo. Toda ali se zavedate, da boste zaslužili manj denarja?« Emilia je odgovorila, da se in da bo svoje življenje poenostavila, če bo treba. Dodala je še: »Moj najpomembnejši cilj je delati nekaj res koristnega za ljudi.« Direktor ji je dejal: »Občudujem ljudi, ki nesebično posvečajo svoj čas drugim.«

Nihče od zaposlenih v tem podjetju še ni bil deležen takšnih ugodnosti. Emilii je zdaj odobreno, da dela samo štiri dni v tednu. Na njeno veliko presenečenje, pa so ji še povišali plačo, tako da zasluži toliko kot prej! Takole pravi: »Uresničile so se mi sanje. Spet lahko redno pioniram!«

Ali si že razmišljal, da bi svoje življenje uredil tako, da bi začel pionirati oziroma s to službo znova začel?

[Poudarjeno besedilo na strani 32]

Direktor ji je dejal: »Občudujem ljudi, ki nesebično posvečajo svoj čas drugim.«