1. Kaj je Jezus rekel glede priseganja in zakaj?

PRAVIM kristjanom običajno ni treba prisegati. Poslušni so namreč Jezusu, in ta je rekel: »Naj vaš ‚da‘ pomeni da.« S tem je hotel reči, da bi posameznik moral držati svojo besedo. Jezus je prej, preden je izrekel to zapoved, dejal: »Sploh ne prisegajte.« S temi besedami je obsodil navado, ki so jo takrat imeli mnogi ljudje. Med vsakodnevnimi pogovori so vedno znova prisegali, da bodo storili to ali ono, vendar tega sploh niso nameravali narediti. Ker so takšni ljudje glede svojih namer govorili »več od« preprostega »da« ali »ne«, je to morda pomenilo, da v resnici niso zanesljivi in da so zato pod vplivom »Hudobnega«. (Beri Matej 5:33–37.)

2. Pojasni, zakaj ni vedno napačno priseči.

² Ali prej omenjene Jezusove besede pomenijo, da nikoli ni prav priseči? Težko bi rekli, saj smo v prejšnjem članku spoznali, da sta Bog Jehova in njegov pravični služabnik Abraham ob pomembnih priložnostih izrečeno potrdila s prisego. Poleg tega je Božja postava pri reševanju nekaterih sporov zahtevala prisego. (2. Mojz. 22:10, 11; 4. Mojz. 5:21, 22) Tudi za kristjana je mogoče obvezno, da priseže, da bo govoril resnico, kadar mora na primer pričati na sodišču. V nekaterih redkih okoliščinah se kristjanu morda zdi nujno, da s prisego prepriča druge o resničnosti svojih namenov oziroma da pomaga rešiti kako zadevo. Ko je Jezusa veliki duhovnik zaprisegel, Jezus temu ni ugovarjal, ampak je pred judovskim sanhedrinom povedal resnico. (Mat. 26:63, 64) Jezusu seveda ni bilo treba prisegati pred nikomer. Vseeno pa je zanesljivost svojega sporočila pogosto poudaril s svojevrstnimi uvodnimi besedami: »Resnično, resnično vam povem.« (Jan. 1:51; 13:16, 20, 21, 38) V  nadaljevanju poglejmo, kaj se še lahko naučimo od zgledov Jezusa, Pavla in drugih, pri katerih je »da« pomenil da.

3. Kaj je Jezus v molitvi obljubil Bogu in kako se je na to odzval njegov nebeški Oče?

³ »Glej! Prišel sem [. . .], da izpolnim tvojo voljo, o Bog.« (Heb. 10:7) Jezus se je s temi zgovornimi besedami dal na razpolago Bogu, da bo izpolnil vse, kar je bilo napovedano glede obljubljenega Semena, tudi prerokbo, da ga bo Satan oziroma kača »ranila v peto«. (1. Mojz. 3:15) Nikoli noben drug človek ni bil pripravljen prevzeti tako velike odgovornosti. Jehova je z glasom iz nebes potrdil, da popolnoma zaupa svojemu Sinu, obenem pa od njega ni zahteval, naj priseže, da bo zvest svoji besedi. (Luk. 3:21, 22)

4. Kako močno si je Jezus prizadeval, da bi njegov »da« pomenil da?

⁴ Jezus je po tem, kar je učil druge, vselej tudi sam ravnal, in tako je njegov »da« pomenil da. Ničemur ni dovolil, da bi ga odvrnilo od naloge, ki jo je dobil od svojega Očeta – od oznanjevanja dobre novice o Božjem kraljestvu in od tega, da vsem tistim, ki jih Bog vleče k njemu, pomaga, da postanejo učenci. (Jan. 6:44) Sveto pismo to, kako zelo resnicoljuben je bil Jezus, opiše z naslednjimi dobro znanimi besedami: »Kolikor koli je že Božjih obljub, so postale po njem ‚Da‘.« (2. Kor. 1:20) Jezus je torej resnično najboljši zgled v izpolnjevanju tega, kar je obljubil svojemu Očetu. Poglejmo zdaj zgled nekoga, ki je po svojih najboljših močeh posnemal Jezusa.

5. Kakšen zgled nam je dal apostol Pavel?

⁵ »Kaj naj storim, Gospod?« (Apd. 22:10) S tem iskrenim vprašanjem se je Pavel, ki je bil takrat poznan po imenu Savel, odzval, ko se mu je v videnju prikazal oslavljeni Gospod Jezus, da bi ga odvrnil od nadaljnjega preganjanja Kristusovih učencev. Ta dogodek je Savla spodbudil, da se je ponižno pokesal za svoja pretekla dejanja, se krstil in sprejel posebno nalogo, naj pričuje narodom o Jezusu. Pavel je od takrat naprej Jezusa naslavljal z »Gospod« in mu je bil poslušen vse do konca svojega življenja na zemlji. (Apd. 22:6–16; 2. Kor. 4:5; 2. Tim. 4:8) Bil je drugačen od tistih, ki jim je Jezus rekel: »Zakaj me torej kličete ‚Gospod! Gospod!‘, mojih besed pa ne izpolnjujete?« (Luk. 6:46) Tako je, Jezus od vseh, ki ga sprejmejo za svojega Gospoda, pričakuje, da podobno kot apostol Pavel držijo svojo besedo.

6., 7. a) Zakaj je Pavel spremenil svoj načrt glede ponovnega obiska Korinta in zakaj njegovi kritiki niso imeli prav, da so dvomili o njegovi zanesljivosti? b) Kako bi morali gledati na tiste, ki so postavljeni, da vodijo med nami?

 ⁶ Pavel je goreče širil kraljestveno sporočilo po vsej Mali Aziji in ga ponesel tudi v Evropo. Ustanovil je številne občine in jih ponovno obiskoval. Ob neki priložnosti se mu je zdelo potrebno, da resničnost tega, kar je napisal, potrdi s prisego. (Gal. 1:20) Ko so ga nekateri v Korintu obtožili, da ni zanesljiv, je v svojo obrambo napisal: »Kakor se je na Boga mogoče zanesti, tako tudi to, kar vam govorimo, ni najprej ‚Da‘, potem pa ‚Ne‘.« (2. Kor. 1:18) Pavel je to napisal po odhodu iz Efeza, ko je čez Makedonijo potoval v Korint. Sprva je imel namen, da najprej ponovno obišče Korint in šele nato odide v Makedonijo. (2. Kor. 1:15, 16) Toda načrte je kdaj pa kdaj treba spremeniti, podobno kot to velja za današnje potujoče nadzornike. Takšne spremembe niso storjene iz nepomembnih, sebičnih motivov, ampak zato, ker so iz takšnega ali drugačnega razloga nujne. To, da je Pavel preložil načrtovani obisk v Korintu, je bilo v dobro te občine. Kako to?

⁷ Pavel je nekaj časa za tem, ko je že imel načrt za obisk Korinta, slišal zaskrbljujoče novice, da se v tej občini dopuščata neenotnost in nemorala. (1. Kor. 1:11; 5:1) Da bi se zadeve popravile, je Korinčanom napisal prvo pismo, v katerem jim je odločno svetoval. Iz Efeza nato ni odplul naravnost v Korint, ampak se je odločil, da bo svojim bratom za upoštevanje njegovega nasveta pustil nekaj časa, tako da bi bil kasneje njegov obisk zanje spodbudnejši. Da bi jih prepričal, da je res iz tega razloga spremenil svoje načrte, jim je v drugem pismu napisal: »Boga kličem za pričo proti svoji lastni duši, da v Korint še nisem prišel zato, ker vam želim prizanesti.« (2. Kor. 1:23) Nikoli ne bodimo podobni tistim, ki so Pavla kritizirali; raje pokažimo veliko spoštovanje do tistih, ki med nami vodijo. Prav je, da Pavla v tem posnemamo, tako kakor je on posnemal Kristusa. (1. Kor. 11:1; Heb. 13:7)

8. Kako nam je Rebeka za zgled?

⁸ »Hočem.« (1. Mojz. 24:58) S to preprosto besedo je Rebeka odgovorila svoji mami in bratu, ko sta jo vprašala, ali je pripravljena še isti dan oditi od doma in z neznancem odpotovati 800 kilometrov stran, da bi postala žena Abrahamovemu sinu Izaku. (1. Mojz. 24:50–58) Njen »da« je pomenil da, in izkazala se je za zvesto in bogaboječo ženo Izaku. Do konca svojega življenja je prebivala v šotorih kot tujka v Obljubljeni deželi. In za svojo zvestobo je bila nagrajena, postala je namreč prednica obljubljenega Semena, Jezusa Kristusa. (Heb. 11:9, 13)

9. Kako je Ruta držala svojo besedo?

⁹ »Ne, ampak s teboj bova šli k tvojemu ljudstvu.« (Ruta 1:10) To sta ovdoveli Moabki Ruta in Orfa govorili svoji prav tako ovdoveli tašči Naomi, ko se je ta iz Moaba vračala v Betlehem. Orfa se je na Naomino prigovarjanje nazadnje vrnila v svojo domovino. Toda Rutin »ne« je pomenil ne. (Beri Ruta 1:16, 17.) Zvesto se je držala Naomi in za vedno zapustila svojo družino in krivo vero Moabcev. Vztrajala je kot zvesta Jehovova častilka in za nagrado postala ena od zgolj petih žensk, ki jih je Matej omenil v Kristusovem rodovniku. (Mat. 1:1, 3, 5, 6, 16)

10. Zakaj nam je Izaija dober zgled?

¹⁰ »Tukaj sem, pošlji mene!« (Iza. 6:8) Preden je Izaija to rekel, je imel veličastno  videnje, v katerem je videl Jehova sedeti na svojem prestolu nad izraelskim templjem. Medtem ko je strmel v ta prelepi prizor, je slišal Jehova reči: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Jehova je s tem povabilom iskal nekoga, ki bi njegovemu trmastemu ljudstvu prenesel njegovo sporočilo. Izaija svoje besede ni pojedel – njegov »da« je pomenil da. Dobrih 46 let je zvesto služil kot prerok in objavljal močna sporočila obsodbe, pa tudi čudovite obljube o obnovi pravega čaščenja.

11. a) Zakaj je pomembno, da držimo svojo besedo? b) Naštej nekaj svarilnih zgledov ljudi, ki niso bili resnicoljubni.

¹¹ Zakaj je dal Jehova zgoraj omenjene zglede zapisati v svojo Besedo? In kako pomembno je to, da naš »da« pomeni da? Biblija jasno opozarja, da tisti, ki »ne spoštujejo dogovorov«, spadajo med ljudi, ki si »zaslužijo smrt«. (Rim. 1:31, 32) Egiptovski faraon, judovski kralj Zedekija ter Ananija in Safira so v Bibliji opisani kot slabi zgledi, saj njihov »da« ni pomenil da. Vsi so slabo končali in so za nas svarilen zgled. (2. Mojz. 9:27, 28, 34, 35; Ezek. 17:13–15, 19, 20; Apd. 5:1–10)

12. Kaj nam bo pomagalo, da bomo zvesti svoji besedi?

¹² Živimo »v zadnjih dneh« in obkrožajo nas »nezvestovdani« ljudje, ki sicer imajo »videz bogovdanosti«, vendar pa o njih beremo, da »njene moči ne bodo odsevali v svojem življenju«. (2. Tim. 3:1–5) Takšne slabe družbe se moramo ogibati, kolikor se le da, in se raje redno družimo s tistimi, ki si vedno prizadevajo, da bi njihov »da« pomenil da. (Heb. 10:24, 25)

13. Kateri je najpomembnejši »da«, ki ga izreče sledilec Jezusa Kristusa?

¹³ Najpomembnejša obljuba v življenju človeka je povezana z njegovo posvetitvijo Bogu. Tisti, ki se kot Jezusovi učenci želijo odreči samemu sebi, lahko na vprašanja glede te svoje namere odgovorijo z »da« ob treh priložnostih. (Mat. 16:24) S posameznikom, ki bi rad bil nekrščeni oznanjevalec, se pogovorita dva starešina in ga vprašata: »Ali zares želiš postati Jehovova priča?« Kasneje, ko ta še bolj duhovno napreduje in se želi krstiti, se z njim spet sestaneta starešina in ga vprašata: »Ali si se že posvetil Jehovu v molitvi?« In nazadnje se vsem krstnim kandidatom na dan krsta postavi še vprašanje: »Ali ste se na temelju žrtve Jezusa Kristusa pokesali za svoje grehe in posvetili Jehovu, zato da bi izpolnjevali njegovo voljo?« Tako ti novi Božji častilci pred pričami rečejo »da« in s tem potrdijo svojo obljubo, da bodo večno služili Bogu.

14. Kako bi se morali občasno preiskati?

 ¹⁴ Bodisi da si se krstil pred kratkim ali pa Bogu služiš že desetletja, bi se moral občasno preiskati in se denimo vprašati: Ali posnemam Jezusa Kristusa in sem še naprej zvest svoji najpomembnejši obljubi, ki sem jo potrdil z »da«? Ali sem mu vedno poslušen, tako da je oznanjevanje in pridobivanje učencev zame najpomembnejše delo v življenju? (Beri 2. Korinčanom 13:5.)

15. Na katerih področjih življenja je pomembno, da tvoj »da« pomeni da?

¹⁵ Živeti skladno s svojo posvetitveno zaobljubo pa pomeni, da moramo biti zvesti tudi v drugih pomembnih rečeh. Ali si denimo poročen? Če si, potem nikoli ne nehaj ceniti dragocene obljube, da boš ljubil svojega zakonca in skrbel zanj. Ali si podpisal kako poslovno pogodbo oziroma izpolnil prošnjo za kakšno prednostno službo v Jehovovi organizaciji? Potem to, kar si se zavezal in kar si obljubil, tudi izpolni. Ali te je na obrok povabil kdo s skromnejšimi sredstvi in si povabilo sprejel? Drži besedo, pa četudi dobiš na videz boljše povabilo nekoga drugega. Morda pa si komu, ki si ga srečal na oznanjevanju po hišah, obljubil, da se boš znova oglasil in mu boš nadalje duhovno pomagal. Če je tako, naj tvoj »da« vsekakor pomeni da, in Jehova bo tvoje oznanjevanje blagoslovil. (Beri Luka 16:10.)

16. Kaj bi morali storiti, če smo prelomili svojo besedo?

¹⁶ V Svetem pismu piše, da kot nepopolni ljudje »vsi mi [. . .] velikokrat grešimo«, še posebej z jezikom. (Jak. 3:2) Kaj naj bi storili, ko se zavemo, da smo prelomili svojo besedo? Po Postavi, ki jo je Bog dal Izraelcem, je bilo tistemu, ki »s svojimi ustnicami nepremišljeno priseže«, omogočeno, da doseže usmiljenje. (3. Mojz. 5:4–7, 11) Podobno ljubeče je poskrbljeno tudi za kristjana, ki zagreši takšen greh. Če storjen greh priznamo Jehovu, nam ga bo milostno odpustil na temelju službe, ki jo opravlja Jezus Kristus kot veliki duhovnik. (1. Jan. 2:1, 2) Da bi nam Bog ostal naklonjen, moramo opravljati dela, ki sodijo h kesanju, kar pomeni, da takšnih grehov ne ponavljamo in da se po najboljših močeh potrudimo popraviti kakršno koli škodo, ki smo jo povzročili z nepremišljenim govorjenjem. (Preg. 6:2, 3) Seveda pa je veliko boljše, da skrbno premislimo, preden obljubimo kaj, česar morda sploh ne bomo mogli izpolniti. (Beri Pridigar 5:2.)

17., 18. Kakšna veličastna prihodnost čaka vse, ki si prizadevajo, da njihov »da« pomeni da?

¹⁷ Vse Jehovove častilce, ki si prizadevajo, da njihov »da« pomeni da, čaka čudovita prihodnost! Za 144.000 maziljencev bo to neumrljivo življenje v nebesih, kjer bodo skupaj z Jezusom v njegovem Kraljestvu »kraljevali [. . .] tisoč let«. (Raz. 20:6) Za milijone drugih pa bo to življenje v raju na zemlji. Tam jim bo Kristusova kraljestvena vlada pomagala, da bodo dosegli telesno in umsko popolnost. (Raz. 21:3–5)

¹⁸ Če se bomo v zadnji preizkušnji ob koncu Jezusove tisočletne vlade izkazali zveste, ne bomo nikoli več imeli razloga, da bi podvomili o besedah kogar koli. (Raz. 20:7–10) Vsak »da« bo pomenil da in vsak »ne« bo pomenil ne. Vsi, ki bodo takrat živeli, bodo namreč popolnoma posnemali našega ljubečega nebeškega Očeta Jehova, »Boga resnice«. (Ps. 31:5)