1., 2. a) Kot kakšen Bog se je Jehova izkazal izraelskemu narodu? b) Katero vprašanje bo obravnaval ta članek?

V NEHEMIJEVIH dneh je skupina levitov v javni molitvi priznala, da njihovi praočetje mnogokrat »niso hoteli poslušati« Jehovovih zapovedi. Toda Jehova se je vedno znova izkazal takšnega, kot ga je opisal Nehemija: »Ti si Bog, ki odpuščaš, milostljiv si in usmiljen, počasen za jezo in poln srčne dobrotljivosti.« Jehova je tistim, ki so se v Nehemijevih dneh vrnili iz izgnanstva, stalno izkazoval nezasluženo dobrotljivost. (Neh. 9:16, 17)

² Vsak od nas bi se lahko vprašal: Kaj to, da Jehova rad odpušča, pomeni zame? Da bi lažje odgovorili na to pomembno vprašanje, preučimo, kako je Božje odpuščanje koristilo dvema kraljema, Davidu in Manaseju.

3.–5. Katera huda greha je zagrešil David?

³ David je bil sicer bogaboječ človek, vendar je zagrešil nekaj hudih grehov. Dva od teh grehov sta povezana z zakonskim parom, Urijem in Batšebo. Posledice teh grehov so bile boleče za vse vpletene. Vendar nam način, kako je Jehova Davida discipliniral, veliko odkrije o njegovem odpuščanju. Poglejmo, kaj se je zgodilo.

⁴ David je izraelsko vojsko poslal oblegat Rabo, glavno mesto Amona. To mesto je ležalo kakih 80 kilometrov vzhodno od Jeruzalema, na drugi strani Jordana. Medtem se je zgodilo, da je David s strehe svoje palače v Jeruzalemu zagledal Batšebo, poročeno žensko, ki se je kopala. Njenega moža ni bilo doma. David je Batšebo opazoval in bila mu je tako  všeč, da jo je dal privesti v palačo in nato z njo prešuštvoval. (2. Sam. 11:1–4)

⁵ Ko je David izvedel, da je Batšeba noseča, je dal njenega moža Urija poklicati v Jeruzalem, v upanju, da bo ta spal z njo. Toda Urija v svojo hišo sploh ni vstopil, in to kljub temu, da mu je David prigovarjal, naj to stori. Zato je kralj poveljniku svoje vojske skrivaj napisal, naj Urija postavi »spredaj, kjer je boj najhujši«, drugi vojaki pa naj se umaknejo od njega. Tako je bil Urija lahka tarča in je v boju umrl, ravno tako kakor je to načrtoval David. (2. Sam. 11:12–17) Kralj je svojemu že tako hudemu grehu, ki ga je storil s prešuštvom, dodal še to, da je dal ubiti nedolžnega moža.

6. Kako se je Bog odzval na to, kar je David hudega storil, in kaj nam to pove o Njem?

⁶ Seveda je Jehova videl vse, kar se je zgodilo. Njegovim očem nič ne uide. (Preg. 15:3) Resda se je kralj nazadnje poročil z Batšebo, toda »to, kar je storil [. . .], je bilo nekaj hudega v Jehovovih očeh«. (2. Sam. 11:27) Kako se je torej Bog odzval na Davidove hude grehe? K njemu je poslal svojega preroka Natana. Ker je Jehova Bog, ki rad odpušča, je želel Davidu izkazati usmiljenje, vendar je moral za to najti podlago. Ali nam to, kako se je Jehova lotil zadeve, ne ogreje srca? Davida ni prisilil, naj prizna, kaj je storil, ampak mu je po Natanu predstavil zgodbo, iz katere je nazorno videl, kako huda sta bila njegova greha. (Beri 2. Samuelova 12:1–4.) To je bil zares učinkovit način reševanja te občutljive zadeve!

7. Kako se je David odzval na Natanovo ponazoritev?

⁷ Natan je s svojo ponazoritvijo zdramil kraljev čut za pravico. David se je razjezil na bogataša iz zgodbe in rekel Natanu: »Kakor res živi Jehova, človek, ki je to storil, si zasluži smrt!« Rekel je celo, da je treba žrtvi takšne krivičnosti povrniti izgubo. Tedaj pa je dobil boleč udarec. »Ti si ta človek!« je dejal Natan. Davidu je še povedal, kakšne bodo posledice njegovih dejanj, namreč da se »meč« ne bo umaknil od njegove hiše in da se bo na njegovo družino zgrnila nesreča. Dejal je tudi, da bo za svoje napake doživel javno ponižanje. David je dojel, kako hudo stvar je storil, in skesano priznal: »Grešil sem proti Jehovu.« (2. Sam. 12:5–14)

8., 9. Kako 51. psalm odkriva Davidove najgloblje misli in kaj nas nauči o Jehovu?

⁸ Kralj David je po teh dogodkih napisal pesem, iz katere je razvidno, da je svoja dejanja iskreno obžaloval. Iz 51. psalma spoznamo, kako ganljivo je prosil za pomoč Jehova, pa tudi to, da je storil več od tega, kot le priznal svoje napake. Za svoje grehe se je tudi pokesal. Največ mu je pomenil odnos z Bogom. »Proti tebi samemu sem grešil,« je priznal. Boga Jehova je rotil: »Ustvari mi čisto srce, o Bog, novega, stanovitnega duha mi daj! [. . .] Vrni mi veselje, ki ga prinaša tvoja rešitev, in prebudi v meni voljnega duha!« (Ps. 51:1–4, 7–12) Ali si tudi ti tako iskren in odkrit z Jehovom, ko mu govoriš o svojih občutkih?

⁹ Jehova ni preprečil, da Davida ne bi zadele posledice njegovih grehov. Te naj bi ga spremljale do konca življenja. Toda ker je Jehova videl, da se David kesa – da je »strtega in skrušenega srca« – mu je odpustil. (Beri Psalm 32:5; Ps. 51:17.) Vsemogočni Bog  razume stališča in motive, ki pripeljejo do greha. Tako Jehova Davida in Batšebe ni po človeških sodnikih obsodil na smrt, kot je to zahtevala Postava. (3. Mojz. 20:10) Sodil jima je sam ter jima izkazal milost. Njunega sina Salomona je celo postavil za naslednjega izraelskega kralja. (1. krn. 22:9, 10)

10. a) Na podlagi česa je morda Jehova odpustil Davidu? b) Kaj Jehova navede na to, da posamezniku odpusti?

¹⁰ Drug razlog, da je Jehova odpustil Davidu, je morda bil ta, da je David izkazal usmiljenje Savlu. (1. Sam. 24:4–7) Kot je pojasnil Jezus, Jehova z nami ravna tako, kakor mi ravnamo z drugimi. Rekel je: »Nehajte soditi, da ne boste sojeni. S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno se bo sodilo vam, in s kakršno mero odmerjate, s takšno bodo odmerjali vam.« (Mat. 7:1, 2) Zavest, da nam bo Jehova odpustil grehe, četudi so hudi, kakor je prešuštvo ali umor, je res veliko olajšanje! In to bo storil, če sami odpuščamo drugim, če mu svoje grehe priznamo, in če popravimo stališče do svojih slabih dejanj. Kadar se grešniki iskreno pokesajo, jim Jehova nakloni »dobe poživitve«. (Beri Apostolska dela 3:19.)

11. Katere slabe stvari je počel kralj Manase?

¹¹ Razmislimo še o eni svetopisemski pripovedi, ki odkriva, kako velikodušno je Jehova pripravljen odpuščati. Kakih 360 let po začetku Davidovega vladanja je nad Judom zakraljeval Manase. Med njegovim neslavnim 55-letnim vladanjem se je bohotila hudobija in zaradi gnusnih običajev ga je zadela Jehovova obsodba. Manase je med drugim postavil oltarje Baalom, častil »vso vojsko nebesnih teles«, v ognju žrtvoval svoje sinove in se ukvarjal s spiritizmom. Skratka, »storil je veliko tega, kar je slabo v Jehovovih očeh«. (2. krn. 33:1–6)

12. Kako se je Manase vrnil k Jehovu?

¹² Manaseja so nazadnje odpeljali iz njegove domovine in ga vrgli v ječo v Babilonu. Tam se je morda spomnil besed, ki jih je Mojzes izrekel Izraelu: »Ko boš v hudi stiski in te bodo ob koncu tistih dni zadele vse te besede, se boš vrnil k Jehovu, svojemu Bogu, in poslušal njegov glas.« (5. Mojz. 4:30) Manase se je res vrnil k Jehovu. Kako? Pred Bogom se je »zelo ponižal« in »molil« k njemu (kot je to prikazano na 21. strani). (2. krn. 33:12, 13) O  tem, katere besede je Manase izrekel v teh molitvah, ni nobenega zapisa, lahko pa si predstavljamo, da so bile nekako podobne tistim, ki jih je izrekel kralj David in so zapisane v 51. psalmu. Manase se je v svojem srcu vsekakor popolnoma spremenil.

13. Zakaj je Jehova odpustil Manaseju?

¹³ Kako se je Jehova odzval na Manasejeve molitve? »On se je ozrl na njegovo rotenje in uslišal njegovo prošnjo za milost.« Manase je podobno kakor že David pred njim priznal, da je hudo grešil, in se je resnično pokesal. Zato mu je Bog odpustil in mu vrnil kraljevsko oblast v Jeruzalemu. »In Manáse je spoznal, da je Jehova pravi Bog.« (2. krn. 33:13) Res nam je prijetno pri srcu, ko pomislimo na ta še en dokaz tega, da naš usmiljeni Bog odpusti tistim, ki se iskreno pokesajo!

14. Od česa je odvisno, ali Jehova grešniku odpusti?

¹⁴ Večini današnjih Božjih služabnikov ne bo nikoli treba Boga prositi za odpuščanje tako hudih grehov, kot sta jih zagrešila David in Manase. Vseeno pa nam dejstvo, da je Jehova tema dvema kraljema odpustil, pomaga uvideti, da je naš Bog grešniku pripravljen odpustiti celo velike grehe, če se ta resnično kesa.

15. Kako vemo, da Jehovovo odpuščanje ni kar samodejno?

¹⁵ Seveda ne moremo upravičeno skleniti, da Jehova kar samodejno vsem ljudem odpusti njihove grehe. V zvezi s tem sedaj primerjajmo stališče Davida in Manaseja s stališčem trmastih Izraelcev in Judovcev. Bog je k Davidu poslal Natana ter mu s tem ponudil možnost, da spremeni svoje stališče. David  je to ponudbo hvaležno sprejel. Ko se je Manase znašel v hudi stiski, ga je to navedlo, da se je iskreno pokesal. Prebivalci Izraela in Juda pa se pogosto niso pokesali. Zato jim Jehova ni odpustil. Vseeno je k njim vedno znova pošiljal svoje preroke, da so jim oznanili, kako on gleda na njihovo neposlušnost. (Beri Nehemija 9:30.) Tudi ko so se iz babilonskega ujetništva vrnili v svojo domovino, je Jehova k njim pošiljal zveste sle, kot sta bila duhovnik Ezra in prerok Malahija. Kadar je ljudstvo ravnalo v skladu z Jehovovo voljo, je okusilo veliko veselje. (Neh. 12:43–47)

16. a) Kaj je izraelski narod kot celoto doletelo, ker se ni pokesal? b) Katero možnost Jehova ponuja posameznikom izmed potomcev naravnega Izraela?

¹⁶ Potem ko je Jehova na zemljo poslal Jezusa in s tem priskrbel popolno odkupno žrtev, od Izraelcev ni več sprejemal živalskih žrtev. (1. Jan. 4:9, 10) Kot človek je Jezus odseval Očetovo stališče, kar se vidi iz naslednjih ganljivih besed: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš preroke in kamenjaš tiste, ki so poslani k tebi. Kolikokrat sem hotel tvoje otroke zbrati, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti! Toda niste hoteli.« Zato je oznanil: »Glejte! Vaša hiša bo zapuščena in prepuščena vam.« (Mat. 23:37, 38) Tako je bil ta grešni in neskesani narod nadomeščen z duhovnim Izraelom. (Mat. 21:43; Gal. 6:16) Kako pa je s posamezniki iz naravnega Izraela? Jehova jim je, če verujejo vanj in v žrtev Jezusa Kristusa, pripravljen odpustiti in jim izkazati usmiljenje. Ta možnost bo na voljo tudi ljudem, ki so umrli, ne da bi se pokesali za svoje grehe, pa bodo obujeni na očiščeno zemljo. (Jan. 5:28, 29; Apd. 24:15)

17., 18. Kako lahko dosežemo Jehovovo odpuščanje?

¹⁷ Kako bi se morali odzvati na Jehovovo pripravljenost odpuščati? Prav gotovo bi morali storiti podobno, kot sta to storila David in Manase. Priznati bi morali, da smo grešni, se pokesati za svoje grehe, iskreno rotiti Jehova za odpuščanje in ga prositi, naj nam ustvari čisto srce. (Ps. 51:10) Če smo hudo grešili, bi morali poiskati tudi duhovno pomoč pri starešinah. (Jak. 5:14, 15) Ne glede na naše okoliščine je tolažilno vedeti, da je Jehova – kakor je samega sebe opisal Mojzesu – »Bog usmiljen in milostljiv, počasen za jezo, poln srčne dobrotljivosti in resnice, ki svojo srčno dobrotljivost hrani za tisoče, ki oprošča napake, prestopke in grehe«. In Jehova se ne spreminja. (2. Mojz. 34:6, 7)

¹⁸ Jehova je skesanim Izraelcem z učinkovito primerjavo obljubil, da bo madež njihovih grehov popolnoma izbrisal – storil bo, da bo tisto, kar je bilo kakor »škrlat«, belo kakor »sneg«. (Beri Izaija 1:18.) Kaj torej to, da Jehova rad odpušča, pomeni za nas? To, da so nam, če smo hvaležni za njegovo odpuščanje in se pokesamo, popolnoma oproščeni grehi in prestopki.

19. Kaj bomo obravnavali v naslednjem članku?

¹⁹ Jehova nam je torej pripravljen odpuščati. Kako ga lahko v tem posnemamo pri medsebojnih odnosih? Kaj nam lahko pomaga, da bomo pripravljeni odpustiti tistim, ki hudo grešijo in se nato iskreno pokesajo? Naslednji članek nam bo pomagal preiskati naše srce, tako bomo lahko postali bolj podobni našemu Očetu Jehovu, ki je dober in rad odpušča. (Ps. 86:5)