1., 2. Zakaj je primerno razmisliti o tem, ali smo pripravljeni odpuščati?

JEHOVA nam po svoji navdihnjeni Besedi razodeva, kako gleda na greh in kako se odzove, kadar grešimo. Iz njegove besede spoznamo tudi veliko o odpuščanju. V prejšnjem članku smo se osredotočili na to, da je k temu, da je Jehova Davidu in Manaseju odpustil, prispevalo njuno stališče. Ker sta storjeno iz vsega srca obžalovala, sta Jehovu svoja slaba dejanja priznala, se odločila, da jih ne bosta več ponavljala, in se iskreno pokesala. Jehova pa jima je bil spet naklonjen.

² Oglejmo si zdaj odpuščanje še z drugega zornega kota. Kaj meniš, kako bi gledal na Manaseja, če bi med njegovimi nedolžnimi žrtvami bil kdo od tvojih sorodnikov? Ali bi mu lahko odpustil? To je povsem primerno vprašanje, saj živimo v krivičnem, nasilnem in sebičnem svetu. Zakaj bi si torej kristjan moral prizadevati za to, da bi bil pripravljen odpuščati? In kaj ti lahko, če si žrtev žaljenja ali krivic, pomaga nadzorovati čustva, se odzvati tako, kakor želi Jehova, in odpustiti?

3.–5. a) S katero ponazoritvijo je Jezus skušal svoje poslušalce navesti na razmišljanje o nujnosti odpuščanja? b) Kakšen je pouk Jezusove ponazoritve, zapisane v Mateju 18:21–35?

³ To, da smo pripravljeni odpuščati ljudem, ki nas užalijo, pa naj so člani krščanske občine ali ne, je nujno, če hočemo ohranjati mirne odnose z družinskimi člani, prijatelji, drugimi ljudmi in Jehovom. Sveto pismo nakazuje, da je pripravljenost odpuščati drugim, ne glede na to, kolikokrat nas užalijo, krščanska zahteva. Da je ta zahteva razumna,  je Jezus prikazal s ponazoritvijo o sužnju, ki je imel dolg.

⁴ Suženj je svojemu gospodarju dolgoval znesek, ki bi ga delavec dobil kot plačilo za 60,000.000 delovnih dni; toda gospodar mu je ves dolg odpisal. Zatem je suženj odšel in srečal sosužnja. Ta mu je bil dolžan znesek, ki ga je bilo mogoče zaslužiti v samo 100 dneh. Prosil ga je, naj bo potrpežljiv z njim, toda suženj, kateremu je bil odpuščen velikanski dolg, je sosužnja vrgel v ječo. Takšno ravnanje je njunega gospodarja razjezilo. »Ali se ne bi bil [. . .] tudi ti dolžan usmiliti drugega sužnja, kakor sem se jaz usmilil tebe?« je vprašal gospodar. »Tedaj ga je [sužnja, ki ni bil pripravljen odpustiti] gospodar ves besen izročil ječarjem, dokler mu ne bo dolga v celoti odplačal.« (Mat. 18:21–34)

⁵ Kaj je hotel Jezus s to ponazoritvijo povedati? Ponazoritev je sklenil z besedami: »Tako bo ravnal tudi moj nebeški Oče z vami, če ne bo vsak iz srca odpustil svojemu bratu.« (Mat. 18:35) Pouk je jasen. Grehi, ki smo jih zaradi svoje nepopolnosti že storili v življenju, so dokaz, da Jehovovim merilom nikakor ne moremo popolnoma zadostiti. Vendar nam je Jehova pripravljen odpustiti in izbrisati pretekle grehe. Zato je vsak, ki želi biti njegov prijatelj, drugim dolžan odpuščati napake. Jezus je v govoru na gori to povedal takole: »Če namreč drugim odpustite njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče odpustil vam. Če pa drugim ne odpustite njihovih prestopkov, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.« (Mat. 6:14, 15)

6. Zakaj ni vedno enostavno odpustiti?

⁶ »Sliši se že lepo,« boš morda rekel, »toda to je lažje reči kakor narediti.« Tako je zato, ker se človek na osebne žalitve drugih pogosto odzove čustveno. Morda je jezen, se počuti izdanega, si želi, da se izvrši pravica, ali se hoče celo maščevati. Pravzaprav nekateri menijo, da tistemu, ki jih je užalil, ne bodo mogli nikoli odpustiti. Če  čutiš podobno, kaj lahko storiš, da bi bil drugim pripravljen odpuščati, kot to od tebe pričakuje Jehova?

7., 8. Kaj ti lahko pomaga, da odpustiš drugim njihovo neprijazno ravnanje?

⁷ Čustveni odzivi na resnične ali domnevne žalitve so lahko zelo močni. Razmislimo o tem, kako je ravnal neki mlad moški, kot je to opisano v eni od raziskav glede jeze: »Nekoč [. . .] sem v navalu jeze odšel iz hiše in prisegel, da se ne bom več vrnil. Bil je čudovit poletni dan, dolgo sem hodil po lepih poteh, in se ob vsej spokojnosti in lepoti toliko pomiril, da sem se po nekaj urah vrnil ves skesan in skoraj povsem omehčan.« Kot vidiš iz te izkušnje, ti to, da si vzameš čas in se pomiriš ter začneš na vse skupaj gledati bolj objektivno, utegne pomagati, da boš pripravljen odpustiti, in ti tako pozneje ne bo treba ničesar obžalovati. (Ps. 4:4; Preg. 14:29; Jak. 1:19, 20)

⁸ Kaj pa, če se negativnega čustva ne moreš znebiti? Skušaj ugotoviti, zakaj si vznemirjen. Ali zato, ker se je s teboj nepošteno ravnalo? Ali morda zato, ker je bil kdo do tebe nevljuden? Ali pa zato, ker meniš, da te je kdo hotel namenoma prizadeti? Pa je bilo to, kar je storil, res tako hudo? Če boš analiziral, zakaj si vznemirjen, in skušal to razumeti, boš lahko razmislil, kako bi se bilo najbolje in svetopisemsko odzvati. (Beri Pregovori 15:28; 17:27.) Takšen razmislek ti bo morda pomagal, da boš objektivnejši in boš lažje odpustil. Če tako ravnaš, pa četudi ni enostavno, dovoliš Božji Besedi, da preiskuje »misli in namere [tvojega] srca« in ti pomaga posnemati Jehovovo odpuščanje. (Heb. 4:12)

9., 10. a) Kako se lahko odzoveš, če se čutiš užaljenega? b) Kako lahko to, da postaneš pozitivnejši in odpuščaš drugim, spremeni tvoj pogled na življenje?

⁹ Veliko okoliščin v življenju izzove negativne odzive. Denimo, da voziš avtomobil in malo manjka, da se vate ne zaleti drugo vozilo. Kako se boš odzval? Gotovo si že bral o nasilnem vedenju v prometu, ko se kdo tako razjezi, da napade drugega voznika. Kot kristjan gotovo nočeš storiti česa takega.

¹⁰ Koliko boljše si je vzeti trenutek časa in razmisliti o zadevi. Mogoče si za to, kar se je zgodilo, delno kriv sam, ker iz tega ali onega razloga pri vožnji nisi bil dovolj pozoren. Ali pa je morda imel drugi voznik pri svojem avtomobilu kakšne tehnične težave. Pouk iz vsega tega je, da lahko jezo, razočaranje in druga negativna čustva zmanjšamo s tem, da skušamo razumeti, zakaj se je nekaj zgodilo, ter da smo nepristranski in pripravljeni odpuščati. »Ne bodi hitro užaljen,« beremo v Pridigarju 7:9, »kajti užaljenost počiva v prsih neumnežev.« Stvari ne jemlji preveč osebno. Mnogokrat se posamezniku morda samo zdi, da ga je kdo namerno užalil, v resnici pa ni tako; gre le za posledico nepopolnosti ali za nesporazum. Glede dejanj in besed, ki se zdijo neprijazna, skušaj biti nepristranski in iz ljubezni pripravljen odpustiti. Če ti to uspe, boš srečnejši. (Beri 1. Petrovo 4:8.)

11. Kako naj bi, ne glede na odziv ljudi na naše oznanjevanje, razmišljali?

¹¹ Kako se ti lahko uspe obvladati na oznanjevanju, če je kdo do tebe nesramen?  Ko je Jezus poslal 70 učencev oznanjevat, jim je naročil, naj vsaki hiši, ki jo bodo obiskali, zaželijo mir. Jezus je rekel: »Če v njej ni prijatelja miru, se bo mir vrnil k vam. Če pa je, bo vaš mir počival na njem.« (Luk. 10:1, 5, 6) Veseli smo, kadar se ljudje na naše oznanjevanje odzovejo pozitivno, saj imajo tedaj koristi od sporočila, ki ga prinašamo. Vendar je včasih odziv vse prej kot miroljuben. Kaj tedaj? Jezus je rekel, da bi moral mir, ki smo ga zaželeli hiši, ostati pri nas. Vsekakor bi se morali potruditi, da bi vsaka vrata zapustili z mirom v svojem srcu, ne glede na to, kakšni so ljudje do nas. Če bi dovolili, da bi nas izzivanje vznemirilo, v sebi ne bi mogli ohraniti miru.

12. Kako bi morali ravnati glede na Pavlove besede iz Efežanom 4:31, 32?

¹² Prizadevaj si ohraniti mir v vseh okoliščinah, ne le na oznanjevanju. Seveda to, da si pripravljen drugim odpustiti, ne pomeni, da njihovo napačno ravnanje odobravaš ali da zmanjšuješ škodo, ki jo je to povzročilo. Odpustiti drugim pomeni opustiti vsakršno zamero in tako ohraniti svoj mir. Nekateri ljudje dovolijo, da jih to, da tuhtajo o negativnih stvareh in premlevajo, kako slabo se z njimi ravna, oropa sreče. Ne dovoli, da te obvladajo takšne misli. Zapomni si, da ne moreš biti srečen, če pestuješ zamero. Zato odpuščaj! (Beri Efežanom 4:31, 32.)

13. a) Kako kristjan svojemu sovražniku na glavo nasuje žerjavico? b) Kaj je mogoče doseči z blagim odzivom na izzivanje?

¹³ Včasih morda komu, ki te je prizadel, lahko pomagaš, da začne ceniti krščanska načela. Apostol Pavel je napisal: »‚Če je tvoj sovražnik lačen, ga nahrani, in če je žejen, mu daj piti, saj mu boš s tem na glavo nasul žerjavico.‘ Ne pustite se premagati hudemu, temveč premagujte hudo z dobrim.« (Rim. 12:20, 21) Če takrat, kadar te kdo izzove, ostaneš prijazen, ti morda uspe omehčati celo najtrdovratnejše ljudi in iz njih izvabiti dobro. Če si do tistega, ki te je užalil, razumevajoč in sočuten, mu boš morda pomagal spoznati biblijske resnice. Kakor koli že, z blagim odzivom posamezniku omogočiš, da opazi tvoje lepo vedenje. (1. Pet. 2:12; 3:16)

14. Zakaj ne bi smel pestovati zamere, pa naj je kdo še tako slabo ravnal s teboj?

¹⁴ Z nekaterimi ljudmi se je včasih neprimerno družiti. Mednje spadajo tisti, ki so pripadali občini, pa so grešili in so bili, ker se niso pokesali, izobčeni. Če te je kdo od takšnih prizadel, mu morda zelo težko odpustiš, četudi se je pokesal, saj celjenje čustvenih ran terja svoj čas. V takšnih okoliščinah morda vztrajno prosiš Jehova, naj ti pomaga odpustiti skesanemu prestopniku. Navsezadnje ti ne moreš vedeti, kaj je v srcu nekoga drugega. Jehova pa ve. On preiskuje posameznikova najgloblja nagnjenja in je potrpežljiv z grešniki. (Ps. 7:9; Preg. 17:3) Zato v Svetem pismu piše: »Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Delajte to, kar je dobro v očeh vseh ljudi. Če je mogoče, bodite, kolikor je od vas odvisno, v miru z vsemi ljudmi. Ne maščujte se, ljubljeni, temveč dajte prostor Božji jezi, saj piše: ‚Maščevanje je moje, jaz bom povrnil, govori Jehova.‘« (Rim. 12:17–19) Ali lahko res po pravici obsodiš drugega? Ne moreš. (Mat. 7:1, 2) Lahko pa  si prepričan, da je pravica v Božjih rokah.

15. Kaj bi glede našega odnosa do tistih, ki nas prizadenejo, morali upoštevati?

¹⁵ Če meniš, da si žrtev krivice, in ti je tistemu, ki ti jo je povzročil, težko odpustiti, čeprav se je za to pokesal, je dobro upoštevati, da je povzročitelj krivice prav tako žrtev. Tudi on trpi zaradi posledic nepopolnosti. (Rim. 3:23) Jehova je sočuten do vsega nepopolnega človeštva. Zato je prav moliti za tiste, ki nas prizadenejo. Malo verjetno je, da bomo še naprej jezni na tistega, za katerega smo molili. To, da do ljudi, ki z nami slabo ravnajo, ne bi smeli pestovati zamere, je očitno iz Jezusovih besed: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo.« (Mat. 5:44)

16., 17. Kako bi se moral odzvati, kadar krščanski starešine glede kakega prestopnika presodijo, da se kesa, in zakaj?

¹⁶ V skladu z Jehovovo voljo je krščanskim starešinam zaupana odgovornost, da v občini obravnavajo primere prestopkov. Ti bratje nimajo celovitega uvida, kakršnega ima Bog, vendar želijo pod vodstvom svetega duha sprejeti odločitev, ki je v skladu z navodili Božje Besede. Ker takrat, ko obravnavajo take zadeve, v molitvi prosijo za pomoč Jehova, njihova odločitev odseva Njegov pogled na stvari. (Mat. 18:18)

¹⁷ V takšnih okoliščinah je potrebna zvestovdanost. Ali boš tistemu, glede katerega so starešine presodili, da se je pokesal, odpustil in potrdil svojo ljubezen do njega? (2. Kor. 2:5–8) To morda ne bo enostavno, še zlasti, če si ti ali kdo od tvojih sorodnikov žrtev njegovega greha. Vendar če zaupaš Jehovu in temu, kako ureja zadeve po občini, ravnaš modro. Tako pokažeš, da res velikodušno odpuščaš. (Preg. 3:5, 6)

18. Kako vse ti lahko koristi, če velikodušno odpuščaš?

¹⁸ Razmisli, kakšne so posledice, če posameznik ni pripravljen odpuščati – slabo zdravje, uničeni medsebojni odnosi, stres in otežena komunikacija. Po drugi strani pa strokovnjaki za duševno zdravje ugotavljajo, da je odpuščati koristno. Sprošča potlačena in izčrpavajoča čustva, ki škodujejo zdravju, in prispeva k bolj zdravim in srečnejšim medsebojnim odnosom. Toda daleč najpomembnejši blagoslov tega, da smo pripravljeni odpuščati, je dober odnos z našim nebeškim Očetom, Jehovom. (Beri Kološanom 3:12–14.)